M. Avbelj, Slovenski čas: Evropski malaise

2

V težavah ni samo Slovenija, temveč Evropa kot celota

Nekaj gnilega se plazi po Evropi. Politično ravnotežje zmernih političnih strank se postopno podira. Na vseh koncih in krajih stare celine vijejo na plan politični ekstremi, bodisi levega bodisi desnega tipa. Na vzhodnih mejah jih z odprtimi rokami pričakuje novodobni putinovski režim. Časi so torej vse prej kot najboljši. Slovenija pri tem ni nikakršna izjema.

Povabljen sem bil, da nekaj napišem o zadevi Patria in o njenem pravosodnem ne-epilogu. A o Patrii ne pišem več. O njej sem na več kot sto straneh v zadnjih štirih letih povedal vse, kar se je povedati dalo. Vsem tistim stavkom je slednjič, po dolgem odlašanju in še hujših ustavnopravnih mukah, pritrdilo tudi ustavno sodišče. A, vsaj zaenkrat, spremenilo se ni nič. Najbrž se tudi ne bo.

Za to smo si seveda krivi sami. Pretežni, pravzaprav večinski del slovenske javnosti je še kako navdušen nad statusom quo. Nad vsakdanom, v katerem se nič ne zgodi, nič se ne spreminja, za nič ni treba prevzemati odgovornosti, dovolj je, da prejemamo zlasti plačo in še bolje: pokojnino. Ta starogeneracijska shema Slovenije je in bo nezadržno v obtoku še precej časa. Medtem se lahko tisti, ki niste zraven, butate z glavo ob zid, pa se ne bo nič spremenilo.

Še nekaj časa bo slabo in morda še slabše. Patria je namreč imela, in tako bo še pokazal čas, naravnost destruktivne učinke za slovenski politični prostor. Iz objektivnih razlogov je pripeljala do zaskrbljujoče radikalizacije tistih političnih sil, ki so bili nosilni stebri slovenske pomladi. Medtem ko pomladi ni več, je edino merilo slovenske politike, pa tudi javne sfere kot celote, postala lojalnost. Tisti, ki misli identično kot jaz, sodi v moj krog, je naš, z ostalimi se ne znamo več niti pogovarjati. Preprosto sodijo drugam. Nekdaj so jih pospravili tudi v kakšne jame. A to je drugorazredna tema.

Segregacija slovenske družbe med naše in vaše, med skupine gorečnežev in večino otopelih, vsega sitih, pa neredko tudi lačnih in predvsem javno-ignorantnih državljanov, najverjetneje še ni bila nikdar tako globoka in vseprisotna kot danes. Da o licemernosti, ki veje iz nje, niti ne govorimo. Tako imajo polna usta socialne države tisti, ki so že desetletja obešeni na državne socialistične jasli. Pravna država pa je skozi usta in dejanja vrhovnih pravosodnih akterjev tako ali tako postala karikatura same sebe. Že zdavnaj smo postali nenormalna družba. Stvari pa so šle tako daleč, da je nenormalnost pravzaprav normalna.

Žal pri tem niti v Evropski uniji nismo dovolj posebna izjema. Naša severna soseda, ki si jo pogosto jemljemo za zgled, trpi za podobnimi, resda vsaj za eno stopnjo manj akutnimi problemi. Potem ko se je njen ekonomski drang nach Osten model izčrpal, se je znašla v pat položaju, v katerem spet zmagujejo svobodnjaki. Slovenci smo od Avstrijcev nasledili ves balast zbirokratizirane, konservativne države, le da je naša situacija še precej slabša. Na avstro-ogrsko podlago smo dodali še 50 let totalitarnega komunizma in dobili smo začarano mešanico, ki ji ni para in ki naše javne sfere še dolgo ne bo izpustila iz rok.

Obenem nas bremeni še dejanska, predvsem pa mentalna majhnost. Ko se človek sprehaja po gosposkem Dunaju, se mu slovenske nacionalne novice, med katerimi je posebej bombastična tista o prenovi nekaj deset metrov Slovenske ceste, zazdijo ne le naravnost bizarne, temveč preprosto žalostne. Če se vodilni mediji kot s top temo ukvarjajo z neko cesto sicer v glavnem mestu, predstavljajte si, kako puhlo in izpraznjeno javno življenje mora biti v takem prostoru!

To je torej naš malaise: črna konservativnost, cepljena na rdečo. V biti pa gre za eno in isto stvar. Za isti mindset. Kot je nekdo dejal: za dve krili ene in iste nadvse konservativne partije. O liberalizmu, odprtosti, pretočnosti idej ne duha ne sluha. Kako tudi ne?! Liberalnih strank v teh krajih, kot je odlično pribil moj avstrijski kolega, preprosto ni in jih ne bo, ker srednjeevropske družbe preprosto niso liberalne.

Zato pa smo, kjer smo. Spet na začetku. Kot je slikovito zaključil nekdanji avstrijski politik dr. Busek: Zgodovina je res najboljša učiteljica; problem je le, da nima učencev. In to je še kako res. Evropa se je iz zgodovine naučila malo ali nič. Še tisto nekaj v obliki političnih ekstremov sedaj popušča. Slovenija je tu še na slabšem. Najprej smo se delali, da zgodovine sploh nimamo. Potem je bila dovoljena ena sama verzija. Nato so posvečenci protestirali ob poskusih revizije njihove posvečene zgodovine. Vse skupaj pa je bila in ostaja farsa.

Kako torej naprej? Naj obupamo? Naj se delamo, da nič ni? Ali pa se gremo sveto vojno proti nepravičnosti v svetu? Nič od tega, a hkrati vse. Karkoli že, ne smemo pa se predati malodušju. Evropski malaise se kot strah tiho plazi po evropskem kontinentu in potrpežljivo leze v kosti državljanov Evrope. K temu s svojo profano orkestracijo prispevajo nacionalne politične sile, ki jim glede na barvo politične opredelitve pridejo prav enkrat geji, drugič begunci, tretjič domobranci ter partizani – in slednjič, vsi tisti, ki si upajo misliti drugače. Pa čeprav potiho.

Več lahko preberete na strani Družinine priloge Slovenski čas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Ko se politika ukvarja z zastopanostjo spolov v politiki, z istospolnimi porokami, pri nas s postavljanji spomenikov,…je to znak , da politika nima več nobene moči, da enostavno ne vlada , ne vodi države. Državo vodi nekod tretji, oziroma jo prepusti anarhiji. Ko politika ni sposobna ustvarjati pogojev zaposlitve, preganja delo na črno. Ko politika popolnoma opusti krmiljenje države, se odloči krmiliti ljudi, ko na vsakem koraku budno spremlja politično korektnost državljanov. Namesto, da bi se ukvarjala s formiranjem države se ukvarja izključno s formiranjem ljudi. Levi in desni ekstremizmi pa so v tej formaciji ljudi bolj učinkoviti in prepričljivi, ker so bolj neposredni in se ne pretvarjajo, da tega ne delajo.
    Ko v teh dneh spremljamo pogajanja glede rešitve grške krize, vedno znova vidimo kovna Juncker-ja, ki odvzame še tisto malo kredibilnosti tem pogajanjem, ki bi jih sicer imeli.
    Z eno besedo, politika je opustela svojo vlogo upravljanja države za dobrobit vseh. Sedaj služi enemu, zdaj drugemu: za to opravilo pa ne potrebuje ne vizije ne ciljev.

  2. Ne vem, v čem se kaže velika zbirokratiziranost Avstroogrske. Mogoče v tem, da je skorajda 250 let prej odpravila smrtno kazen kot Balkan. Ali ker je v 5 letih zgradila dvotirno železniško progo od projekta do izvedbe in to od Graza do Celja.
    Ali, ko je v nekaj letih popotresno prenovila Ljubljano, da jo lahko danes občudujejo turisti.
    Ali, ker je imela dvojezično upravno in vojaško poslovanje. Torej tudi v slovenščini.

Comments are closed.