Pred dnevi smo v okviru iniciative za Evropsko Slovenijo na Ustavnem sodišču organizirali znanstveni simpozij na temo Evropska Slovenija in ustavno sodstvo. Šestim mladopravnikom, ki so v svojih prispevkih izpostavili ustavne odločbe, ki po njihovem mnenju tvorijo hrbtenico Evropske Slovenije, je med drugimi prisluhnila tudi večina ustavnih sodnikov.
V svojem uvodnem nagovoru sem poudaril, da je priložnost spregovoriti na Ustavnem sodišču in razpravljati v dialogu s samimi ustavnimi sodniki izjemen privilegij za posameznike, za iniciativo, ki hkrati pomeni tudi njeno minimalno pripoznanje v slovenski javni sferi s strani tvorcev institucije, ki je poglavitni nosilec in oblikovalec javnega razuma v Sloveniji.
Ko govorim o javnem razumu si, seveda, sposojam od Rawlsa. Enega vodilnih predstavnikov, zares, utemeljiteljev modernega političnega liberalizma, ne kot moralne, temveč kot politične filozofije. Od njega bi se morali učiti vsi, ki zares prisegajo na politični liberalizem, ki se torej – drugače kot v Sloveniji – ne naslanjajo zgolj na etiketo, ki je v bistvenem prilepljena na neliberalni, včasih pa tudi, žal, povsem totalitarni um.
Evropska Slovenija je utemeljena na političnem liberalizmu. Na liberalizmu, ki najprej pripozna, da so poglavitna značilnost moderne družbe njene največkrat nepremostljive razlike med posamezniki, ki to družbo tvorijo. Te razlike izhajajo, kot prepričljivo navaja Rawls, iz ozadja družbe, ki se v vrednostnem smislu napaja na vseobsežnih doktrinah: moralnih, religioznih in drugih. Te doktrine imajo vsaka zase drugačen pogled na svet, na posameznika v njem in večinoma predpostavljajo, da imajo edini, pravi dostop do resnice kot celote.
Vseobsežne doktrine so, potemtakem, v svojem bistvu izrazito monistične in v soobstoju z drugimi v družbi tvorijo pluralnost vidikov sveta ali pa kar svetov. To pa še ni pluralizem (kot politični liberalizem), ki je predpogoj kohezivnosti in dolgoročnega obstanka zdrave, normalne družbe. Ta je, po Rawlsovem mnenju, mogoč šele (in samo?) na polju političnega, če se le-to podredi zahtevam javnega razuma.
Javni razum, kot zapiše Rawls, predpostavlja svobodne in enakopravne posameznike, katerih bistvo delovanja v javni sferi je utemeljevanje svojih ravnanj, zlasti oblastnih, če gre za institucionalne akterje. V moderni demokratični družbi, utemeljeni na političnem liberalizmu, morajo tako biti vse odločitve, zlasti pa oblastne, ki vplivajo na status in položaj drugih posameznikov ali skupin, obrazložene z argumenti. In to ne kakršnimikoli: z razumnimi argumenti, za katere se lahko razumno predpostavlja, da jih bi lahko sprejeli kot svoje (vsaj pasivno, če že ne aktivno) tudi drugi po svojih vseobsežnih doktrinah drugačni, a enako razumni posamezniki.
Javni razum ni sterilen diskurz, je globoko vrednosten, vanj lahko vstopajo tudi vseobsežne doktrine, utemeljevanje lahko poteka tudi na podlagi verskih argumentov, a slednjič morajo ti biti prevedeni v jezik političnega, ki ne bo nevtralen, a vendarle takšen, da bo tvoril minimalni skupni imenovalec vseh posameznikov in družbenih skupin. Da bi bilo to mogoče, pa morajo ti posamezniki razviti in biti sposobni vzdrževati, kot temu pravi Rawls, civilizacijsko prijateljstvo. Nekaj, kar bi lahko predstavili kot temeljno etično držo, sprejemanja drugega navkljub vsem njegovim razlikam vsaj kot dialoškega sogovornika, a vendar, še več, kot enakopravnega sodržavljana.
Več: Ius-info
