M. Avbelj, Iusinfo: Ozadje procesa Patria

5

Potem ko je Ustavno sodišče presenetljivo in bržkone škandalozno, na vsak način pa popolnoma neprepričljivo, zavrglo ustavno pritožbo v zadevi Patria in vroči kostanj, beri osebno svobodo pritožnika ter poštenost volitev, potisnilo nazaj v roke rednih sodišč, se je proces začel dokončno razkrajati. Tisto, na kar sem opozarjal in pred čemer sem v svojih kolumnah (30.9.2011, 7.6.2013 in 9.5.2014) ob boku z le še redkimi pravnimi strokovnjaki javno svaril, se zdi, a zaenkrat le zdi, bo dokončno dobilo svoj zasluženi epilog.

In to pa zaslugi pokončnih, svetovno-nazorsko zelo različnih uglednih pravnikov, sedanjih in bivših ustavnih sodnikov, ki so, potem ko niti Ustavno sodišče ni preprečilo te farse, očitno ugotovili, da je vrag odnesel šalo in da je za ohranitev lastnega pravnega jaza potrebno spregovoriti. Ne v prid konkretnega pritožnika, njegovo ime je, razen v svojstvu vodje največje opozicijske stranke, enako kateremukoli drugemu posamezniku. Oglasiti se je treba za prav in za vsakogar, ki bi se kdajkoli znašel v takem: kafkovskem položaju.

Marsikdo, upam, da ne le nekateri, se bo ob tem vprašal: kako se je lahko to sploh zgodilo? Kako se je lahko polna štiri leta, in skoraj še enkrat toliko medijskih let, vodil proces, ki se v pravnem smislu sploh ne bi smel začeti? Kako je mogoče, da je nesklepčni obtožni predlog, ki ga je najprej prvo, potem pa še drugostopenjsko sodišče, ob procesni toleranci Ustavnega sodišča, indično nadgradilo v smislu obstoja neopisanega temeljnega znaka kaznivega dejanja, pojmovno sploh lahko pripeljal do pravnomočne obsodilne sodbe za dobesedno neindividualizirano, nekonkretizirano, zares abstraktno kaznivo dejanje?

Izčrpen pravni odgovor na to vprašanje bom predstavil v prihodnji številki Pravne prakse. Tokrat pa naj odgovorim, ne z metaforo, temveč s pisateljsko ponazoritvijo tistega, kar je v ozadju procesa Patria in kar, zaradi neopravljenega dejanskega preloma leta 1991, bremeni in razkraja vse slovenske družbene sisteme in podsisteme. Ker sam, več kot očitno, nisem pisatelj, si bom tekst, ki sem ga iz angleščine prevedel sam, sposodil od Vaclava Havla, konkretno iz njegovega pisma zadnjemu komunističnemu predsedniku Češkoslovaške, dr. Gustavu Husaku.

Takole piše Havel:

»Le redko se zgodi, da družbeni sistem ponudi tako na stežaj odprta vrata ljudem, ki so pripravljeni podpreti karkoli in kdajkoli, če jim le prinese kakšno korist; ljudem brez načel, hrbtenice, ki so v želji po oblasti in osebni obogatitvi, rojenim lakajem, pripravljenim na vsakršno ponižanje, in sposobnim kadarkoli žrtvovati svoje sosede in svojo čast za golo priložnost, da se spečajo s tistimi, ki imajo oblast.

Več lahko preberete na Iusinfo

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Naša pravosodna, politična in življenjska nevrednotna realnost, ki kriči po pozitivni spremembi!

    Čestitke dr. Avblju!

  2. Slovenci smo mojstri montiranih procesov, do te mere, da jih javnost sprejme za pravične, , po sistemu ,kjer je dim je tudi ogenj. Mediji pa oznanjajo take sodbe za koristne, kot recimo Frankl, ki namiguje, da si je Janša to zaslužil, če ne z obljubo, pa s čim drugim.

  3. slovenija je končno doživela lustracijo, po kateri se nekaterim na desnem polu tako zelo kolca

  4. Lustracijo še tistega kančka poštenja in zdrave pameti, kar je je še ostalo in demonstracijo moči Mafije. To smo danes zelo nazorno doživeli.

Comments are closed.