M. Avbelj, Ius-info: Ločena mnenja na Vrhovnem sodišču

6
368

Pred dnevi sem v medijih zasledil, da utegne slovensko Ustavno sodišče v kratkem presojati ustavnost 115. člena Zakona o kazenskem postopku, ki nalaga, da je posvetovanje in glasovanje v sodnih senatih tajno. Iz tega tudi izhaja, da so v slovenskem rednem sodstvu, vključno z njegovim najvišjim sodiščem, ločena mnenja, pritrdilna ali odklonilna, prepovedana. Ali je taka ureditev prepričljiva? Ali je celo protiustavna?

O prepričljivosti take ureditve je bilo v primerjalni literaturi prelitega že ogromno črnila. Mnenja so deljena in se pogosto ostro krešejo. Nasprotniki ločenih mnenj vztrajajo, da bi njihova uvedba okrnila avtoriteto sodstva, neodvisnost in nepristranskost sodnikov, podaljšala sodne postopke in okrnila učinkovitost sodb ter prispevala k razvodenitvi pravnega reda, ki ga naj sodstvo s svojo ustaljeno sodno prakso vzpostavlja.

Zanimivo je, da so argumenti zagovornikov ločenih mnenj na nominalni ravni v pretežni meri enaki, le da nasprotno vztrajajo, da bi uvedba ločenih mnenj okrepila avtoriteto sodstva, neodvisnost in nepristranskost sodnikov, skrajšala sodne postopke in zvišala učinkovitost sodb ter prispevala k okrepitvi pravnega reda, ki naj ga sodstvo s svojo ustaljeno sodno prakso zagotavlja.

Kako lahko to razložimo? Kako je mogoče, da se uvedba ali prepoved ločenih mnenj zagovarja z doseganjem identičnih pravno dopustnih in celo zahtevanih ciljev? Odgovor je preprost, srž razhajanja med zagovorniki in nasprotniki ločenih mnenj je koncepcija prava, ki je ne delijo.

Nasprotniki ločenih mnenj pravo razumejo kot objektiviziran, pozitivističen sistem, ki svojo avtoriteto črpa iz forme. V skladu s to koncepcijo je sodbe sodišč treba spoštovati, ker so jih izdala sodišča, ki so institucije, na katerih sedijo izključno pravni strokovnjaki, ki so vrednostno brezbarvni ali pa njihove vrednote nikakor ne vstopajo v sodno odločanje. Da bi sodnikom verjeli, da je vse to res, nosijo toge, po potrebi pa še lasulje in skrijejo svoj obraz pred javnostjo, da s tem izkažejo svojo drugačnost od ljudstva in tako svojo posebno posvečenost za sodno odločanje in avtoriteto.

Drugače pa velja za zagovornike ločenih mnenj. Zanje je pravo seveda tudi forma, ki pa je primarno in predvsem namenjena zagotavljanju argumentativne diskurzivne prakse. V skladu s tem gledanjem je avtoriteta prava in zlasti sodišč utemeljena na prepričljivosti argumentov, s katerimi sodišča utemeljijo svoje odločitve. Ne gre torej za formo, za ustvarjanje njenega videza z lasuljami ali poudarjanjem, da je togo treba znati nositi, temveč gre za vsebino, za argumente, s katerimi se stranke v postopku in širšo javnost prepriča, zakaj je prav, da je neka stran izgubila, druga pa zmagala.

Če je pravo argumentativna diskurzivna praksa in če senate sestavlja več različnih sodnikov, potem je jasno, da bodo ti pogosto zastopali različna pravna stališča in zanje ponujali različne argumente. To je ne le samoumevno, ampak prav, ker le obstoj različnih stališč zagotavlja, da bo sojenje res pošteno, objektivno v smislu čim širše zagotovljene intersubjektivnosti.

Sodišča tako pogosto ne odločajo s konsenzom, temveč s preglasovanjem. Preglasovanje v sistemu obstoja ločenih mnenj je mnogo bolj zahtevno, kot če so ločena mnenja prepovedana. Večina se mora mnogo bolj potruditi z utemeljitvijo svoje odločbe, ki bo zato bolj kakovostna; hkrati pa se ji s tem preprečuje prikrivanje morebitnih drugih onkraj-pravnih, tudi političnih, razlogov, iz katerih je bila neka večinska odločitev morda sprejeta.

Več lahko preberete na Ius-info.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


6 KOMENTARJI

  1. Prav gotovo so ločena pravna mnenja nujna, sicer se ne da presojat ali je sodišče ravnalo nepristransko in pravično.

    Gre za nujen ukrep, ki zagotavlja nepristransko in pravično sojenje in uveljavitev ugleda sodišč.

    Nujno je spodbujati in zagotavljati nepristranski, pravičen občutek za resnicoljubje in pravičnost v sodnih postopkih.

    Nujno je, da se predpisi o sojenju spremenijo, da ne bo v njih zgolj pisalo, da sodnik sodi po svojem prepričanju, ampak je potrebno dodati zraven pristavek:

    Pri čemer je dolžan sodnik ravnati nepristransko in pravično ter upoštevati dejstva, ki so izkazana s prepričljivimi dokazi.

  2. Sodniki se sploh ne izobražujejo, kako negovati in zagotavljati občutek za nepristranskost, resnicoljubje, pravičnost in odgovornost v sodnih postopek.

    Brez pristnega občutka do teh pravnih vrednot, na katerih temelji pravično pravo in sojenje, ne moremo pričakovati nepristransko in pravično sojenje.

  3. Najprej se je treba pogovoriti s sodniki, kakšne pravne vrednote zagovarjajo in spoštujejo:

    Ali so to nepristranskost, resnicoljubje, človekoljubje, pravičnost, poštenost, odgovornost?

    Ali pa so drugačne od teh?

    In kakšen nivo, standard pozitivnih pravnih vrednot iz 1. variante dosegajo?

    In kakšne ukrepe sprejemajo za doseganje teh pozitivnih pravnih vrednot, ki imajo korenine v naravnem pravu, ne pa totalitarnem pravu?!

  4. Demokratična javnost ima pravico in dolžnost, da stori v človekoljubnem in demokratičnem smislu vse, da bo pravosodje dosledno spoštovalo in upoštevalo pozitivne pravne vrednote v sodnih postopkih.

  5. skrijejo svoj obraz pred javnostjo,
    ==============
    To pa ni res. Sodniki praviloma ne skrivajo svojega obraza pred javnostjo.
    Senate bi bilo potrebno ukiniti. En sodnik je dovolj za zasojenje.
    Naša ureditev sodstva je čisto komunistična. Senat in tajno glasovanje je namenjeno za prikrivanje morebitne politične odločitve, ko se sodniki lahko skrijejo za fasado “senata”.
    Organizacijo sodstva moramo vrniti nazaj v obliko kot je Evropi. Vred s stenografskim vodenjem zapisnika. Ne pa to, da sodnik narekuje lažnivi zapisnik.

  6. Pravosodje bi moralo imeti najostrejši vrednotni standard v državi, pa ga nima.

    Kako naj potem verodostojno sodi drugim?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite