M. Avbelj, Ius-info: Nič

0
224

Nedavni teroristični napad v Parizu je bil še dodatna kaplja pelina v čašo grenkobe Evropske unije. Spet je obveljala tista, da nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Potem ko smo že ugotovili, da je evropski liberalni projekt demokratične in pravne države pod hudim pritiskom in udarom treh kriz: ekonomske, politične in humanitarne, lahko danes dodam le še to, da smo praktično razoroženi.

Liberalizem kot svetovni nazor, ki kot svojo vrhovno vrednoto postulira človeka, posameznika, njegovo samouresničitev v mejah enake pravice sočloveka – zaradi inherentno enakega človekovega dostojanstva vsakogar – pač nima vzvodov za obrambo pred takimi, ki se oblečejo v samomorilske jopiče in razstrelijo sredi množice nedolžnih.

Tako dejanje je namreč ničevo, je nič, saj zanika vse, še najmanjši minimum, na katerem neka civilizacija temelji. To pa je življenje. Samopreživetveni nagon je tisto, kar ima vsaka žival. Samomorilski teroristični napadalci pač ne. In ko je liberalna demokratična in pravna država napadena na tak način, se lahko in mora braniti zgolj z izjemo od same sebe: z izrednimi razmerami in ukrepi.

Terorizem je tako učinkovit ukrep degeneracije vsega in vsakogar. Napadalce zreducira na nečloveški nivo, žrtvam odvzame temeljno sekularno vrednost, družbam pa zažre v njihove civilizacijske pridobitve. Od njega imajo seveda tudi korist: vselej tisti na političnih ekstremih.

Toda pretres ničevosti, kot je bil ta iz Pariza, ponuja tudi priložnost. Priložnost za to, da kot družba bolje osmislimo svoje temelje, razmislimo o svojih predpostavkah in preprosto: postanemo boljši tudi sami. In v zvezi s tem imamo početi marsikaj.

Najprej bi lahko, čeprav prihuljeno in potiho, nehali obtoževati zahod, da si je za kalvarijo kriv sam. Ta logika je zgrešena, kot da bi banki očitali, da so jo oropali zato, ker je banka. Prav tako so deplasirani argumenti: češ objokujemo Pariz, žrtev drugje pa ne vidimo. Občutek imam, da takšna stališča širijo predvsem tisti, ki niso sposobni nikdar in nikoli razviti kakršnih koli čustev do kogarkoli.

Objokovanje pariških žrtev pomeni deliti žalost s svojimi in za svoje. Je pokazatelj skupnosti, pripadnosti; morda nečemu večjemu, kot je le podalpska provinca, ki se ji po trdnem prepričanju nekaterih ne more ničesar zgoditi, saj je najbrž preveč obskurna?! Objokovanje svojih tudi ne pomeni zanikanja enake vrednosti človekovega življenja vsakogar – a solidarnost, tokrat v žalosti, narašča z bližino in se zmanjšuje z oddaljenostjo.

Več lahko preberete na iusinfo.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite