M. Avbelj, Ius-info: Pravno spodbujena neodgovornost

5

V Sloveniji pravna država trpi za kroničnim pomanjkanjem pripravljenosti za sprejemanje odgovornosti vodilnih (pravnih) institucionalnih akterjev za napake, za katere bi po splošno sprejetih standardih urejenih pravnih držav morali nositi bodisi subjektivno bodisi objektivno odgovornost. Paradoks te same po sebi nizke pravne (morda tudi siceršnje) kulture je ta, da tako ravnanje najmanj omogoča, če ne celo spodbuja slovenska veljavna pravna ureditev sama.

V ilustracijo si poglejmo precej znan, razvpit primer ugotovljene korupcije pri generalnem državnem tožilcu. Čeprav je k temu primeru treba pristopiti cum grano salis, sploh upoštevaje, pravno podlago, nastanek ter modus operandi aktualne KPK, o čemer smo tu že pisali, vse okoliščine primera, vključno s sodbami upravnega sodišča, zlasti pa pretekla diskurzivna vztrajanja aktualnega pravosodnega ministra, zadoščajo za ugotovitev, da je situacija v zvezi z institutom generalnega državnega tožilca nevzdržna, vsaj zato, ker je ni mogoče primerjati s katerokoli urejeno pravno državo v EU. Tu je razmak med formalno predpisanim in dejansko organizirano hipokrizijo preprosto pač prevelik, da bi se ga dalo kakorkoli prepričljivo opravičevati.

Toda napisanemu navkljub, generalni državni tožilec odgovornosti ne želi sprejeti, še manj pa potegniti na njej utemeljene ustrezne konsekvence. V takem primeru bi bilo pričakovati, da nam na pomoč lahko priskoči pravo, ki naj bi vsebovalo razumen in sorazmeren mehanizem, s katerim bi lahko za to odgovorne in pristojne državne institucije vzpostavile pravnim standardom ustrezajoče stanje.

A slovenska zakonodaja glede razrešitve generalnega državnega tožilca pravi naslednje: »o razrešitvi generalnega državnega tožilca odloči Državni zbor Republike Slovenije na predlog Državnotožilskega sveta. Pred odločitvijo Državni zbor Republike Slovenije pošlje predlog v mnenje Vladi Republike Slovenije. Predlagatelju, vodji državnega tožilstva in organu, ki daje mnenje o predlogu za razrešitev, mora biti dana možnost, da se neposredno pred organom, ki odloča o razrešitvi, izjavijo o predlogu za razrešitev. Zoper odločitev o razrešitvi je dovoljeno sprožiti upravni spor v osmih dneh od dneva vročitve odločbe. Pristojno sodišče mora odločiti v upravnem sporu v 30 dneh od prejema tožbe oz. pritožbe zoper odločbo.«

Taka normativna ureditev je naravnost katastrofalna. Spodbuja nesprejem odgovornosti, cehovsko solidarnost, politizacijo, krni bistvo delovanja ustavno-političnega sistema, dodatno in nerazumljivo obremenjuje sodstvo ter, nenazadnje, spodbuja dolgotrajne, zavlečene postopke, v katerih se vse razvodeni.

Vse to potrdi v uvodu opisani primer. Generalni državni tožilec ne sprejme odgovornosti, iz različnih razlogov, a lahko tudi zato, ker ve, da je njegovo razrešitev zelo težko, domala nemogoče doseči. Državnotožilski svet, ki bi v urejenih pravnih državah z dolgotrajno tradicijo obstoja strokovne etike najbrž res bil najprimernejše telo za varstvo strokovnosti in avtonomije tožilstva, svojo vlogo v skladu s pričakovanji post-totalitarne družbe odigra v smislu cehovske solidarnosti.

A četudi je ne bi in bi predlagal razrešitev, bi izbruhnil znani diskurz o politizaciji tožilstva, češ da sedaj politiki, sedeči v parlamentu, razrešujejo imenovanega v skladu s svojimi političnimi preferencami. In ta argument, četudi uporabljen v pravkar opisani neprimeren namen, je na mestu. Kaj pa naj bi imel Državni zbor s funkcijo Generalnega državnega tožilca? Ta zadnji je prvovrstni pravosodni funkcionar in za delovanje pravosodja je v vsaki normalni državi vendar odgovorna vlada.

Pri nas pa, reci in piši, je njena vloga zreducirana na podajanje mnenja! Odlično. Taka ureditev vlado, njenega premierja in pravosodnega ministra v naprej odveže vsake odgovornosti. Zato lahko rečeta, da sta nekaj ali še več povedala, institucionalni mehanizmi pa da vemo, kakšni so. In zgodi se, seveda, nič. Odgovornost ni sprejeta, ceh deluje, v parlamentu pa se grizejo naši in vaši, kako bi bilo treba nekaj (ne)storiti, pa itak ne morejo, ker ni predloga, čeprav bi ta po mnenju vlade, sicer previdnem, moral biti…

Več lahko preberete na iusinfo.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Nujno bi se bilo zgledovati po demokratično in pravno urejenih evropskih državah in zakonodajo takoj spremeniti, da bo omogočala učinkovito odgovornost.

    Leva oblast je vedno za najmanjšo figo takoj spremenila zakonodajo, če se je izkazalo, da ji ni v prid.

    V zvezi s tožilstvom, pa se ne zgane.

  2. Socialisti so zakomplicirano zakonodajo do amena. Kdo v tej državi zna razložiti svoj plačilni list?

    Ker na ta način ščitijo svoje oblastne in dobičkonosne fevde. Noben jih ne more skiniti. So skrajno samopašni. Le iz vrha mafije jih lahko v trenutku za skonstruirano malenkost (ki jo napihnejo) vsi birokrati ubogljivo izženejo svojega s fatvo Ajatole Kučana obtoženega notranjega sovražnika.

    Podobno kot v poslu in gospodarstvu: polno zadušljivih zakonov in birokracije, ki pomaga slovenski Mafiji, da zatira slovenske delavce skupaj s sindikati. Da delavci dobijo letno manj plače kot arabski migranti subvencije (10.000€ letno). Ti zakoni ščitijo monopol gospodovalcev (nesposobnih gospodarjev), ovirajo gospodarne podjetnike, tuje investitorje, konkurenco. A po drugi strani nek mafijaš Janković v enem dnevu s pomočjo vertikale birokratov “zrihta” velik posel, ki ga učinkovita konkurenca v Sloveniji zaradi ovir ne more v 5ih ali celo v 10ih letih.

  3. Če bi nadškof Zore v pridigi na Brezjah zahteval pravno državo in odstop generalnega tožilca, naša oblastniška oligarhija ne bi mogla vsega pomesti pod preprogo. Do takrat pa neko negativno mnenje nekih AlFejev, Pavlov, Svitasejev … niti ne doseže.

  4. Glede na to, da je v preteklosti generalni tožilec neupravičeno preganjal duhovnike in pri tem kršil človekove pravice in da tudi današnje kršenja človekovih pravic v pravosodju ne obžaluje, sicer bi odstopil, bi bila takšna opozorila na mestu.

  5. Domet človekovih pravic je samo akademski. Sicer pol Slovenije ne bi moglo biti na kupu.
    To z generalnim tožilcem še vedno ne vem zakaj ga že preganjajo, se pa vidi da eni samo vijejo roke po zraku in že vnaprej vedo, da je to samo za publiko.
    Zakonodaja pa je takšna že dolgo. V Sloveniji skoraj ni več poštenega zakona. In tu žal, desnica ni nič kaj prida boljša. Tudi v desnici je črv zvijače, da mora zakon vsebovati nepoštene trike, sicer ni zakon. Tako brezpravje dobi zakonito podlago in postane legalizirano. Šele na EU sodišču takšne stvari padejo, kot recimo izbrisani ali LB varčevalci.
    In takih zakonov je malo morje. Praktično, kateregakoli vzameš v roke, se na neki točki začneš prijemati za glavo, kaj vse so vnesli v zakon, kar v zakon sploh ne sodi. Sploh jih več ne berem.
    Menda je provizija za najem stanovanja zapisana v zakonu. Sploh ne grem niti preverit, če je taka bedarija resnična.

Comments are closed.