Morda v nasprotju s pričakovanji, ki jih ustvarja njen naslov, ta kolumna ne bo namenjena podpori ali nepodpori konkretnega zavrnilnega referenduma, na katerega se bomo odpravili čez nekaj dni. Mnogo bolj kot poznavanje mojega osebnega stališča do konkretnega referenduma je pomembno pravilno razumevanje samega ustavnega instituta, ki ga ta referendum predstavlja.
Zavrnilni referendum je v javnosti marsikdaj napačno razumljen. Predvsem je zmotno stališče, da ta oblika referenduma uvaja kvorum. Da torej predpisuje potrebno število oz. delež volivcev v vsem volilnem telesu, ki se morajo referenduma udeležiti, da bi bila na njem sprejeta odločitev sploh veljavna.
To seveda ne drži. Spremenjeni 90. člen Ustave je glede tega jasen: zakon je na referendumu zavrnjen, če proti njemu glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali, pod pogojem, da proti zakonu glasuje najmanj petina vseh volivcev. Za veljavnost referenduma tako ni predpisan nikakršen prag potrebne udeležbe.
Res pa je, da je za uspeh referenduma, ki pomeni zavrnitev zakona, predpisan delež glasov, ki ga morajo nabrati nasprotniki zakona v skupnem volilnem telesu. Ta je 20%, kar v absolutnem številu v Sloveniji pomeni okrog 350.000 glasov. »Kvorum«, v narekovajih, ki ga uvaja Ustava, je torej glasovalni in ne udeležbeni kvorum. In med njima je bistvena razlika.
Udeležbeni kvorum, tak kot ga na primer poznajo v Italiji, kjer je za uspeh referenduma potrebno, da se ga udeleži 50 % in 1 volivec, nasprotnikom referenduma omogoča, da njegovo veljavnost preprečijo z neudeležbo. V Italiji tako poznamo kar nekaj primerov, ko so udeleženci referenduma z veliko večino podprli tamkaj predlagano rešitev, ki pa se ni uveljavila, ker na referendum ni prišla absolutna večina volivcev. Udeležbni kvorum tako volilno abstinenco de facto prevede v glas proti predlaganemu referendumskemu vprašanju.
V primeru ureditve slovenskega zavrnilnega referenduma pa temu ni tako. Nasprotniki referenduma, ki so, po logiki stvari zavrnilnega referenduma, podporniki zakona, s pozivanjem k neudeležbi na referendumu ne morejo preprečiti njegove veljavnosti, kot je to v npr. v Italiji. Še več, s tovrstno strategijo bi si delali naravnost medvedjo uslugo, saj s tem na široko odpirajo vrata k zmagi nasprotnikom zakona.
Vse, kar morajo storiti nasprotniki zakona, je, da na referendum pripeljejo 350.000 volivcev, ki bodo glasovali proti. To pa ne bi smelo biti pretežko, saj jim je zavrnilni referendum kot ustavni institut pisan na kožo. Kot zavrnilni, in ne potrditveni, ta tip referenduma namreč ustvarja logični mobilizacijski učinek, momentum, v prid nasprotnikom zakona. Zavrnilni referendum je po lastni naravi stvari namenjen zavrnitvi zakona in žogica je torej povsem v rokah nasprotnikov zakona. Podporniki zakona, drugače kot v Italiji, jim ne morejo prekrižati načrtov s pozivanjem k neudeležbi.
Več lahko preberete na iusinfo.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
