M. Avbelj, Ius-info: Ustavno sodišče in Patria

3

Ustavno sodišče je razveljavilo proces v zadevi Patria, in to v celoti. Slednje za seboj potegne ogromno število zelo zahtevnih vprašanj. Zlasti, kako naprej, potem ko je vse skupaj trajalo sramotno dolgo. Ko je pravosodje najprej zakrivilo, potem pa popravljalo tisto, kar naj bi bilo v pravni državi samoumevno, je namreč skorajda celo desetletje trpela demokracija, ekonomija, medijski in politični prostor pa sta razvila radikalnost in profanost na meji blaznega. Nikdar po letu 1991 v Sloveniji še ni bilo tako malo prostora za evropsko normalnost kot danes.

A o vsem tem bo še treba govoriti in pisati. Danes se bom, na kratko, ker celovita analiza zadeve Patria sledi v eni od majskih številk Pravne prakse, dotaknil le včerajšnje sodbe Ustavnega sodišča (Odločba Up-879/14, Odločba Up-883/14, Odločba Up-889/14, Pritrdilno LM dr. Sovdat, Pritrdilno LM dr. Deisinger). Ker vem, da bo zadeva dobila svoja specifična medijska in še bolj politična krila in da laična javnost, ki ji je pravna latovščina tuja, še bolj pa je sita neskončnih pravno-političnih procesov, bom izpostavil le dvoje.

Prvič. Ni res, pa čeprav bo to morda ponovljeno spet in spet iz najrazličnejših javnomnenjskih ust, da je Ustavno sodišče proces Patria razveljavilo le zaradi procesnih kršitev. Nasprotno, kot sem pričakoval tudi sam, je Ustavno sodišče opravilo vsebinsko presojo zatrjevane kršitve 28. člena Ustave, ki določa načelo zakonitosti v kazenskem pravu.

To je minimalno civilizacijsko načelo, ki zagotavlja »ustavnomaterialno jamstvo obdolžencu v kazenskem postopku« in ki iz kazenskega procesa napravlja pravo, ne pa arbitraren, samovoljen, inkvizicijski proces. In prav to načelo so kršila vsa sodišča od najnižjega okrajnega do najvišjega Vrhovnega. To so, preprosto povedano, vsa sodišča storila tako, da enostavno niso konkretizirala, kako naj bi domnevni storilec s svojim ravnanjem sploh storil očitano mu kaznivo dejanje. Ali še drugače, pritožnik je bil dejansko obsojen za abstraktno storjeno kaznivo dejanje.

Kot zapiše Ustavno sodišče: »Torej bi moralo že prvostopenjsko sodišče iz vseh ugotovljenih dejstev izluščiti tista dejstva o ravnanju(ih) pritožnika, ki v danih okoliščinah zaradi svoje narave in vsebine sploh omogočajo zanesljivo sklepanje o obstoju zakonskega znaka sprejem (obljube nagrade).« Tega ni storilo niti prvoinstančno niti najvišje sodišče v državi.

Ustavno sodišče se na tem mestu ustavi, ker vztraja, da mu njegova ustavnosodna pristojnost onemogoča presojo obtožnega predloga. Ob tem pa iz fokusa izpade pomembno dejstvo. Sodišča na zahtevani način vendar niso mogla zadostiti načelu zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena ustave preprosto zato, ker sam obtožni predlog ni vseboval dejstev, na osnovi katerih bi bilo »sploh mogoče zanesljivo sklepanje o obstoju zakonskega znaka sprejem (obljube nagrade).«

Tak obtožni predlog bi bilo tako treba zavreči že na prvi stopnji, a ker to ni bilo storjeno, so vsa sodišča, po mojem prepričanju, zakrivila ne le opisano materialno kršitev 28. člena ustave, temveč še več: prevzela so vloga tožilca in na vsak način iskala odločilna dejstva – pardon indice, ki bi jih moralo zatrjevati, po naravi stvari, že tožilstvo. Pa jih ni. Spomnite se: neznan kraj, čas in način. In če jih ni, sodišče samo ne more voditi postopka, kakor tudi ne more nekoga obsoditi za nekaj, kar ni kaznivo dejanje.

In prav to se je, kot zdaj v 23. točki obrazložitve vendarle potrjuje tudi Ustavno sodišče, zgodilo v procesu Patria. Nekdo je bil obsojen za nekaj, kar ni kaznivo dejanje, smiselno povzemam, ker so »sodišča zakonski znak kaznivega dejanja razložila tako, da so z njim širila polje zakonsko določene kaznivosti […] in s tem kršila lex certa, lex scripta in lex stricta.«

To pomeni, da je Ustavno sodišče v celoti sledilo ključnemu očitku obrambe. Še več, na tej podlagi je težko videti, kako bi okrajno sodišče v ponovnem sojenju, sledeč tej sodbi Ustavnega sodišča, sploh lahko storilo karkoli drugega, kakor zavrglo obtožni predlog in postopek pravnomočno končalo. Vsakršno drugačno ravnanje se bo namreč spet izteklo v kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu.

Drugič. Enako, ali še bolj težko pa je videti, kaj, razen odstop, preostane predsedniku Vrhovnega sodišča. Da je Ustavno sodišče, kljub že ugotovljeni vsebinski protiustavnosti vendarle opozorilo še na ravnanje občne seje in predsednika Vrhovnega sodišča, ki sta oba skupaj in vsak zase kršila ustavno načelo nepristranskega sodnika in s tem poštenega sojenja, odkazuje skrajno zaskrbljujoče razmere v našem sodstvu. V nobeni normalni državi taka sodba Ustavnega sodišča znotraj sodne oblasti ne bi in ne more ostati brez jasnega epiloga.

Več lahko preberete na Ius-info.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. “V nobeni normalni državi taka sodba Ustavnega sodišča znotraj sodne oblasti ne bi in ne more ostati brez jasnega epiloga.”

    Jasno in pošteno, za poštene in odgovorne!

    Dobro da imamo demokracijo in ustavno sodišče
    Ustavno sodišče odpravlja krivice, a običajno nihče ne prevzame in ne terja odgovornosti.
    Skoraj 13 let je zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju dovoljeval odlog, odpis in obročno plačilo, ki je delodajalcem omogočalo odlog, obročno plačilo, odpis in delni odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenih.
    Ob tem se zopet sprašujem, zakaj imamo torej izvršno in zakonodajno oblast.

    Leta 2009 so sindikati od ustavnega sodišča zahtevali, da oceni ustavnost te pravice.
    L. 2011 je US odločilo, da taka zakonska ureditev pomeni protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev, in zato razveljavilo prvi odstavek 228. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
    Politika bi lahko ukrepala, če bi le hotela, a ni.
    Leta in leta je vzdrževala sistem, o katerem so ustavni sodniki ugotovili, »da zaradi koristi delodajalca vse tveganje in škodljive posledice nosi le delavec«.
    Zakon je dovoljeval prikrito hinavsko neplačevanje prispevkov.
    Nekdanji predsednik in sedaj član ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič, je javno v TV Dnevniku dejala: »To je nezaslišana goljufija delavcev!«
    To je ena najsramotnejših slovenskih demagoških zablod in goljufije politikov delavcev in davkoplačevalcev, zaradi katere bi že davno morali mnogi, vsaj vodilni tedanji levi in desni politiki in njihovi sodelavci, biti odstranjeni z oblasti in vseh javnih funkcij!
    http://odlocitve.us-rs.si/usrs/us-odl.nsf/o/8A62E5C2B3089617C125796C00513584

  2. Razgalilo se je bistvo nepravičnosti v našem pravosodju, ki se kaže v pristransko oblikovanih senatih in obsodilni naravnanosti do nekaterih, pa čeprav tega ne dopušča pošten, zakonit sodni postopek.

  3. Profesionalna odgovornost po zakonu terja strožjo odgovornost.

    Ta strožja odgovornost mora še posebej veljati za sodišča, ki profesionalno odločajo o odpravi krivic v slovenski skupnosti.

    Ko sodišča pri tem ravnajo krivično, kljub opozorilom, stanja in zaupanja ni mogoče več popraviti, ne da bi odgovorni za te krivice odstopili od svojih položajev. Višja, ko je instanca, večja je odgovornost.

Comments are closed.