M. Avbelj, Slovenski čas: Bolna država

3
259

Ob začetku študijskega leta, ki ga zaznamuje oktober, je človek poln pričakovanj. Preveva ga elan novega, znanja in napredka. A kaj ko ga kruta realnost kaj kmalu prikuje na groba, trda tla. Izhodišče tega zapisa je resnična izkušnja v razredu, polnem mladih ljudi. Ljudi, ki jim predstaviš tri države, ki so imele pravo, a katerih ravnanje je povzročilo neslutene grozote: Auschwitz, Huda jama, ISIS v Iraku. Ko študente vprašaš, ali so take države s pravom, ki povzroči take grozote, pravne države, in jih velika večina v odgovor prikima z da, takrat veš, da je nekaj narobe.

Hude narobe. Tako, kot je hudo narobe, ko predsednik najvišjega demokratičnega organa naniza cel kup z logiko in naravo stvari sprtih stavkov in hkrati pribije, da je država, ki jo predstavlja, korak nazaj, ker pač nima enake dediščine, kredibilnosti in ugleda kot država, s katero naj bi, tako smo zapisali v ustavi, namensko prekinili za vselej. Tedaj je zaključek en sam: živimo ne samo v nenormalni, temveč v bolni državi.
To se morda sliši grobo, ampak enkrat je vendarle treba povedati na glas. V državi, v kateri množice pobitih, v desetletjih mumificiranih ljudi, ostajajo shranjene v plastičnih gajbicah v rudniških jaških, drugačni zaključki tudi niso mogoči. V državi, kjer tovrstno odkritje sicer sprva pretrese ljudi, a oblast reagira tako, da eno od ulic v glavnem mestu poimenuje po človeku, ki je bil odgovoren za tak pomor, pač drugačnega zaključka ni.

In tudi ko bi ti pobiti, vključno z ženskami in otroki, celo dojenčki, ki jih naj bi scvrlo vroče poletno sonce na lojtrnikih na Teharjah, bili »izdajalci«, kot vztraja dominantni narativ – tudi v tem primeru bi vse od antike in še od prej, kot priča Sofoklejeva Antigona, imeli pravico do groba. Pri nas pa so v plastičnih gajbah ali pa se delamo, da jih ni. Oprostite, to ni normalno. Je bolno. Globoko bolno. In k temu prispevamo vsi. Tisti, ki tako stanje s svojim ravnanjem ustvarjajo, in vsi drugi, tista večina, ki s svojim molčanjem temu stanju pritrjuje.

V takih okoliščinah so vse druge anomalije pravzaprav nepomembne. Če obsojajo ljudi, vse do vrhovnega sodišča, brez dokazov, če ljudje na pravico čakajo leta in leta in če odgovorni trdijo, da je to tako, kot mora biti, potem je to pač normalnost. Je normalnost, ki je v resnici – če resnica sploh še je – patologija, a to nikogar več ne zanima. Razen evropske javnosti, katere pozornost smo na srečo uspeli pritegniti z izvozom naših najboljših kandidatov za evropske položaje. Rezultat je znan.

Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Pod izvleček iz besedila gospoda Mateja spada po mojem mnenju obvezno še zdravilo:

    “Zdravilo: življenje v resnici. Najprej pri vsakem od nas in nato v javni sferi. Etika in integriteta, da. A bojte se tistih, ki ta dva pojma obešajo na veliki zvon. Kot je skromnost lepa čednost, tako tudi človek z integriteto te ne razglaša na vsa usta, temveč jo živi. Ko jo živi, ko vodi z zgledom, tedaj to pripozna tudi okolica, skupnost in družba. Tedaj smo na poti ozdravljenja.”

  2. “Oprostite, to ni normalno. Je bolno. Globoko bolno. In k temu prispevamo vsi. Tisti, ki tako stanje s svojim ravnanjem ustvarjajo, in vsi drugi, tista večina, ki s svojim molčanjem temu stanju pritrjuje.”

    Ali kot pravi Alenka Puhar:
    “Človek je odgovoren za vse kar stori, pa tudi za vse česar ne stori.” (ko bi moral).

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite