M. Avbelj, Delo: Evropo moramo spustiti v svoja srca

9

Letošnji dan Evrope bi moral biti za našo državo še posebno slovesen, saj je Slovenija dopolnila svoje prvo desetletje polnopravnega članstva v Evropski uniji. To je obletnica, ki bi si v javnem prostoru zaslužila praznovanje, enako tistemu, s katerim zaznamujemo obletnico svoje samostojnosti in neodvisnosti. Oba dogodka sta namreč slovenska zgodovinska mejnika, ki ju je mogoče razumeti le skupaj. Samostojna in neodvisna Slovenija se je zgodila zato, ker se je slovenski narod hotel vrniti tja, kamor sodi. V Evropo, ki jo danes v najboljšem smislu – pravnem, ekonomskem in političnem – predstavlja Evropska unija.

Samostojna in neodvisna Slovenija je bila namreč zasnovana kot evropska Slovenija. Pa to ni bil le politični ideal, ampak konstitutivni ukaz slovenskega naroda, ki je bil izdan kar dvakrat. Najprej na plebiscitu za samostojno slovensko državo in nato še na referendumu za naš vstop v Evropsko unijo. Evropska Slovenija je zato ustavnopravni ukaz slovenskega naroda, podprt z dvojno plebiscitarno večino. Je ukaz, ki zavezuje sedanje in vse prihodnje politične konstelacije, vse vlade in nasploh vse, ki v tej državi javno delujejo.

Še pred nekaj leti bi bilo pisanje o tem zaradi samoumevnosti povedanega povsem nepotrebno. A zdaj ni več tako. V Sloveniji se vse bolj krepijo silnice, ki o naši evropski usmeritvi vzbujajo dvom. Ti vektorji pa niso navzoči le v civilni družbi, kjer je njihov obstoj povsem legitimen, ampak so se prikradli tudi na oblastveno raven.

S krizo, v kateri smo se znašli pretežno zaradi svojih napačnih odločitev, se je razkrila naša dejanska neevropskost: na ekonomskem, institucionalnem, pravnem in najbolj očitno na političnem področju. Razlike med evropskimi standardi in našo resničnostjo so postale tako očitne in globoke, da jih je vsaj na ekonomskem področju zaznala tudi Evropska unija in zahtevala, da se odpravijo.

Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo

In v tem trenutku je Evropa prvič postala vsiljivec, škodljivec, nekdo, ki naj se ne vmešava v naše notranje zadeve, ker da je sama še slabša kot mi. V kontekstu zahteve po resničnih spremembah, ki bi iz nas napravile pravo evropsko Slovenijo, se je začelo oživljanje jugoslovanskega duha in simbolov. Torej časov in prostorov, pred katerimi smo zavestno z dvojno plebiscitarno večino pobegnili in v katere se ne moremo več vrniti. Preprosto zato, ker, razen v nekaterih slovenskih glavah, ti časi in prostori sploh več ne obstajajo.

Tudi leta 2014 je zato treba ponoviti za nestorjem slovenske države: Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo. In to za evropsko Slovenijo v Evropski uniji. Ta, kot nobena politična skupnost, ni in ne more biti popolna, a je hkrati precej boljša od balkanskih režimov, ki so lomili slovenskega človeka v preteklih desetletjih. To je tudi naša politična skupnost, ki jo lahko, če le zmoremo in znamo, izboljšamo skupaj.

Slovenija bi zato morala imeti svojo vizijo Evropske unije. Morala bi biti njena aktivna soustvarjalka, in ne le nema opazovalka na periferiji, če ne celo bolnik, ki ogroža zdrave temelje Unije. A lastno vizijo Unije, ki bi lahko postala stvarnost, bo Slovenija lahko razvila šele, ko bo sama postala evropska. Ko bomo Evropo, v najširšem vrednostnem smislu, ponotranjili, jo spustili v svoja srca in duše ter jo prelili v svojo vsakdanjo prakso: zasebno in javno.

Do evropskosti z izobraževanjem

Ključno za to pa bo izobraževanje. Tu smo za zagotavljanje svoje evropskosti v zadnjih desetih letih postorili zelo malo. Če sem bolj iskren, v osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju smo zelo malo postorili celo za zagotavljanje lastne slovenskosti. Mlajše generacije, o tem me učijo lastne pedagoške izkušnje, o genezi nastanka samostojne slovenske države vedo zelo malo, včasih nič. Še manj pa so sposobne kritičnega razmisleka in uresničevanja, ki bi zagotavljala razvoj slovenske države v prihodnje.

Več lahko preberete v Delu.


9 KOMENTARJI

  1. Briljanten in aktualen prispevek avtorja.

    Gre za vprašanje pozitivne slovenske biti in njenega nadaljnjega negovanja.

    Slovenske biti, ki je odsev najlepše, biotsko najpestrejše evropske dežele.

    Slovenske biti, ki je 1000 let slovela kot vzgled vrednotnega življenja vsej Evropi.

    To je odlična podlaga za nadaljnji pozitiven razvoj slovenske biti.

    Balkan je še pred nedavnim 200 let zaostajal v primerjavi s Slovenijo s civilizacijskim razvojem.

    Dokaz temu je 200 let kasnejša ukinitev smrtne kazni na Balkanu kot v Sloveniji.

    Jabolke in hruške ne gredo skupaj.

  2. Evropski civilizacijski standardi so v naši slovenski biti.

    Ta slovenska civilizacijska bit je bila v prejšnjem stoletju resno ogrožena.

    To je le opomin, da se močneje ozavestimo in oprimemo slovenske civilizacijske biti, ki nam jamči našo duhovno in materialno blaginjo.

    In da se tudi ponovno povrne naša civilizacijska učinkovitost kot je bila nekoč, ko je bila dvotirna železniška proga na slovenskih tleh v razdalji 135 km zgrajena v 5 letih in to od izdelave projekta do izvedbe.

  3. In da nismo nikoli več uničevalni kot v prejšnjem stoletju, ko smo po vojni izruvali drugi železniški tir na relaciji Maribor- Šentilj, češ z Evropo ne bomo več sodelovali. Medtem, ko so nam Nemci leta 1944 zgradili drugi železniški tir na relaciji Zidani most- Dobova in nam ga ob umiku prepustili nedotaknjenega.

    Ali ni zanimiva primerjava?!

  4. Priznati pa je treba, da nam je bila naša uničevalnost v prejšnjem stoletju vsiljena od zunaj.

    Tudi danes so nam civilizacijsko uničevanje vsiljuje na podoben način od zunaj. To dokazujejo neslovenske zastave, s katerimi mahajo zagovorniki preživelega necivilizacijskega trenda.

  5. Gre za ponoven preporod slovenske kulturne biti.

    Kulturne biti, ki je odsev prelepega slovenske naravnega okolja.

    Kulturne biti, ki jo sestavlja slovenski jezik, slovenska narodnozabavna glasba in ljudske in druge slovenske pesmi, narodni običaji in šege, narodna noša, narodna arhitektura…

    Slovenske kulturne biti, ki bogati svetovno kulturo in preprečuje, da bi postala enoumska, plehka, nepristna, neuravnotežena s čudovitim naravnim okoljem, ki lahko ustvari najlepše originalne melodije in pesmi.

    Naša zdrava samozavest nam veleva, da naša uspešnost in prepoznavnost v svetu, temelji na tem trdnem kulturnem slovenskem temelju, ki je srčika naša slovenske biti.

  6. Še enkrat se ozrimo na neverjeten podvig, ko je bila leta 1846 zgrajena v petih letih dvotirna železniška proga v dolžini 135 km s kopico mostov in železniškimi postajami ter drugimi spremljajočimi objekti.

    In to brez računalnikov, avtomobilov, kamionov, traktorjev, bagrov, telefonov…

    Takrat je železniška proga povzročila v Evropi pomlad narodov, čeprav so teoretiki pričakovali z železnico povezovalni trend.

    Podobno že učinkuje današnja globalizacija, ki prebuja občutek svoje biti, svoje stvarstvene biti.

    • Če bi pa imeli SCT in gospoda Zidarja, bi jo pa gradili pet desetletij! Kdo jim je kriv?
      🙂

  7. Evropski posluh znova imamo, ker smo sinoči na Evroviziji dali največ glasov po enakem vrstnem redu kot je bil končni vrstni red najboljših, torej tistih, ki so se upravičeno ponašali z najkvalitetnejšimi glasovi in lepimi melodijami.

    Tako moramo nadaljevati na drugih področjih življenja!

    • Ja, to bo to! Torej največ glasov je dobila oseba, ki je ženska in moški hkrati. To me resnično zelo spominja na Slovenijo, ko imamo v eni osebi komuniste in demokrate!
      😉

Comments are closed.