M. Avbelj, Iusinfo: Domneva normalne države

Epistemološki pristop h kateremukoli družbenemu pojavu je v veliki meri odvisen od naših domnev in normativnih pričakovanj v zvezi s tem družbenim pojavom. Mnogokrat je tisto, kar zaznavamo v zunanjem družbenem svetu, pogojeno s tem, kar želimo zaznavati. To je pomembno, ker identifikacija zaznanega vpliva tudi na izbiro sredstev, s katerimi bi želeli zaznano popraviti oz. izboljšati. To spoznanje lahko apliciramo tudi na socialni eksperiment po imenu Slovenija.

V Sloveniji že vse od njenega nastanka v temeljnem obstajata dva družbena narativa. Eden je tisti, ki zatrjuje, da je Slovenija vsaj od leta 1991 dalje normalna država, utemeljena na liberalnih postulatih demokracije in vladavine prava. Ta narativ tudi vztraja, da je bila Slovenija normalna, z manjšimi, a ne bistvenimi odstopanji, tudi že prej, začenši z letom 1945, od koder pravzaprav prihaja vsaj močan impulz, če že ne sam vir naše samostojnosti in neodvisnosti.

Drugi narativ je temu diametralno nasproten. Pred letom 1991 je bila Slovenija del totalitarne države, ki je masovno in grobo kršila človekove pravice, ki tako ni bila ne demokratična ne pravna. Ta narativ nadaljuje, da tudi po letu 1991 ni bil narejen ključni prelom, ampak da je pretekli režim v veliki meri najprej migriral na raven neformalnega, potem pa se je postopoma vračal na polje formalnega in se ponovno, v obliki ključnih igralcev, tudi re-institucionaliziral. V skladu s tem narativom je Slovenija normalna država le na papirju, ne pa tudi v praksi.

Nobeno presenečenje ni, če zapišem, da zastopniki enega ali drugega narativa na zatečeno stanje v Sloveniji gledajo zelo različno ter se zato tudi bistveno razhajajo z vidika (ne)potrebnosti reform in njihove vsebine. Za prve je stanje normalno in tako ni treba ničesar spremeniti. Za druge pa je stanje obratno in terja popoln prelom ter temeljite reforme na vseh nivojih. Eni in drugi so, seveda, lahko bolj ali manj radikalni, številni pa se gibajo tudi nekje vmes. Še največ pa je takih, ki jih prežema popolna konceptualna konfuzija in ki v pomanjkanju informacij zatrjujejo, da jih javne zadeve ne zanimajo.

Vprašanje je, kdo ima prav. Nanj lahko odgovorimo le, če nismo popolni skeptiki in relativisti in zastopamo filozofsko gledišče, da dejstva, tudi družbena, vendarle obstajajo neodvisno od naše percepcije. Test je potem naslednji: če v družbeni realnosti prevladajo dejstva, ki v primerjalni perspektivi z drugimi dobro urejenimi družbami, ki so take po splošnem prepričanju, kažejo na nenormalnost družbe, je treba domnevo o normalnosti družbe ovreči in temu prilagoditi tudi naša ravnanja.

Ali je v Sloveniji že nastopil trenutek, ko, ne glede na različne narative, lahko ugotovimo, da smo v primerjavi z drugimi dobro urejenimi družbami zahodnega in evropskega tipa prestopili rubikon normalnosti? In če smo ga, kaj je treba storiti in kdo bo to naredil?

Več lahko preberete na Iusinfo.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.