M. Avbelj, Iusinfo: KPK – slovenski postmodernizem

1
344

Stvari nikdar niso tako slabe, da ne bi mogle biti še slabše. Dna ni. Slovenska pravno-politična scena je primer postmoderne konstelacije par excellence. Zadnja groteska z imenovanjem senata KPK je le še ena od češenj na naši tranzicijski torti nesmisla. Je le še en dokaz več, kako zelo gredo stvari lahko narobe v kontekstu usodne odsotnosti Zahodne Slovenije. Poglejmo, kako in zakaj.

Najprej si moramo narisati najširšo sliko, sliko slovenske postmoderne. Ta je, jasno, karikatura sama sebe. Postmoderna označuje kolaps (vere) v razum in slednjič razuma samega. Razum ni več vsemogočen, njegova univerzalnost je razvrednotena, sestavni sistemi družbe, in pravzaprav vse, je podvrženo fragmentaciji. Vsak od sistemov ima svoj »prav«, tako da je obenem vse prav in vse narobe, pri čemer nas končni izplen z vidika celote pač ne zanima. V postmoderni namreč celote ni, so le delčki.

Poglejmo, kako se to zrcali v docela groteskni, za ugled slovenske države pa naravnost pogubni epizodi z imenovanjem KPK. V tej zgodbi vsi akterji trdijo, da so delali dobro, zakonito in prav. Vsak je svoje delo opravil kar najbolj vestno, najbolj skrbno, najbolj preudarno in pretehtano. A rezultat je ta, da sta dva od treh članov senata KPK praktično nemudoma odstopila, njegov predsednik pa vztraja, da mu kaj takega ne pade niti na sam rob pameti. Kako so torej lahko vsi akterji ravnali optimalno, ko pa njihov cilj: imenovanje verodostojnega (ali sploh) senata KPK ni bil dosežen?

Seveda so oni ravnali optimalno, se glasi odgovor, če je šlo kaj narobe, je odgovoren nekdo drug. Predsednik republike odgovornost vali na izborno komisijo, komisija pa na predsednika. Prvi pravi, da kandidat, ki ga je imenoval, ni bila najboljša, ampak zgolj edina izbira. Druga pa pravi, da je to najboljši kandidat, ker jih je »pač prepričal.«

Zakaj jih je prepričal, v resnici ne vemo (omenjana je bila njegova karizma!), ker sta predsednici komisije, ena celo predsednica Društva integriteta – Transparency (sic!) international Slovenija, pojasnili, da so »pač« sklenili, da se magnetogrami razgovorov uničijo. S tem menda ni nič narobe, ker so se tako odločili že v naprej po posvetovanju z zaenkrat še neimenovano pravno stroko. Vse, očitno, v zasledovanju cilja kar največje transparentnosti v duhu sistema dobrega upravljanja (good administration).

Toda zgodba na tem mestu še ni končana. Če pustimo ob strani absurd, da Društvo integriteta, točno katerega predsednica je tudi predsedovala izborni komisiji, graja tako izbiro kot postopek – grajajo torej svoje vodstvo in posredno sami sebe – je najbolj zanimiv razlog, ki je sprožil vso to postmoderno burlesko. Naknadno, malo prej ali vmes, oz. že ves čas, se je namreč (iz)vedelo, da je izbrani predsednik KPK član vladajoče politične stranke.

To je, seveda po konvencionalnem prepričanju v državi, ki ječi pod težo domnevne strankokracije, nekaj popolnoma nesprejemljivega. Kam pa bi prišli, oz. smo prišli, če se javni akterji v demokraciji aktivno politično udejstvujejo?! Ljudje, ki kandidirajo na javne funkcije, morajo vendar biti, tako izrecno zapiše prej omenjeno društvo, citiram: »apolitični«. To glede na dosedanjo prakso najbrž pomeni, da so lahko tudi skrajno in žurnalistično izpričano politično pristranski, le da niso formalno člani političnih strank. In je vse OK.

Pa ni. V demokraciji je nekaj najbolj normalnega, da so ljudje člani političnih strank. To je sploh nujno, če naj demokracija deluje. Ni pa normalno, da nekdo, ki kandidira na izpostavljeno javno funkcijo, to dejstvo domnevno zamolči, nato pa, tik pred imenovanjem, iz politične stranke izstopi. Zakaj le? Saj menda na pričakuje, da bo brez formalne strankarske izkaznice kaj manj politično »pristranski«, kot bi bil z njo. Izbrani kandidat ima, kot zatrjuje, res ustavno pravico, da se politično »združuje«. Zakaj se je torej »razdružil« tik pred imenovanjem?

Odgovor je jasen. Ker se zaveda, da se po naravi stvari od predsednika KPK, kot je ta v idealu zamišljena, pričakuje izrazita nevtralnost in nepristranost že na ravni samega videza. Temu pričakovanju strankarski človek jasno ne more zadostiti. Formalna politična pripadnost, ne glede na odsotnost tega kvalifikatornega znaka v zakonu, je tako prav gotovo zaradi narave stvari KPK bistveni faktor pri izbiri ne kateregakoli, temveč najboljšega kandidata za njenega predsednika.

Zatrjevanje, da bi morebitno neimenovanje posameznika na mesto predsednika KPK zaradi njegove politične pripadnosti pomenilo neustavno diskriminacijo, ki bi bila primerljiva z diskriminacijo na temelju verske opredelitve ali spolne usmerjenosti, pa je naravnost deplasirano. Ne samo da imenovanje na neko funkcijo ni človekova pravica, glede katere bi bil neizbrani kandidat zaradi svojega političnega prepričanja lahko diskriminiran; pri okoliščinah glede katerih je diskriminacija (ne)dopustna, je tudi bistveno, za kakšen diskriminatorni razlog gre.

Več lahko preberete na portalu Iusinfo.

1 komentar

  1. Briljanten prispevek!

    Predsednik pravi, da je potrebno spremeniti zakon, ki bi naj določil, da kdor je član stranke ne more biti predsednik KPK.

    Zakaj pa je treba vsako malenkost zapisati v zakone?

    Nikoli ne bo vsega zapisanega in vedno bo izgovor za nepravilnosti.

    To je le dokaz odsotnosti moralnega temelja pri odločanju.

    Temelja, brez katerega sistemi v državi ne morejo funkcionirati normalno in uspešno. Brez moralnega temelja ni reda in ni učinkovitosti in odgovornosti.

    Tudi ta skrajni formalizem je dediščina bivše države, ki se ga mnogi še niso otresli in ki je še vedno cokla našega duhovnega in materialnega razvoja.

    Če imamo pozitivno moralnoetično zavest, vemo kako se pravilno odločati in se ni potrebno zatekati k formalizmom…

    Izbirna komisija je bila že tako sestavljena, da se je vnaprej vedelo, kakšen neprimeren izbor bo opravila.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite