M. Avbelj, Ius-info: Proces

9

V tem tednu je bila izdana obsodilna sodba v zadevi Patria. Ko to pišem, nimam pred seboj ne izreka ne obrazložitve sodbe. V medijih je bil dostopen le znameniti obtožni predlog, za katerega sem večkrat, tudi v eni od svojih kolumn, poudaril, da kot tak ne bi smel postati del (ustaljene) prakse.
Zapisal sem, da je »zato treba povedati s preprostimi besedami, da si kot demokratična družba, ki prisega na pravno državo, ne smemo dovoliti, da bi tovrstni obtožni predlogi postali praksa. S tem bi ogrozili in zanikali temelje našega ustavnega reda. Kot odgovorni državljani si ne smemo dovoliti, da bi vsi skupaj postali Joseph K.«

Prvostopenjska obsodilna sodba me je, več kot očitno, postavila na laž. Preprosto sem se uštel. Ne samo, da so tovrstni obtožni predlogi očitno zreli za procesno obravnavo, temveč v celoti zadoščajo za izdajo obsodilne sodbe. Kaj hočemo, nihče ne ve in ne zna vsega, sploh pa, kot med vrsticami beremo te dni, kaj se imam oglašati, saj niti nisem kazenskopravni strokovnjak. Mea culpa. Mea maxima culpa.

Že tedaj, davnega leta 2011, ko smo z mladimi pravniškimi kolegi nastopili na tribuni Akademskega društva pravnik, je izbruhnil vihar v kozarcu vode. Namigovalo se je, da je šlo bolj za linč kot za akademsko razpravo. Zlorabili naj bi univerzo in to za pravna mnenja čisto določene vrste. Domnevam, da napačne. Neimenovani ugledni pravnik(i), verjetno z mnenji prave vrste, naj bi celo interveniral(i), da se dogodek sploh ne bi zgodil.

Še več, o tekočih sodnih zadevah se sploh naj ne bi govorilo. To namreč predstavlja pritisk na sodišče in, kot smo lahko brali, tudi na tožilstvo. Javno govorjenje, kaj šele poulično izražanje stališč, vzpostavlja nezaupanje v sodstvo, ruši njegovo avtoriteto in spodmika same temelje vladavini prava, ki je vendarle osrednjega pomena in ki jo v Sloveniji sesuva vsakdo, ki ima pet minut časa. Tudi ta zapis, pa ministri, politiki, stroka »s pravnimi mnenji čisto določene vrste«, mediji in povsem nerazumevajoče ljudstvo. Kdaj že je bilo povedano, odi profanum vulgus et arceo!

Več: Ius-info

9 KOMENTARJI

  1. Neverjetno je, kako se totalitarizem vrača v pravosodje. Zanj je značilno, da je pravosodje le podaljšana roka politične oblasti.

    Odločitve pravosodja so v totalitarizmu odvisne od ciljev in interesov politične oblasti.

    Ta pa je, se spomnimo, naglas vpila, da mora nekdo oditi iz političnega javnega življenja. Pravosodje pa temu sledi brez poštenega sojenja in poštene sodbe.

    Kako bi rekli takšnemu pravosodju?

  2. Slovenci poznamo glagol “pravdati se”, ki zelo točno opiše vlogo pravosodja. V svojem bistvu je vloga pravosodja v tem, da preseka nek spor, da ga zaključi , da ga odstani iz držbenega prizorišča. V tem je pravosodje regulator družbe v ideološkem smislu, kajti krmili ideološke temelje družbe. To, da se o pravnih postopkih ne diskutira je družbeni dogovor, ki služi temu, da se pravdanje zaključi. Tudi zadnja instanca pravde na Ustavnem Sodišču pomeni zgolj dejanski konec, ne pa to, da je nezmotljiva.
    Mislim, da ljudje naivno pričakujemo, da pravo sledi pravičnosti po definiciji. Človek ima v sebi poleg vesti tudi občutek za pravičnost, ki je metafizične narave. Metafizične zato, ker je neodvisno od družbene stvarnosti in zato ker pravičnost živi zgolj v nerealiziranem hrepenenju po njen. Upanje v pravičnost drži pri živlenju verne in neverne, čeprav je pravičnost lastna samo Bogu.
    Tudi družbena zavest je podobna človeški, hrepenenje po pravičnosti , jo ohranja pri življenju. Pri tem ji lahko pravo pomaga, ni pa nujno, kajti tudi krivične družbe ne izgubijo hremenenja po pravičnosti. Salamon, kot razsodnik v sporu, je bil pravičen, ker je uspel združiti pravdo in pravičnost.

    Sodni postopek v zadevi Patrija in ostali, ki razburijo družbeno zavest v Sloveniji, tako kot povsod po svetu podbni promeri, so znak , da je družba še živa, da je obramba pravičnosti bolj pomembna ,kot obramba pravosodja.

  3. Tadej, odličen komentar.

    Vendar je kljub vsemu, izredno pomemben odnos do pravičnosti, ki je pogojena z resnicoljubjem.

    Nivo praavičnosti je lahko zelo različen v posameznih družbah. Odseva ga tudi stanje v pravosodju in odločitve pravosodja, ki se zrcalijo v sodbah.

    Splošno znano je, da je pri nas pravosodje postalo zelo formalistično in birokratsko. To pa je bližnjica do totalitarizma.

    Nivo pravičnosti v družbi nasploh, ki je posledica človekovih zunanjih čutil, je še soliden. Vsak bo priznal, da dežuje, če dežuje ali da je noč, če ni dan.

    Problem pa so tisti pojavi, ki jih zaznavamo z notranjimi čutili, ki odsevajo hkrati naš odnos do vrednot. Glede tega je pravičnost v družbi na nizkem nivoju. Posledično pa tudi v pravosodju.

    Čeprav je temelj prava pravičnost, se pravniki oziroma sodniki ne učijo, kako negovati občutek za resnico in pravičnost. Ta okoliščina je dobro gojišče za ustvarjanje zla v različnih oblikah in načinih.

  4. Iz svetega pisma beremo, kako izostren občutek za pravičnost so imeli različni vladarji in zgodovinske osebnosti.

    In to brez formalizmov, ki zameglijo pristen občutek za pravičnost, ki temelji na izostreni vesti.

  5. Seveda gre za razlikovanje med družbeno pravičnostjo in sodno pravičnostjo.

    Sodna pravičnost se odraža v pravičnih sodbah.

    Drubena pa v pravični družbi.

    Danes sem bil presenečen, ko sem poslušal intervju po radijski postaji Veseljak z znanim Slovencem, ki že 50 let živi v Kanadi in je razlagal, da ima tam vsak upokojenec enako pokojnino. Če bi bilo tako pri nas, bi se takoj slišal opčitek, da živimo v socializmu.

  6. Če bi bilo pri nas tako kot v Kanadi, oče socializma, gospod Kučan, ne bi imel v Sloveniji desetkrat večjo pokojnino kot tisti, ki imajo najnižjo pokojnino.

    Ali imamo očutek za življenjsko logiko?!

  7. Enaka pokojnina ima globlji smisel, saj predstavlja odlično podlago za osmisljenje življenja pred sicer še oddaljenim odhodom v nebeško večnost.

  8. Branilci sodnikov,l čudovito! Po vaši logiki naj bi kriminalca pustili z nožem ali puško, v bližini žrtve povsem prostega in počakali, da lopov mirno opravi svoje delo do konca in mirno odide in potem bomo začeli z raziskavo postopka in najprej ugotavljali, če je bil umorjeni res nedolžen.
    Tako nekako naj bi našim sodnikom, omadeževanim s totalitarnim sistemom povsem brez vsakega dvoma zaupali sojenje nad nami, ostalimi državljani!?

    G. Pirnat, gledal in poslušal sem vas, kako ste se izdajali za pravnega strokovnjaka in zagovarjali sodni postopek zoper Janeza Janšo obenem pa zatrjevali, da so vam določene vsebine iz postopka nepoznane. Potem ste bili v omizju verodostojni le toliko kot Miloševičev odgovor publiki z njegovim osebnim uvodom: “Ne čujem dobro, ali hoću, da vam objasnim/odgovorim.”
    Brez najmanjših dokazov soditi človeku in ga celo obsoditi…, da vas ni sram! Čas hitro mineva, preberite si Kocbekovo In stoletje bo zardelo,… in vi z njim, boste že še videli, rdeči pionirji, ki imate za boga rop, požih, umor.

Comments are closed.