M. Avbelj, Iusinfo: Konec moraliziranja

14

Zadnjič sem obljubil, da je z jamranjem konec. Da je nastopil čas za nizanje (od)rešitev slovenskih patologij. Pred vami je prvi skromen poizkus. V njem zagovarjam tezo, da je eden od poglavitnih korakov k okrevanju slovenske družbe prelom z moraliziranjem.

V zadnjem času je naravnost en vogue govoriti in razpredati o morali. (A)moralnost je bila celo tema okrogle mize, posvečene izglasovanim najvplivnejšim pravnikom. Ko je morala tako deklaratorno popularna, nekaj ne more biti v redu, še več: je nekaj narobe.

Bistvo morale vendarle ni v tem, da se jo verbalno poveličuje in opeva. Moralo je treba živeti. Zato moralen človek ni tisti, ki se opisuje kot takega, ampak tisti, ki ga zaradi njegovih dejanj kot takega pripozna skupnost, napolnjena s kritično maso takih, ki si, spet vsak zase, prizadevajo k svojemu moralnemu in zato dobremu življenju.

Moraliziranje ima tako na moralizirajočega posameznika nasprotne učinke od pričakovanih. Je kontraproduktivno. Bolj, kot si pripovedujem, kako moralen in integriteten da sem, bolj se bom v to zaciklano prepričal, manj bom tako ravnal. In, ko mi bo okolica nastavila, kot se spodobi, ogledalo, ga bom razbil, ker mi ne bo všeč podoba v njem. Pa čeprav, kot je najbrž vsem jasno, ni in ne more biti krivo ogledalo, ampak le tisti, ki se v njem ogleduje.

Še slabše pa se nam godi, ko moraliziranje z nivoja posameznika potegnemo na raven javnega diskurza in ga celo spremenimo v njegovo paradigmo kot merilo javnega ravnanja. To lahko sproži dve, po svoje znova paradoksalni, reakciji: popolno relativizacijo standardov ravnanja in zavestno, sistematično zavračanje kakršnekoli odgovornosti za svoja javna ravnanja.

Relativizacija standardov ravnanja (lahko) izhaja iz katoliške maksime, ki je še kako vsajena v srž slovenske eksistence, da naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha. Ker, jasno, nihče ni brez greha, kamna ne želi vreči nihče, niti ko je greh celo tako velik, da gre že za kaznivo dejanje. V zmoralizirani javni paradigmi se namreč vsak zaveda, da tudi sam ni povsem čist, zato je opozarjanje na napake drugih, še posebej stanovskih kolegov, nekaj neoportunega, neprimernega, celo anatema.

Če ni grajanja napak (ali grehov), te polagoma izgubijo značaj napačnosti (grešnosti) in postopno je vse, na nek način, dovoljeno. Na Slovenskem se to odraža v stanovski cehovski solidarnosti in postopnem notranjem gnitju najrazličnejših družbenih podsistemov.

Več lahko preberete na Iusinfo.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


14 KOMENTARJI

  1. Ponovno briljanten prispevek, dr. Avblja.

    V bistvu opozarja, da je potrebno preiti od besed k dejanjem.

    Od lepega ali zavajajočega govoričenja nima slovenska skupnost noben koristi, če se v praksi ničesar ne spremeni.

    Lep primer je delovanje nove vlade.

    Na volitvah je zmagala zaradi obljube po večji moralno etičnosti do slovenske skupnosti. Njena ravnanja so pa pogostoma nasprotna temu: mačehovski odnos do slovenskekulturne dediščine in genocidno pobitith, zagovarjanje pravosodja, ki grobo krši človekove pravice, nepluralnost oziroma nedemokratičnost medijev, negospodarna naravnanost, ki nas potiska v revščino….

  2. Vlada in državne institucije in še kdo, ki lahko konkretno vpliva na ekonomski in vrednotni položaj v Sloveniji, nima rada moraliziranje novinarjev in drugih državljanov.

    Vendar je moraliziranje najmočnejše orožje novinarjev in državljanov v odnosu do oblasti.

    Ko moraliziranja ne bo več, se bo začel razvojni propad, saj ne bo več prave razvojne smeri in spodbud.

  3. Še enkrat:

    Pri moraliziranju, morajo imeti pobudo v razmerju do oblasti – novinarji, opozicija in državljan, ki so dolžni voditi nadzor nad ravnanjem in učinkovitostjo oblasti.

  4. M. Avbelj, konec moraliziranja?
    Kdo bo pa določil, kje so njegove meje? Že tvoja zahteva po koncu moraliziranja je moraliziranje.
    Rahlo naiven članek. Oziroma, nepotrebno tratenje (tvojega in našega) časa.

  5. Počasi se bo izkazal slovenski moralistični fanatizem. Po njem smo namreč znani kot bolj papeški od papeža.
    Ko poslušaš levičarje kako lepo govorijo, še škof bi jim lahko zavidal.
    Ko poslušaš desničarje se zdi, da je papež vsaj minimum morale, ki bi ji morali ustrezati.
    Vse v smislu, nihče od vas ni dovolj dober, torej pustite mene na miru.

  6. Vsekakor je moraliziranje korak naprej od kritiziranja.

    Moraliziranje namreč pove, kaj je potrebno storiti, da se stanje spremeni.

    Seveda pa je zaželen realizem in prava mera tudi pri moraliziranju.

  7. Meni se zdi tisti del članka o metanju kamenja in Slovencih zelo pomemben! Namreč, iz Jezusovega življenja vemo, da je bil zelo nestrpen do greha – kakršnega koli, in zelo usmiljen do grešnikov – ta skesanih. Tudi njegov odnos do hinavcev je za ta naš trenutek precej pomemben.

    Sedaj bom nadaljeval z velikimi črkami, (nespodbno kričanje): NE SMEMO METATI KAMENJE V GREŠNIKE (tudi če so ravnatelji), VENDAR BI MORALI BITI NESTRPNI DO GREHA (tudi nečistovanja)! In sedaj bi lahko nadaljeval tudi s hinavščino medijev in bralcev.

    Morali bi biti nestrpni do greha in nesposobnosti. Tudi če jaz ne bi znal Angleško, bi naša premierka pač morala. Moja nesposobnost nje ne odvezuje. Zato pa je bila predsednica. Če pa od predsednika ne smem zahtevati, da ve in zna več od mene, potem bom pa jaz predsednik! Ali kaj? V tem vidim enega od razlogov, da se standardi za naše voditelje na vseh ravneh tako nižajo. Če se želi opozoriti na kakšno neumnost, potem se že najde kakšen “modrec”, ki vpije tisto o pometanju pred lastnim pragom.

    Nestrpnost do greha in nespsobnosti je zelo blizu moraliziranju. To bližino Hudič s pridom izkoristi, da razpravo o grehu spremeni v moraliziranje. Ne manj, celo več bi morali govoriti o meji med grehom in grešnikom in kako pravilno uporabljati tisto o pometanju pred lastnim pragom.

  8. Okrog leta 2000 so se v politiki in medijih začeli norčevati iz poštenjakarjev, torej tistih, ki so zahtevali poštenje v politiki in v gospodarstvo.

    Takšen odklonilen odnos do poštenja je privedel do tega, da se je v Sloveniji izrazito povečala koruptivnost.

    Danes pa so tudi nekateri že alergični na moraliziranje, ker se v praksi politike, skorajda nič ne spremeni.

  9. Avtor odlično opozarja na razkorak med osebno in institucionalno moralo, ki se kaže v dvolični miselnosti:

    Zasebno bom ravnal moralno, v odnosu do institucije, države pa ne.

    Zaradi tega se dogajajo v Sloveniji največji grehi:

    zgrešene, neodgovorne odločitve…

Comments are closed.