V preteklih desetih dneh se je v Sloveniji spet pisala zgodovina. Kar se da simbolično smo obeležili svojo samostojnost in neodvisnost, med tnalom oče naša in nakovalom rdeče zvezde. Prav tako smo izvedeli, da najvišji predstavniki naše države vendarle niso plagiatorji, ampak »le« malomarni pisci magisterijev. K temu bi lahko dodali še kakšno milijardo davkoplačevalskih evrov v to ali ono luknjo ter obupane klice civilne družbe k pravičnosti na eni strani in javne čestitke za izpričani pogum tem ali onim sodnicam s strani pravosodja samega. Dobro blago naj bi se sicer hvalilo samo …
Človek bi vendarle pričakoval, da smo že dosegli dno. A kot me je podučil intelektualni starosta, ko si že prepričan, da je dno doseženo, se vselej še zasliši trkanje od spodaj. In pri nas bodo, očitno, še kar nekaj časa trkali in potrkavali. Dokler ne zmanjka denarja, ki je omejen, in neumnosti, ta pa na nesrečo ni omejena. Zato bo slovensko stanje Slovanije trajalo še zelo dolgo.
No, na lastno srečo so vsi ti dogodki tokrat šli mimo mene. Potikal sem se namreč v krajih, ki jih je Cankar, ta isti, katerega očenaški vložek je izvisel v Državnem zboru, označil nam za bolj sorodne, kakor kraje, ki smo se jim pridruževali v njegovem času in ki so danes tako očitno postali del nas. Transverzala med Münchnom in Ljubljano je bila lepa priložnost za dolgo refleksijo in kratko kolumno.
Kolumno o evropskem državljanstvu. Tega njegovi največji navdušenci v zadnjem času vse bolj pogosto postavljajo v kritično luč. Trdijo, da še ni uresničilo svojega poslanstva, ki naj bi bilo v federalnem statusu posameznika v EU. Tega ne odlikujejo le ekonomske prvine, temveč zlasti njegov politični značaj. Nasprotno pa naj bi bilo obstoječe državljanstvo EU preveč plitko, zgolj komplementarno in slednjič, kar naj bi bilo najhuje, zlasti ekonomsko orientirano.
Prepričan sem, da to ne drži in tudi ko bi držalo, ne bi bilo nič slabega. Najprej k prvemu: že od primera Baumbast naprej so določbe o državljanstvu EU neposredno učinkovite, kar jim zagotavlja samostojni status ne glede na naravo aktivnosti, v katero je vpet posameznik. Državljanstvo EU pride v igro vselej, ko gre za čezmejni element (tudi potencialni) in ko se nahajamo v vsebinskem dometu prava EU.
Tedaj nam je zagotovljena pravica do enake obravnave ne glede na državljanstvo v vseh državah članicah. In prav to, prepoved diskriminacije, predstavlja srčiko vsakega državljanstva. Več kot to, razen popolne unifikacije, ki pa je nezaželena, tako ni potrebno.
Več: Ius-info
