M. Avbelj, Ius-info: Tranzicijska pravičnost iz Nemčije

Nemško sodišče v Münchnu je pred kratkim izreklo še nepravnomočno sodbo, s katero je dva visoka predstavnika nekdanje jugoslovanske tajne službe UDBA zaradi umora hrvaškega disidenta v Nemčiji, ki se je zgodil že pred več deset leti, obsodilo na dosmrtno kazen. Gre za pomembno odločitev, ki v nekdanje jugoslovanske republike prinaša nekaj tranzicijske pravičnosti od zunaj.

Doma je namreč, tako na Hrvaškem, od koder primer izvira, kakor tudi v Sloveniji, ki je bila prek svojih ljudi (ne)posredno vpeta v številne podobne primere doma in na tujem, nismo bili deležni. Zlasti v Sloveniji se je namreč storilo vse, da se je o delovanju UDBE toliko govorilo in še toliko manj storilo, da se je njen pomen za aktualni čas v javnem diskurzu povsem zbanaliziral. Institucionalni odziv je bil temu ustrezen. Spet tvegam hipotezo, da namenoma.

Kot je, med vrsticami, sporočilo nemško sodišče, Hrvaška, in za namene te kolumne jo res lahko, kot je nekoč želel Bučar, štejemo za slovenskega siamskega dvojčka, ni storila pravega tranzicijskega preloma. Razmere so še posebej ilustrativne na področju arhivov, ki so bodisi uničeni, privatizirani ali pa, pozor – na to redko pomislimo – celo potvorjeni. Živimo torej v laži, najbrž celo dvojni.

Nemški mediji so k temu dodali, da je očitno, da imajo nekdanje totalitarne strukture še danes velik vpliv – in na to tudi redko pomislimo – tako na leve kot desne politične skupine in s tem na državo kot celoto. Ko so te skupine na Hrvaškem ugotovile, da nemški pravosodni organi, drugače kot nacionalni, delujejo po pravu, so napeli vse moči in prek vlade dosegli celo sprejem razvpitega Lex Perković, ki je, le mimogrede, pomenil tudi eklatantno kršitev prava EU. Evropski nalog za prijetje in predajo je namreč omejil le na primere, ki so se zgodili po letu 2002.

S pomočjo prava EU in nemške odločnosti je zadeva Perković, s tem pa tudi jugoslovanska UDBA, dobila zasluženi in dolgo odlašani, sicer še nepravnomočni, pravni rezultat. Ta ni pomemben le za tranzicijsko pravičnost v družbi kot celoti, temveč tudi za žrtve, katerih lokacije grobov marsikdaj ne poznamo še dandanes.

Več lahko preberete na iusinfo.si.