M. Avbelj, Ius-info: Objektivna stvarnost

10

»Analiza dejstev v konkretnem primeru omogoča sklepanje, da objektivna stvarnost ni v konfliktu s pravico obsojenega do nepristranskega sojenja.« Tudi s temi besedami je občna seja Vrhovnega sodišča zavrnila izločitev svojega predsednika iz odločanja v zadevi Patria (sklep su. 1394/2014, z dne 27.8. 2014). Bojazen obsojenega, da je predsednik Vrhovnega sodišča pristranski, tako objektivno ni bila upravičena. Ta bo, tako je bilo zaslediti v javnosti, sedaj celo predsedoval senatu, ki bo odločal o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Človek si ne more kaj, da se ne bi zabaval ob teh navzven formalno avtoritativnih in impresivnih ugotovitvah. Če je objektivna stvarnost takšna, kot jo interpretira občna seja Vrhovnega sodišča, potem pač ne more biti drugače. Drugi, najbolj glasno in vztrajno tisti tam zunaj pred stavbo te iste institucije, sicer menijo drugače. A njihovo stališče je seveda subjektivno, pristransko, celo navijaško. Njihova stvarnost je samo subjektivna.

Če pustimo cinizem ob strani in se za trenutek napotimo po epistemološko-filozofskih poteh, potem si pač moramo priznati, da je t.i. test objektivne stvarnosti, ki ga iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice jemlje naša občna seja, pač neprepričljiv. Zakaj?

Da bi to razumeli, ni potrebno biti zagovornik radikalnega skepticizma, po katerem niti stvarnosti, kaj šele objektivne, najbrž ni. Lahko smo zgolj prizemljeni razumniki, ki pač moramo soglašati, da vsak človek vse, kar ga obkroža, sploh pa družbene koncepte, dojema skozi epistemološka sita, ki so pogosto tudi intenzivno normativno obarvana. Vsekakor pa so subjektivna.

Objektivnega pogleda na družbeni svet okoli nas torej ni. Tisti, ki si ga lasti, se pač moti, če mu že ne želimo pripisati kakšnega drugega bolj pejorativnega pridevnika. Vse je torej v izhodišču subjektivno, kar, kot rečeno, ne pomeni, da stvarnost tam zunaj ne obstaja, ampak da obstaja, kot jo vidimo in zato tudi subjektivno poustvarjamo skozi svoje oči.

Slednje hkrati, kot bi nekdo morda pomislil, ne pomeni pristajanja na relativizem. Nikakor, objektivno obstaja tudi v družbenem svetu; a to objektivno je v funkciji prevladujočega intersubjektivnega. Z drugimi besedami, objektivna stvarnost je taka, kadar se okoli nje oblikuje nadvse široko sprejeto subjektivno prepričanje o njenem obstoju.

In prav to zadnje fundamentalno umanjka v zadevi Patria, ko gre za celoten sodni proces, upoštevaje vse zunanje pravosodne in politične okoliščine. Da je to res, nehote, potrjuje sama občna seja Vrhovnega sodišča, ki obžaluje, skorajda z mero obtoževanja, da na domnevno neprecedenčne napade na sodstvo v povezavi z zadevo Patria ni odgovoril nihče, razen sodstvo samo.

Več lahko preberete na Ius-info.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


10 KOMENTARJI

  1. Splošno znano je, da sta Masleša in Janša vse od postopka imenovanja Masleše za predsednika vrhovnega sodišča v sporu zaradi tega, ker Janša očita Masleši, da je kršil človekove pravice kot pravni strokovnjak in da zaradi tega ni primeren za predsednika Vrhovnega sodišča Slovenije. te očitke je Janša ponovil in dopolnil na ETV oddaji pred 2 dnevoma

    Da je ta spor resen, se lahko prepričamo iz tedanjih medijskih informacij, poteka seje državnih teles in parlamenta.

    V takšnih okoliščinah ni mogoče pričakovati nepristranskost Masleše pri sojenju.

    Če bi vrhovno sodišče ravnalo v skladu z resnicoljubnostjo, pravičnostjo in poštenostjo, bi moralo predlogu za izločitev Masleše ugoditi.

  2. Molk dobršnega dela pravnikov pa le dokazuje, da pri nas še ni resnične svobode mišljenja, kar je negativna dediščina bivše totalitarne države.

  3. berem … “Objektivnega pogleda na družbeni svet okoli nas torej ni. Tisti, ki si ga lasti, se pač moti¨” …

    če bi se uskladili glede dejstva da smo pač nepopolni, da se lahko tudi motimo, da nihče nima v lasti dokončne resnice … bi bili morda kaj bližje sistemu ki se mu reče demokracija ?

  4. Brez resnicoljubja in človekoljubja, ni pravičnosti.

    Če A dolži B-ja za kršitev človekovih pravic, potem pa B sodi A-ju. Ali lahko pričakujemo, da bo B pri sojenju A-ju nepristranski, pravičen sodnik?

    Prav gotovo ne. Le tisti, ki niso pristaši nepristranskega sojenja bi pristali, da naj sodi.

  5. Kako pa mi prepoznamo ali je nekdo resnicoljuben ?

    Je to nekdo ki trdi da pozna resnico in se drži svoje verzije resnice kot pijanec plota?
    Ali je to morda nekdo ki je pripravljen poslušat mnenje drugega, pripravljen priznat svojo zmoto in se opravičit ?

  6. Imaš prav, Amalie.

    Resnica običajno ni na površju, ampak je v globini duše in vesti.

    Resnici se znanost in stroka praviloma izmika in se je dotika le površinsko.

    Kako negovati čut za resnico?

    Resnica pogostoma terja jok, obžalovanje, kesanje in odpuščanje. Šele takrat je dosežen namen resnice, ki je duhovno plemenititi človeka.

  7. Res je objektivne stvarnosti ni. Stvarnost vsakdo dojema subjektivno. Objektivne so lahko samo okoliščine.
    Seveda se družba zelo rada sklicuje na objektivno stvarnost , ki služi kot opravičilo za naša dejanja. Mogoče je kristjanom to laže ločiti, ker poznamo princip plavanja proti toku, ki nam ga vcepijo v rani mladasti.

  8. Objektivno stvarnost pozna samo Bog. In tega naše ateistično sodišče ne dojema. V svoji arogantnosti razlagajo obtoženemu objektivno stvarnost. Kako prezirljivo in cinično!
    Avtor je (kot tudi Evropsko sodiššče) toliko ponižen, da objektivnost stvarnosti pripiše “široko sprejeto subjektivno prepričanje” o nečem.

  9. Sklicevanje na objektivno stvarnost, pri sprejemanju sklepa o neizločivi Masleše, je velik nesmisel.

    Takšno sklicevanje bi bilo možno le, če bi Maslešo videli v dušo, kaj misli o Janši.

    Ker pa se tega ne vidi, se lahko le subjektivno in logično sklepa, da Masleša ne bo nepristranski, ker sta z Janšo v sporu glede Janševih očitkov do Masleše o kršitvah človekovih pravic.

Comments are closed.