Pravkar končani blejski Strateški forum je med drugim razkril izjemno napete razmere na Balkanu. Med Hrvaško in Srbijo poteka prava, zaenkrat še besedna, vojna. Vodilni politiki sredi volilne kampanje niso pozabili povedati, da zanje Bosna sploh ni država, in da si eden od balkanskih narodov te oznake niti ne zasluži. Sosednja Grčija je na ekonomskih kolenih. Romunija in Bolgarija sta v limbu. Makedonija nima niti imena. Albanija je tam, kjer je bila. Turčija pa je postala glavni, po vrhu vsega še avtokratski, evropski vratar z Bližnjega Vzhoda. Evropska unija in njeni (mnenjski) voditelji pa se vedejo kot mesečniki.
Zares, razmere v naši bližnji soseščini, v geostrateško odločilnem delu Evrope so, žal, srhljivo podobne tistim, ki jih v svoji fantastični monografiji: The Sleepwalkers: How Europe Went to War in 1914, opiše Chris Clark. Balkanske države se držijo v šahu, evropski voditelji v (ne)sodelovanju s Turčijo in Rusijo pa vlečejo poteze, ki vsaka zase nima večjih negativnih posledic, vzete skupaj pa Evropo – nezavedno, kot mesečnike v spanju – vodijo v prepad.
Tisto, kar je v teh zaostrenih razmerah najbolj razočaranja vredno, je, da se iz zgodovine ničesar ne naučimo. V primežu globalizacije, humanitarnih in varnostnih izzivov spet zmagujejo tisti, ki se zavzemajo za izolacionizem, protekcionizem, vsakršno čistost, homogenost in maksimizirajo parcialne, izključno nacional(istične) interese na škodo celote.
Tako početje je ne le obžalovanja vredno, je tudi logično sprto z dejanskimi izzivi. V globaliziranem svetu 21. stoletja nobena država sama, pa naj bo še tako velika, ne more več učinkovito rešiti nobenega problema. Rešitev je zgolj in samo v sodelovanju. Na nivoju med državami to prizmo sodelovanja ponuja liberalni mednarodnopravni red.
Več lahko preberete na iusinfo.si.
