V tej kolumni pod vprašaj postavljam konvencionalno prepričanje, da pogojevanje ob finančni pomoči, za katero zaprosi država članica E(M)U, potem ko ne more več poravnavati svojih obveznosti, pomeni tudi neke vrste udarec demokraciji te države. Kaj pa če velja nasprotno, da je trojka – kot eden od možnih načinov finančnega reševanja države – pravzaprav katalizator demokracije?
Ko govorim o katalizatorju, imam v mislih njegov kemijski pomen: element, ki pospešuje kemijsko reakcijo, pa vanjo ne vstopa in po njej ostane nespremenjen. Trojka je tako lahko razumljena kot faktor, ki pospešuje, izboljšuje, emancipira demokracijo, sama pa v ta postopek demokratizacije ne vstopa in iz njega tudi izide neokrnjena.
Konvencionalni argument gre nekako takole. Ko država postane insolventna, ko se za financiranje svojih potreb ne uspe več zadolžiti na trgu, je prisiljena iskati pomoč pri mednarodnih institucijah, znotraj EU pa v okviru mehanizma trojke. Ta trojka v sestavi ECB, Komisija in IMF državi vsili boleče ukrepe varčevanja, ki domnevno uničijo socialno državo lato sensu in s tem tudi pomembno posežejo v prenekatero pravico državljank in državljanov.
Ker ti na to nimajo vpliva, saj gre, tako konvencionalni argument, za enostransko pogojevanje: diktat s strani trojke po načelu: država vzemi ali pusti, to pomeni tudi zaton demokratičnega načina političnega odločanja. Grčija se pri tem ponuja kot domnevno najbolj eklatanten primer, z zaprtjem javne RTV hiše kot kronskim dokazom razkroja demokracije v državi članici.
Vse to je konvencionalna misel in dolžnost tistih, ki delujemo v akademskem svetu, je, da konvencionalna prepričanja postavljamo pod vprašaj. Zakaj ne bi na trojko ali pa dvojko, ki bo nadomestila trojko, ko bo v celoti zaživel Evropski mehanizem stabilnosti (EMS), gledali kot na vzvod emancipacije demokracije v državi članici? Poglejmo, kaj imam v mislih.
Insolventnost države, njen bankrot, se ne zgodi sam po sebi in nima nikdar izključno ekonomskih razlogov. Bankrot države, o tem priča tudi slovenska realnost, je posledica neustreznega vseobsežnega, ne le ekonomskega, upravljanja z državo. Ker odgovornost za upravljanje sodobne države izvira iz njenega demokratičnega procesa, dolgotrajno slabo upravljanje države nujno odkazuje tudi na nedelovanje demokratičnega procesa (kakor tudi pravne države – a o tem več prihodnjič).
Bistvo demokratičnega procesa je v tem, da volivci in volivke vsaj na vsake štiri leta zamenjajo oblast, če ta svoje delo opravlja slabo. Pokvarjence je treba zamenjati. Ali kot temu rečejo Angleži: to throw the scoundrels out. Če ljudstvo tega ne stori in tako perpetuira patološke družbene razmere, kot plod delovanja svojih izvoljenih predstavnikov, je to moč pripisati več razlogom.
Najpreprosteje je reči, da ljudstvo tako ravna, ker je pač bebavo in nima pojma o javnih zadevah (odi vulgus profanum et arceo). Vendar to biološko in statistično ne more držati, saj je v vsaki skupnosti pamet (in neumnost) bolj ali manj enakomerno porazdeljena. Torej vsa ljudstva so približno enako pametna in enako nespametna, pa v nekaterih državah demokracija dobro deluje, v drugih pa ne.
Razlog za polom države je tako treba iskati drugje. Osebno se mi zdi najbolj prepričljiv argument, da demokratični sistem ne deluje v smislu periodičnega očiščevanja družbenih patologij, ker je ujet (captured) s strani vplivnih družbenih skupin (fakcij).
Demokracija ne deluje očiščevalno tedaj, ko so določeni družbeni akterji: izvoljeni in še večkrat neizvoljeni, formalni pa tudi neformalni, tako vplivni, da lahko že s pomočjo veljavnih ustavnih mehanizmov, kaj šele z neformalnimi mrežami, odločilno nadzirajo parlamentarni proces, (po)ustvarjanje družbene realnosti in vzročno-posledično tudi vse ostale podsisteme družbe, zlasti pa ekonomskega.
Več: Iusinfo
