M. Avbelj, Ius-info: Kulturni šok v Bruslju

10

V tem tednu se je vesoljna Slovenija v vsej svoji majhnosti naslajala nad predstavo slovenske kandidatke za podpredsednico Evropske komisije. Narod je kar tekmoval v zabavljanju. Mediji, ki so po neki notranji privzgojeni logiki nastalo stanje sprva še želeli opravičevati z zahtevnostjo postavljenih vprašanj, so se kmalu presedli na vlak, iz katerega so potem odmevale salve smeha. Nikdar bolj kot v tem trenutku je na mestu Gogoljev vzklik: komu se smejite, sebi se smejte!

Ob predstavi na zaslišanju pred parlamentarnima odboroma Evropskega parlamenta, ki so jo tuji mediji v nekem trenutku opisali z besedami, da je njeno spremljanje že prav boleče, so tisti, ki so bili navzoči v dvorani in prihajajo iz zahodnega sveta, doživeli pravi kulturni šok. Izjavljali so, da so izjemno negativno presenečeni; da česa takega nikakor niso pričakovali; da niso bile izpričane kakršnekoli vodstvene sposobnosti itd.

S perspektive ustaljenih demokracij zahodnega tipa z neko državno in državniško tradicijo je pač težko verjeti, da nekdo, ki je zasedal mesto predsednice vlade suverene, moderne države, ki je po vrhu vsega še donedavna bila ugledna nova članica Evropske unije, preseneti s tako vsebinsko, jezikovno in profesionalno votlim, zares praznim nastopom. Sodeč po lastnih izkušnjah, po katerih sodi vsak, saj drugih nima, je bil z vidika članov Evropskega parlamenta, ki sami, roko na srce, po večini sodijo v drugo ligo evropske politike, tak nastop pravi kulturni šok.

Z vidika Slovencev je bila to nova Ura evropske resnice. Ura, ki je že zdavnaj odbila in oznanila konec evropske normalnosti na Slovenskem. Zato predstave zadevne kandidatke ne smemo zreducirati na njeno osebo in ji celo, višek sprevrženosti, pripisati krivdo za izgubo ugleda Slovenije v bruseljskih logih in v Uniji kot celoti.

Ne, kandidatka vendar kot izkušen dolgoletni birokrat, (bančni) nadzornik, oseba z znanstvenim nazivom ter celo kot nekdanja predsednica vlade, v eni osebi združuje, pravzaprav presega, povprečnega predstavnika slovenske družbeno-politične elite. Elite, ki jo tako napravljajo ter vzdržujejo mediji in ki jo s svojo aktivnostjo in pasivnostjo vedno znova pozlati občestvo slovenskih državljanov.

Še drugače, zadevna kandidatka – kot prototip – je odraz aktualne slovenske normalnosti, ki v trku z evropsko – kateri še zdaleč ne moremo pripisati idealnega značaja – pokaže svoj pravi obraz. Obraz, ki je tako nelep, da celo ogledalo, v katero zre, raznese na kosce. Če ne verjamete, se spomnite, da nekdo, ki lahko vodi našo državo leto in več, po mnenju nekega Evropskega parlamenta ne izpolnjuje niti pogojev za evropskega komisarja.

Taki brutalni trenutki streznitve naravnost kličejo po razlagi. Zakaj se nam to dogaja? Trdim, da zato, ker danes žanjemo, kar smo v tej državi desetletja sejali: sistematično negativno selekcijo v vseh porah družbe, cepljeno na uravnilovko, povprečnjakarstvo in vsegliharstvo, znano tudi pod imenom »enakost«. To patologijo pa hkrati vzdržujemo z drugo: z vzvišenim odnosom prepričanja v to, da smo itak najboljši. Obe patologiji skupaj pa lahko obstaneta le, dokler smo varno spravljeni za zidovi nacionalnega interesa, obdani s svetovalci, ki nam dajo o vsem prav; vsi drugi, ki imajo morebiti ne povsem enak pogled, pa so tako ali tako: sovražniki.

Za tako stanje popolne iracionalnosti na polju javnega smo odgovorni vsi in sami. Predvsem zato tovrstnih predstav v Evropskem parlamentu ne gre prikazovati kot zbijanje našega ugleda v tujini, temveč kot prikazovanje realne slike naše stvarnosti. Te doma ne želimo, nočemo, včasih pa tudi ne smemo videti.

Več lahko preberete na Ius-info.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


10 KOMENTARJI

  1. Odličen prispevek avtorja!

    Pozna se naša blkanska necivilizacijska zaplankanost, v katero smo bili porinjeni v 20. stoletju in iz katere se danes kljub svoji alpski samostojni državi, še nismo izvlekli.

    Za to so krivi tisti, ki nočejo poznati civilizacijske evropske logike in civilizacijskih standardov in se še kar držijo barbarske totalitarne miselnosti, ki onemogoča slovensko ustvarjalnost.

  2. “Komisarka za pozitivno energijo” pravi v naslovu Spiegel in se sprašuje, če je hoja po razbeljenem oglju dobra kvalifikacija za visok komisarski položaj 🙂

    http://www.spiegel.de/politik/ausland/umstrittene-eu-kandidatin-bulc-kommissarin-fuer-positive-energie-a-996572.html#spRedirectedFrom=www&referrrer=http://t.co/dCsSdKzDFY

    Seveda, česa podobnega slovenski dominantni mediji niti omenijo ne. Bog ne daj, da bi se kateri obregnil ob hojo po stezi iz razbitin steklenih flaš. To so smrtno resne stvari. 🙂

    • Matthias Groote, vodja socialistov v odboru za energetiko evroparlamenta je na tale Spieglov članek o Violeti Bulc twitnil: “O, moj Bog! Če ne bi bilo žalostno …” ( najbrž se razume nadaljevanje, da bi se režali, dokler ne bi trebuhi boleli).

      Ja, pripravlja se očitno nova blamaža v Bruslju.

      • Kakšni bedaki. Naj vendar Cerar predlaga Potočnika pa spol gor ali dol, če že Romane Jordan ne more ali ne sme, čeprav je pred volitvam leporečil o preseganju delitev in ne vem še kaj. V skrajnem primeru bo tudi Tanja Fajon sprejemljiva, seveda ne za predviden podpredsedniški energetsko-koordinativni položaj. Šamanka naj ostane doma, če ne bo hudo ( sicer me ob njej doma skrbi za črpanje evropskih fondov, da ne bi bilo še slabše kot doslej).

    • Veliko pove tudi jezni komentar nekega novinarja na Petkov članek. Kot kak politkomisar. Še malo, pa bi zamejskemu portalu ukazal, da Miro Petek ne sme več pisat za njih. 🙁

Comments are closed.