M. Avbelj, Ius-info: Svoboda izražanja…

3

… in normalna država

Pred kratkim sem v Pravni praksi objavil prispevek, z naslovom Obsojeni Božiček. V njem polemično grajam Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 15366/2011 v zadevi Furlan v. Janković, kjer je bil prvi pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje razžalitve drugega po 2. in 1. odstavku 158. člena KZ-1. Inkriminirane besede so bile »Božiček nam je namignil, da vam letos verjetno ne bo prinesel ničesar, saj ste celo leto lagali in zapravljali premoženje prebivalcev najlepšega mesta na svetu.«

Sodbi sem očital (1.) logično nevzdržnost pravne kvalifikacije in kršitev 22. ter 29. člena ustave; (2.) odsotnost dokazov za naklep ali celo zaničevalni namen ter (3.) kršitev 39. člena ustave. Nanjo pa sem se odzval, ker sem prepričan, da taka sodba namesto normalne države, utrjuje, kot je opozarjalo že slovensko Ustavno sodišče v zadevi U-I-226/95, »strah pred kaznovanjem zaradi določenih vrednostnih izjav, [ki bo] ohromil javno razpravo, tako da ta ne [bo več] opravlja funkcije, ki bi jo v demokratični družbi morala.«

Zavedam se, da kritične analize sodb v kontinentalnih sistemih, kot je naš, niso najbolj priljubljene, vztrajam pa, da so potrebne, ker le tako lahko izboljšujemo našo pravno teorijo in prakso. Zato je zaželeno, da kritična akademska analiza sproži val razprave, seveda, tudi z drugačnimi pogledi. To pa je v Sloveniji zaradi sterilnega samoomejavanja, morda pa tudi zaradi strahu, redek pojav.

A tokrat je bilo drugače. Obsojeni Božiček je vendarle naletel na odziv, prav tako v Pravni praksi, izpod peresa Leona Recka, z naslovom Bedaki, fašisti in obsojeni Božiček. Avtorjeva kritika se osredotoča na moje stališče, da iz sodne prakse ESČP izhaja (Lingens v. Avstrija, št. 9815/82), da se politiki neizogibno in zavestno prepustijo strogemu nadzoru medijev in širše javnosti, zato so dolžni izkazati višjo stopnjo tolerance do kritike svojih besed in dejanj. Osebnostne pravice politika, ki so prav tako varovane, se morajo zato v večji meri umakniti svobodi izražanja. Do tu vse lepo in prav. Nato pa sem sklenil:

Iz prakse ESČP tako sledi, da morajo politiki prenesti tudi oznake kot so fašist (Bodrožić proti Srbiji št. 3550/05), idiot (Oberschlick proti Avstriji št. 20834/92) prikriti nacist (Scharsach in News Verlagsgesellschaft proti Avstriji, št. 00039394/98). Torej oznake, pri katerih gre za izrazito negativne in splošne vrednostne sodbe, ki se nanašajo na osebo, ne pa na ravnanje nekega posameznika (podčrtal sam). Kolega Recek vztraja, da zadnji stavek ni podprt s sodno prakso ESČP, prav tako pa sem pod njo nenatančno navajal še špansko zadevo Otegi Mondragon v. Španija, št. 2034/07.

Moje vztrajanje je eno samo: ko bi Višje Sodišče sledilo sodni praksi ESČP in slovenskega Ustavnega sodišča, ne bi nikdar izdalo obsodilne sodbe. Dejstvo, da je to storilo, bi v pravni stroki, ki tvori javni diskurz, moralo povzročati razloge za skrb. Kritična ost, kot odraz prevladujočega mindseta, je zato tokrat zgrešila pravega naslovnika. In to počnemo kar naprej, medtem pa se polje svobode izražanja vse bolj krči, saj po novem državni organi vlagajo že ovadbe proti nastopajočim na javnih tribunah zaradi, reci in piši, žaljive obdolžitve proti državnemu organu.

Še bolj plastično. Če ne bi avtor te kolumne kritično analiziral sklepa Višjega sodišča, bi ta odšel neobravnavan v pravni stroki in bi bil kot tak, v skladu z maksimo qui tacet consentire videtur, tudi implicitno odobren. V takem primeru tudi kolega Recek ne bi napisal kritičnega članka v Pravno prakso (očitno ga ni), saj objekt njegove kritike: kritični članek, namesto vse kritike vredna sodba, ne bi obstajal. In vse bi bilo, najbrž, lepo in prav.

Več: Ius-info

 

3 KOMENTARJI

  1. Če si državljani želimo pošteno, nepristrano in pravično sojenje, morajo biti sodbe podvržene argumentirani strokovni in javni kritiki. To še zlasti, ker je sodišče izdalo sodbo v imenu ljudstva.

    Sodniki niso bogovi in imuni pred napakami in negativnimi vplivi.

    Sodnik bo trikrat premislil, zaradi bojazni pred utemeljeno javno kritiko in se tako izognil nepravični sodbi.

  2. Tisti, ki danes govorijo in pišejo, da kritika sodb v nobenem primeru ni dopustna, so najbolj glasni, ko izide sodba, ki ni v skladu z njihovim gledanjem na zadevo.

Comments are closed.