M. Avbelj, Delo: Ideja evropske Slovenije

11
187

Evropska Slovenija zahteva prelom z izrazito neliberalno preteklostjo in sedanjostjo. Ta že desetletja duši ljudi.

Javni diskurz v Sloveniji stagnira, slovenska republika pa je zastala in se počasi, a vztrajno balkanizira. Ponovno drsimo nazaj v uzance in okolje, iz katerega smo se le s težavo izvili pred nekaj več kot dvajsetimi leti. Tako se ne le ohranja, ampak celo obnavlja družbeni sistem, ki ga poleg političnih, pravnih in ekonomskih primanjkljajev označuje klima provincialne samozadostnosti, domačijske zaprtosti, duhovne ozkosti in svetohlinstva. Na kratko, sodobna Slovenija ni normalna država.

S tako Slovenijo se mlajše generacije, zlasti naša, ki danes šteje med 30 in 40 leti, ne morejo in nočejo poistovetiti. Mlada generacija namreč ni in ne more biti odgovorna za odločitve tistih, ki so državo s svojim ravnanjem pripeljali do ekonomskega bankrota, v samem bistvu pa pravzaprav do vsestranskega razdejanja.

Za razsulo bo plačala mlada generacija

Pa vendar bo za to razsulo, ki se zaradi uresničevanja zgolj kratkoročnih in parcialnih interesov vplivnih družbenih skupin le še poglablja, plačala prav mlada generacija. Tista torej, ki ga ni povzročila, a bo zanj nosila vse breme. Pri čemer pa se njen glas o reševanju krize in o tem, kakšno Slovenijo pravzaprav hoče, v javnosti, večkrat tudi zaradi nadvse učinkovitih medijskih in drugih javnih sit, sploh ne sliši.

Tega iz etičnih, demokratičnih, intelektualnih in ne nazadnje tudi eksistenčnih razlogov mlada generacija ne more in ne sme sprejeti. Če se nad njo že izvaja ekonomski genocid, če se ji prostodušno pridiga, da je zapisana izgubi, ima naravnost dolžnost obrniti tok zgodovine. Pa ne toliko zaradi sebe, ker to morda niti ni več mogoče, temveč zaradi svojih otrok. Zaradi prihodnjih generacij, ki jim je treba omogočiti, da bodo živele v normalni slovenski državi.

To je bilo tisto, kar je v temelju iz notranje moralne prisile združilo dvajset neodvisnih intelektualcev generacije 30/40 v prepričanju, da Slovenija potrebuje prispevke za nov nacionalni program. Prispevke, ki bi bili strokovno-znanstvene narave, a dostopni širši javnosti in ki bi, ne na ulici, kaj šele s silo, temveč na nadvse artikuliran dialoški način, zbrani na enem mestu, opredelili, kakšno Slovenijo hočemo.

Izbira drugačnega načina javne komunikacije, kot je sicer značilen za slovenski javni prostor, pa je bila podprta tudi z drugačnim subjektivnim pristopom. Ta je bil vključevalen, saj skupino kritičnih mladih intelektualcev zaznamuje precejšnja raznolikost izobraževalnih, poklicnih in življenjskih izkušenj, prav tako pa smo nosilci različnih svetovnih in političnih nazorov.

To v nasprotju s prakso v slovenskem javnem prostoru ni bilo ovira za naše skupno delovanje, temveč prednost in spodbuda. Razlike so tiste, ki plemenitijo življenje, če jih znamo prepoznati in izkoristiti njihov kreativni potencial. Vse to je mogoče, če sodelujoče posameznike, tako kot v naši skupini, družijo osebnostna integriteta, priseganje na meritornost, širokosrčnost ter morda najpomembnejše: hrepenenje po drugačni Sloveniji.

Oprt na intelektualno tradicijo ustanovnih očetov slovenske države, ki jo idejno pooseblja 57. številka Nove revije, je tako nastal zbornik Evropska Slovenija – prispevki za nov nacionalni program. Z njim smo kot aktivni državljani, izvajajoč svoje temeljno javno etično poslanstvo, izrazili pripravljenost, željo, pričakovanje in ne nazadnje zahtevo, da se slovenska republika, ki obsega vse slovenske državljane in celoten slovenski kulturni prostor, oblikuje tudi v skladu z našimi normativnimi hotenji.

Idejo evropske Slovenije utemeljujemo z dvajsetimi prispevki, ki osvetljujejo vse temeljne razsežnosti slovenskega družbenega življenja: zgodovino; filozofsko-etične predpostavke in okvire slovenske družbe; pravno, demokratično, socialno državo ter njene konstitutivne pravice: svobodo izražanja, svobodo izobraževanja, svobodo zbiranja in združevanja, s poudarkom na civilni družbi, ter svobodo vere in vesti; okolje, ekonomijo ter, slednjič, zunanjopolitično in mednarodnopravno umeščenost Slovenije.

Ker bodo nekateri od teh prispevkov, zahvaljujoč prijazni gesti uredništva, v prihodnjih tednih sicer v krajši in spremenjeni obliki predstavljeni tudi na straneh tega časopisa, želim ta zapis izkoristiti zgolj kot uvod oziroma napovednik cikla gostujočih peres ustvarjalcev Evropske Slovenije. V nadaljevanju tako sledi opredelitev bistva ideje evropske Slovenije, ki jo bodo kasneje konkretizirali in nadgradili posamezni področni prispevki.

Ideja evropske Slovenije temelji na predpostavki, da nam je Slovencem zgodovinsko gledano nedvomno uspelo prehoditi impresivno pot narodnopolitične emancipacije, vendar nam nikoli ni uspelo ustvariti pravega vsebinskega liberalizma. Pred letom 1941 smo imeli korporativistični sistem pod prevlado ene same, konservativne, sile. Po letu 1945 smo vzpostavili totalitarni komunistični oziroma socialistični sistem. Po letu 1991 pa smo kljub drugačnemu zapisu v ustavo v praksi, de facto, vzpostavili neke vrste socialistični kapitalizem, utemeljen v demokratičnem socializmu. Ta, kot se je izkazalo le dvajset let kasneje, preprosto ne deluje.

Evropska Slovenija zato zahteva prelom s svojo izrazito neliberalno preteklostjo in sedanjostjo. Ta že desetletja duši ljudi, ki živijo v teh krajih, zlasti pa mlade, in nam preprečuje, da bi razvili razvojne potenciale v sebi in užili sadove svojega znanja in dela. Vse skupaj pa se dogaja z enim samim namenom: ohraniti status quo. Obramba družbene strukture, ki ni utemeljena v meritornosti, na trudu in znanju, temveč na »našosti« in ki jo zaznamuje sistemska korupcija, je očitno cilj, ki posvečuje vsa sredstva.

Odprta, svetovljanska, obrnjena na zahod

Kot nasprotje temu neodvisni intelektualci, zbrani v krogu Evropske Slovenije, ponujamo in zahtevamo drugačno Slovenijo. Tako, ki bo vsestransko odprta, svetovljanska, obrnjena na zahod in tako utemeljena ne na spet novi obliki korporativizma, temveč končno na vsebinskem liberalizmu.

Vsebinski liberalizem v teoretičnem smislu je normativni sistem, v katerem je zagotovljena skladnost človekovih pravic, pluralizma in demokracije. Kot tak pa je v praksi, ko se mora uresničevati s pravom, politiko in ekonomijo, nujna predpostavka resnično demokratične, pravne in zato (ter le tako) tudi ekonomsko uspešne države.

Le z uveljavitvijo liberalne misli bo na Slovenskem v ospredje končno stopil posameznik: svoboden, odgovoren in ustvarjalen. Taki posamezniki bodo ob spodbudni družbeni klimi ustvarjali meritorne elite, ki bodo zagotovile človeške vire za delovanje institucij. Obenem bodo uveljavili svobodno gospodarsko pobudo in na njej ustvarjali zasebni kapital. Iz tega se bodo pobirali davki za delovanje institucij demokratične in pravne države, za socialne transferje najšibkejšim v družbi, presežki pa se bodo lahko namenjali za investicije v novo gospodarsko rast in za delovanje civilne družbe.

Več lahko preberete v Delu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


11 KOMENTARJI

  1. Slovenija je bila v svoji več kot tisočletni zgodovini vedno v središču evropske civilizacije.

    S svojo karantansko ureditvijo je postavila temelje sodobni družbeni ureditvi, začenši z ustavno ureditvijo ZDA.

    Poleg tega smo Slovenci vedno veljali v Evropi kot zelo pošten in delaven narod. O tem pišeta tudi Valvasor in Slomšek v svojih pisnih delih.

    Poleg tega je Slomšek v svojih potopisih opisal začudenje nad nizkim standardom na Hrvaškem, ko je prestopil slovenskohrvaško mejo. Opisuje slabo urejene hiše in prenatrpano naseljenost v njih.

  2. Ne za liberalizem, temveč za družbeno vladavino Kristusa Kralja. Nismo svobodni, odkupljeni smo bili za veliko ceno.

  3. Strinjam se z vsebino prispevka, moteče je le povdarjanje mladosti generacije, kot da se starejših generacij vsesplošna kriza v tej in prejšnji državi ne tiče, kot da smo starejši vsi krivi, da zlata mlada generacija 30/40 let nima prave perspektive. Kaj pa tiste starejše generacije, ki nismo nikoli odobravali prejšnjega in sedanjega vladajočega režima? Smo mar krivi, da smo preživeli ww2 in revolucijo in morali v totalitarnem režimu prenašati Tita in vse prejšnje in sedanje oblastnike. Mnogi so se res pridružili totalitarizmu in uživali njegove privilegije, mnogi so pa desetletja trpeli, preživeli in trpijo v tej brezperspektivnosti še sedaj, ostareli in bolni. Podobno je pri mladih generacijah. Tisti, na katere misli Avbelj so res prizadeti in brez perspektive, če se ne bo kaj spremenilo, je pa tudi mnogo mladih ljudi te iste generacije, ki so se krasno vklopili v režim in uživajo razkošje in privilegije, o katerih nihovi starejši somišljeniki niso niti sanjali. Ne gre za prepad med starimi in mladimi generacijami, ampak za prepad med pristaši totalitarizma in pristaši demokracije. Ta prepad zeva že 70 let, na srečo mladih zdaj vsaj ni krvav.

    • “… ima naravnost dolžnost obrniti tok zgodovine. Pa ne toliko zaradi sebe, ker to morda niti ni več mogoče, temveč zaradi svojih otrok. Zaradi prihodnjih generacij, ki jim je treba omogočiti, da bodo živele v normalni slovenski državi.”

    • Ne strinjam se, da gre posvsod za boj med totalitaristi in demokrati. Imam občutek, da je to fobija nekaterih. Po moje gre za klasičen konflikt med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimajo. Vedno in v vseh sistemih so bili oblastniki (ali tisti, ki imajo) in podložniki (tisti, ki strežejo, delajo ob nedeljah in vse za liberalno razsvetjene). Tega prepada ne reši noben sistem in nobena demokracija. Nekoč mi je pokojni duhovnik dejal, da še nobena civilizacija ni propadla zaradi družbenega sistema, ampak vse zaradi lenobe in nemorale.

      • Definitivno je to težava, ampak 20. stoletje je bilo navsezadnje tako krvavo in temačno zaradi tega, ker je hotelo na silo popraviti krivico prerazdelitve med temi, ki “imajo” in temi ki “nimajo” in nato za ceno poprave ene krivice v družbi, ustvarilo 10 novih.

        Glede lenobe in nemorale: problem je, ker eni in drugi prisotnost teh dveh slabosti vidijo le pri enih in ne pri drugih…… 🙂

        P.S. Kako že gre tista o trski in brunu … 😉

  4. Mislim pa, da se da na starost gledati tudi drugače. Papež Frančišek recimo, ima že precej let, po srcu pa je kot mladenič.

    • Zato ker je politično korekten članek. Delo si ves čas s takimi članki nadeva krinko demokratičnega in naprednega časopisa. Če bi noter bila besedica proti Kardelju denimo, pa članka ne bi bilo. Tako da, brez skrbi, članek je dober, vendar dovolj neškodljiv za levico.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite