M. Avbelj, Iusinfo: Arbitrarnost na Vrhovnem sodišču?

2

V začetku marca je Ustavno sodišče odločilo o ustavni pritožbi v zadevi Up-645/13. Šlo je za zadevo, v kateri je slovensko redno sodstvo, od prvostopenjskega do Vrhovnega sodišča, potrdilo priznanje izraelske sodne odločbe, s katero je bilo zelo uglednemu slovenskemu kirurgu naloženo plačilo astronomske odškodnine pacientu, ki je utrpel hude poškodbe zaradi neuspele operacije. Ker gre za izjemno pomembno odločbo Ustavnega sodišča, si zasluži nekaj naše pozornosti.

Spomnimo, primer je že pred več meseci, pravzaprav leti, razburkal slovensko javnost, ki se je ponovno zgražala nad rednim sodstvom, češ kako je sploh mogoče v Sloveniji izvrševati sodbe tujih sodišč, še posebej izraelskega. Zgražanje je šlo tudi na račun vpletenih oseb, in to dvostransko: eni so strumno stopili v bran usode uglednega kirurga, drugi pa so bolj sočustvovali s prizadetim pacientom.

Ker sem trdno prepričan, da nič od pravkar povedanega, preprosto zato, ker nima nobene povezave s pravom in tistim, kar je prav, ni vplivalo na odločitev Ustavnega sodišča v tej zadevi, se bom osredotočil na prepričljivost sodbe ad rem. To je potrebno, ker je Ustavno sodišče v tej zanimivi zadevi razveljavilo celoten sodni proces priznavanja izraelske sodne odločbe na temelju, da je bilo postopanje rednega sodstva, vključno z Vrhovnim sodiščem, arbitrarno.

Arbitrarno ravnanje državnih organov, še posebej pa sodišč, je ena najhujših kršitev pravic, ki izhajajo iz pravne države. Zato gre pričakovati, da bo take kršitve Ustavno sodišče ugotovilo redko. In to tudi, bolj ali manj, drži. V isti sapi, prav zaradi narave očitka tako hude kršitve, kot je arbitrarno postopanje, obstaja potreba, da je očitek arbitrarnosti, kar se da podrobno utemeljen in s tem prepričljiv.

Kaj, v skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega sodišča, sploh pomeni, da je sodišče ravnalo »arbitrarno«? Prag za ugotovitev arbitrarnosti mora biti in je nujno visok. Sodba sodišča je arbitrarna, in s tem pomeni kršitev 22. člena Ustave, kadar je »očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov.« Visok prag za ugotavljanje arbitrarnosti je nujno potreben zaradi delitve dela med Ustavnim in rednim sodstvom, pri katerem, kot vemo iz zadeve Patria, Ustavno sodišče včasih celo nerazumno trmasto vztraja.

Ustavno sodišče prav tako vselej izrecno poudarja, da v postopku z ustavno pritožbo: »preizkusi le, ali so bile z izpodbijano odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.«; nikakor pa »ne preizkuša, ali so dejanske ugotovitve sodišč pravilne in ali so pravna stališča, na katerih temelji izpodbijana sodna odločba, v skladu z zakonom.«

Zavedajoč se temeljnega »konvencionalnega« pravila, da sodišča mednarodno zasebno pravo vedno uporabljajo tako, da vselej ugotovijo svojo nacionalno pristojnost, se vendarle ne morem znebiti občutka, da je Ustavno sodišče v tej zadevi vsaj nekoliko odstopilo od svoje ustaljene sodne prakse. Ali še drugače, obstaja niz razlogov, ki me utrjujejo v prepričanju, da je Ustavno sodišče v tej zadevi prag arbitrarnosti spustilo izredno nizko, mnogo nižje kot doslej.

To je, zanimivo, mogoče zaznati že v sami dikciji odločbe, ki, med drugim, zelo previdno ugotavlja, da se »Argumenti, ki so jih navedla sodišča v rednem postopku, […] zato v kontekstu norme, ki se razlaga, ne zdijo razumni.« Ne zdijo razumni? Videz ne-razumnosti še zdaleč ni očitna nerazumnost, ki je zahtevana za arbitrarnost.

Morda se bo marsikomu ta tekstualni pristop zdel pikolovski, zato se osredotočimo še na nekaj bolj pomembnega. Ta zadeva je še posebej zanimiva, ker je Ustavno sodišče (najbrž prvič) ugotovilo arbitrarnost ravnanja rednega sodstva, vključno z Vrhovnim sodiščem, na področju, za katero samo prizna, da še ni nobene sodne prakse. Da gre torej za prvi tak primer.

Več lahko preberete na iusinfo.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

2 KOMENTARJI

  1. Dejstvo je, da izraelska država in izraelska sodišča ne bi nikoli niti pod razno dopustila, da sodišča neke druge države ( recimo Slovenije) na podoben način kot so počeli z akademikom dr. Vinkom Dolencem, uničujejo nekega najbolj priznanega in odličnega izraelskega kirurga. Niti pod razno. Toliko Izraelci, oz. Judje pač skupaj držijo, da se to upam postavit kot trditev.

    Kolikor sem sledil, je bilo sojenje v izraelu skrajno pristransko usmerjeno proti našemu kirurgu. Naj omenim vsebinsko dejstvo, da se je izraelski pacient po operaciji odstranitve možganskega tumorja v UKC s strani prof. Dolenca iz narkoze prebudil z ohranjenimi motoričnimi funkcijami, da torej operater ni povzročil zapleta, ki je bil postoperativen in kjer obsojeni na oddelku, ko se je to dogajalo, sploh ni bil prisoten. Dejstvo je, da je tudi neverjetno, da UKC svojega kirurga in to verjetno najbolj eminentnega med vsemi, ni zavaroval za možno strokovno napako. Dejstvo je, da so vsi posegi odstranitve tumorjev bolj ali manj rizični in da odstanjevanje tkiva iz možganov praviloma pomeni manjšo ali večjo prizadetost funkcij, ki imajo centre v možganih. Če hočeš kolikortoliko radikalno odstranit maligno tkivo, gre nujno v uničenje tudi nekaj okolnega zdravega tkiva in še meja pri tem je prav v možganih pogosto neverjetno težko določljiva.

    Skratka, odločanja izraelskih sodišč v primeru dr. Dolenc so bila zelo čudna. Pristranska. Skoraj gotovo nacionalistično-cionistično motivirana. Delno razumljiva kot tudi maščevalnost, ker se je imenovani izogibal prihodu pred izraelskega sodišča. Tudi odločitve glede astronomske višine odškodnine v večmilijonskih zneskih so kvantitativno nerazumljive; takega premoženja kirurgi na Slovenskem pač ne premorejo.

    Za razliko od Avblja sem prepričan, da bi že prvostopenjsko sodišče v Sloveniji moralo dati prav pritožbi slovenskega kirurga. In da mu je ustavno končno podelilo pravico. Pozno, zaradi katere je izgubil 10 let svoje vrhunske karijere, svoje premoženje in veliko živcev oz. miru. Ampak Slovencem je tako vseeno, če se uničijo njihovi najboljši talenti; mnogim to celo godi.

    • Še dodatek – vprašanje, če je sploh pravno dopustno s strani slovenskega prava, če se sodni postopek za neko domnevno dejanje, storjeno v Sloveniji, vodi v neki drugi državi in to po zakonodaji tiste države. Nisem strokovnjak, ampak meni to ne zveni normalno.

      In drugo, kar je očitno sporno in je čudno, da slovenska sodišča do ustavnega niso upoštevala, da so obtoženemu praktično onemogočili, da bi ljudje, svetovni strokovnjaki, pričali za njega. Za okoli 60 ljudi, ki jih je imela obramba za priče, so zahtevali, da se zglasijo na razpravi na tamkajšnjem sodišču. Med drugimi tudi za ekipo iz Ljubljane. Onemogočali so pričanje na daljavo. Zdaj bojo pa vrhunski kirurgi iz celega sveta točno na določeno uro določenega dne namesto da operirajo doma leteli čez oceane z avioni iz izgubili vsaj 2 dni, da bojo potem oddali svojo izjavo v prid obrambe nekega kazusa v mogoče 3 minutah? Kakšen idiotizem! Razen tega naj bi obtoženi Dolenc svojim 60 pričam plačeval avionske lete čez oceane, hotelske nočitve itd, ali kaj? Saj ni magnat, saj ni Donald Trump!

      Ampak slovenskim sodiščem je bilo pa vse storjeno, da se v Izraelu uniči slovenskega izjemnega kirurga, kar OK… Se spomnim recimo nastopanja v zvezi s tem znamenite Nine Betteto z vrhovnega sodišča. Ojojoj. 🙁

Comments are closed.