M. Avbelj, Iusinfo: Konec moraliziranja

Zadnjič sem obljubil, da je z jamranjem konec. Da je nastopil čas za nizanje (od)rešitev slovenskih patologij. Pred vami je prvi skromen poizkus. V njem zagovarjam tezo, da je eden od poglavitnih korakov k okrevanju slovenske družbe prelom z moraliziranjem.

V zadnjem času je naravnost en vogue govoriti in razpredati o morali. (A)moralnost je bila celo tema okrogle mize, posvečene izglasovanim najvplivnejšim pravnikom. Ko je morala tako deklaratorno popularna, nekaj ne more biti v redu, še več: je nekaj narobe.

Bistvo morale vendarle ni v tem, da se jo verbalno poveličuje in opeva. Moralo je treba živeti. Zato moralen človek ni tisti, ki se opisuje kot takega, ampak tisti, ki ga zaradi njegovih dejanj kot takega pripozna skupnost, napolnjena s kritično maso takih, ki si, spet vsak zase, prizadevajo k svojemu moralnemu in zato dobremu življenju.

Moraliziranje ima tako na moralizirajočega posameznika nasprotne učinke od pričakovanih. Je kontraproduktivno. Bolj, kot si pripovedujem, kako moralen in integriteten da sem, bolj se bom v to zaciklano prepričal, manj bom tako ravnal. In, ko mi bo okolica nastavila, kot se spodobi, ogledalo, ga bom razbil, ker mi ne bo všeč podoba v njem. Pa čeprav, kot je najbrž vsem jasno, ni in ne more biti krivo ogledalo, ampak le tisti, ki se v njem ogleduje.

Še slabše pa se nam godi, ko moraliziranje z nivoja posameznika potegnemo na raven javnega diskurza in ga celo spremenimo v njegovo paradigmo kot merilo javnega ravnanja. To lahko sproži dve, po svoje znova paradoksalni, reakciji: popolno relativizacijo standardov ravnanja in zavestno, sistematično zavračanje kakršnekoli odgovornosti za svoja javna ravnanja.

Relativizacija standardov ravnanja (lahko) izhaja iz katoliške maksime, ki je še kako vsajena v srž slovenske eksistence, da naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha. Ker, jasno, nihče ni brez greha, kamna ne želi vreči nihče, niti ko je greh celo tako velik, da gre že za kaznivo dejanje. V zmoralizirani javni paradigmi se namreč vsak zaveda, da tudi sam ni povsem čist, zato je opozarjanje na napake drugih, še posebej stanovskih kolegov, nekaj neoportunega, neprimernega, celo anatema.

Če ni grajanja napak (ali grehov), te polagoma izgubijo značaj napačnosti (grešnosti) in postopno je vse, na nek način, dovoljeno. Na Slovenskem se to odraža v stanovski cehovski solidarnosti in postopnem notranjem gnitju najrazličnejših družbenih podsistemov.

Več lahko preberete na Iusinfo.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.