M. Alić za PlanetSiol: “Smo mravlje, po katerih hodijo”

3

Življenjska zgodba 51-letnega rudarja iz Potočarjev pri Srebrenici, ki jo je opisal v knjigi Nihče, je neverjetna. Pri 14 letih je prišel v Zagorje. Na šolanje, ki je takoj postalo tudi služba v rudniku. Ko se je z dna prebijal poklicno in si ustvarjal družino, se je zdelo, da je rojen pod srečno zvezdo.

Potem pa ga je vrtinec norih devetdesetih let izbrisal iz registra stalnega prebivalstva, mu vzel vse, tudi službo in stanovanje, ga izvrgel v Nemčijo. Veter srebreniškega genocida mu je vzel oba brata, nenavadne slovenske sapice pa so ga postavile za vodjo del v Hudi Jami, kjer je opuščeni rudniški jašek za številnimi pregradami skrival zločin.

Od rudarja ne pričakuješ bridke analize slovenske družbe in ne pričakuješ, da boš po pogovoru z njim na neki čuden način razsvetljen. Mehmedalija Alić je dokaz, da človeka ni mogoče zlomiti in da lahko vsak iz Nikogar postane Nekdo.

Zdaj ste sveži upokojenec?

V pokoju sem dva dni.

Nič v življenju vam ni bilo prihranjeno, zapletlo se je tudi pri upokojitvi.

Dva dni po uradni upokojitvi pravzaprav še nisem upokojen. Dobil sem odločbo zavoda za pokojninsko zavarovanje (ZPIZ) z odmero pokojnine v višini 72 odstotkov plače, razliko do 78 odstotkov bi mi morala pokriti Kapitalska družba (KAD). Zgodba je zapletena, povezana pa je s tem, da smo imeli rudarji do leta 2000 beneficirano delovno dobo, z zadnjo pokojninsko reformo pa so bile ukinjene nekatere pravice. Do danes nisem dobil odločbe za drugi del pokojnine.

Zaradi izbrisa ste v devetdesetih letih izgubili službo, še bolj pa vas je prizadelo, da so vas odpustili tik pred upokojitvijo.

Po končanih delih v Hudi Jami se je začel postopek odpuščanja. Na cesto so me dali 19 mesecev pred upokojitvijo. Devet mesecev sem imel pravico biti na zavodu, za deset mesecev nisem imel rešitve. Šest mesecev sem bil na bolniškem dopustu, štiri mesece sem bil brez dohodkov, ZPIZ pa mi je plačal prispevke.

Prepričani ste, da niste bili odpuščeni, ker naj bi bili presežni delavec.

Da, a o vseh razlogih ne morem govoriti. Zadeve tečejo, prave stvari sem dal na pravo mesto pred dobrim letom. Nekega dne se bo izvedelo, zakaj se je to zgodilo.

Sicer sem dobil tožbo na delovnem sodišču in simbolično odškodnino, imel pa sem hude zaplete z odvetniki, ki naj bi mi nudili brezplačno pravno pomoč, a so več kot 40 odstotkov denarja zadržali zase. To je posebna zgodba.

A dokazali ste, da so vas odpustili nezakonito.

Da, a kaj sem dobil? Dobil sem denar davkoplačevalcev, ni šlo iz žepa mojega direktorja in preostalih. Moralno pa sem povožen. To je najbolj grenka črna pika v mojem življenju, ki me bo spremljala do konca življenja. S tem, ko so me odpustili, so me ubili, zasužnjili, pohodili. Vsi so mi obrnili hrbet, razen nekaj dobrih prijateljev, ki so mi stali ob strani. Zavrnil me je lokalni zdravnik, lokalni odvetnik, ki je branil rudnik, me je žalil.

Prosil sem, da mi dajo kakršnokoli delo, za teh deset mesecev bi delal tudi kot navadni rudar. V tej dolini so ljudje upokojeni po 20, 23 letih dela, torej so imeli skoraj pol manj delovne dobe kot jaz. Ni rudarja s tako kruto usodo, kot je moja. Na tisoče ljudi sem pospremil v pokoj. Kdo je meni dal roko? Rudarji smo povezani, solidarni, jaz pa sem šel in se nisem imel s kom pozdraviti, čeprav sem najstarejši operativec v rudarstvu.

Pravite, da so pri delih v Hudi Jami sodelovali otroci. Zakaj? 

Tako rečem zato, ker so bili stari od 18 do 24 let in pod nobenimi pogoji ne bi smeli delati v rudniku. Jaz pravim, da je v treh letih tam delalo 32 albanskih otrok. To breme odgovornosti je padlo name. Kje bi bil jaz danes, če bi mi koga ubili v Hudi Jami?

So bili premalo izkušeni?

Po zakonodaji se ve, kdo je lahko rudar. RTH je državno podjetje, torej jih je plačevala država, obstaja rudarska inšpekcija, jaz pa sem kot vodja del delal s temi otroki, ki so bili neustrezna delovna sila.

Vse to kaže, da so vas hoteli zlomiti. Vračam se na vprašanje motivov.

Žal mi je, da ne morem govoriti o vseh razlogih, ker bi moral razkriti nekatere stvari, ki jih moram zadržati zase. Govorim o okoriščanju, ki ni vezano na Hudo Jamo, o ljudem, ki so videli sebe, kako bodo čez noč obogateli.

Kako ste se sploh znašli v tej zgodbi?

Ker sem vodil zapiranje rudnika Žirovski vrh in sem imel največ izkušenj. Na začetku je bilo videti, da bomo lahko v enem tednu odprli neko pregrado, našli kosti in končali delo.
Prebral sem vse, kar se je dalo prebrati o Hudi Jami. Začutil sem, da je to moj svet, in nisem mogel nazaj, verjel sem v to zgodbo.

Se pravi, da ste se glede na svojo strokovnost znašli v tej zgodbi, hkrati pa ste začutili, da je to nekaj več?

To je usoda. Če bi bil kdo drug na mojem mestu, Hude Jame danes ne bi bilo.

Zakaj?

Le človek mojega kova je lahko prodrl do teh kosti. Tolikokrat so se dela ustavila, a sem bil vsakič velik korak pred vsemi, ker sem bil trdno prepričan, da so pobiti v tej votlini. Nisem se ustavil.

Zakaj ste tako vztrajno vrtali?

Ker so že moje dedke in moj rod žigosali kot neke zločince in jih omalovaževali in ker je zgodovino v drugi svetovni vojni pisal zmagovalec, komunistična elita.

To ste razumeli kot svojo misijo, da zaščitite žrtve?

Drugi ljudje so iskali kosti mojih bratov in sošolcev v Srebrenici. Močno sem začutil svoje poslanstvo, ker sem razumel ljudi, ki so trpeli, ker so mislili, da bi bili lahko njihovi bližnji ubiti v Hudi Jami.

Ta resnico je bilo treba razkriti, to je bil komunistični zločin, to moram reči, ki je bil storjen po končani vojni. To je neizpodbitno. Svoje usode nisem mogel izbirati, strah pa me je, da sem na neki način sokrivec tega stanja.

Slaba vest?

Zapleteno je. Ponos, da sem razkril to resnico, a tudi žalost, da ti ljudje niso pokopani. Še enkrat ubijamo mrtve, to me boli. Nerazumno je, da rečejo, da ni denarja. Prepričan sem, da če bi dobri ljudje rekli, naredimo neki sklad za prostovoljne prispevke, bi s tem denarjem lahko pokopali te ljudi brez države.

Verjamete v dobroto navadnih ljudi?

Verjamem v navadnega človeka. Z nami manipulira od pet do deset odstotkov ljudi. Mi smo mravlje, po katerih hodijo. Ne smemo biti tiho, ne smemo biti hlapci. Povprečnemu slovenskemu človeku zamerim zaprtost, to, da ne zna dvigniti glave. Zakaj je treba biti hlapec? Zakaj bi bili politiki, ki kradejo in lažejo, boljši ljudje od nas? Plačujemo veliko, za življenje pa dobimo infuzijo. Še to infuzijo bi nam izklopili.

Ali ni eden od ključnih problemov v Sloveniji to, da nam drugi uravnavajo življenje, ko pa bi moral človek kot posameznik, državljan, kaj narediti, nekaj tvegati ali dvigniti glas, velikokrat odpove? Preprosto je reči, oni so krivi, da slabo živimo, a osebnega angažmaja za spremembe velikokrat ni.

Vsekakor. To je problem zadnjih dvesto let slovenskega naroda, kompleks manjvrednosti. Zakaj bi bil Američan, ki je bil rojen v tristomilijonski narod, vreden več? Ob rojstvu nam vsilijo ta kompleks manjvrednosti, a tega ne smemo sprejeti. Ko se rodimo, ne izbiramo očeta ali države. Zakaj bi se jaz sramoval, da sem Bosanec?

V zadnjem času postajamo stroji, smo odtujeni, izolirani, vleče nas materializem. Še pred tem je slovenski narod po osamosvojitvi zaslepil nacionalizem.

Ali se vam ne zdi, da so bila z nacionalizmom prežeta devetdeseta leta? Zdaj ga vidim manj.

Če bi svojo zgodbo povedal leta 1994, 1995, me ne bi nihče povohal. Danes me ljudje razumejo, ker so v podobnem položaju kot jaz ali pa še v slabšem. Demokracija v Sloveniji obstaja le za tiste, ki si lahko plačajo svojega odvetnika.

Simbol česa je Huda Jama?

Če je bilo proti koncu druge svetovne vojne v Sloveniji pobitih več kot 90.000 ljudi in če je Huda Jama ena od hudih jam in smo prišli do nekega vzorca resnice, ne gre za to, da moramo izkopati vse druge kosti. Na tem primeru, z dostojnim pokopom žrtev v Hudi Jami, bi prišli do neke sprave, umirjenega življenja.

Če to delo opravimo na dostojen način, se bomo znali ceniti. Moraš biti tako močan, da oprostiš človeku, ne glede na to, kaj ti je storil. Moraš mu dati roko, brez tega ne moremo naprej.

Več: Planet Siol


3 KOMENTARJI

  1. Sledeče besede bivšega rudarja Mehmedalija povedo vse o naši družbi:

    A dokazali ste, da so vas odpustili nezakonito.

    Da, a kaj sem dobil? Dobil sem denar davkoplačevalcev, ni šlo iz žepa mojega direktorja in preostalih

  2. Dejstvo je, da so bili Bosanci tako kot katoliki v komunizmu drugorazredni ljudje. Prikrito osovraženi od Srbov in Hrvatov. Naivno so verjeli, da vojne ne bo.

    Ta rudar piše kako poniževalen in nategovalen odnos so imeli komunistični oblastniki, ko so kot Hitler natovarjali Bosence in jih vozili v vagonih v Slovenijo in tam v rudnike in v težko industrijo. Ko sem okrog leta 1980 spoznaval Bosance, ki jih je moj oče iz podjetja kot vodilni komunist vozil domov, da so mu delali na hiši določena dela, ki jih sam ni znal narediti, so se mi zdeli zelo ponižni. Danes po tem kar vem, vem zakaj. Ker so z njimi komunisti delali kot s sužnji.

    Mi je pravil 83 let star gospod, ki je delal v Dolensjkih toplicah v Gozdnem gospodarstvu kako je od Igorja Lukšića oče hišo gradil. Takrat, ko nihče ni mogel legalno kupiti ceglov, cementa in drugih stvari, je on echte komunist to takoj dobil. Kot šef v GG je svoje tovornjake in delavce uporabil, da so mu materiala pripeljali in tudi zložili. Danes je takih komunističnih mafijcev nekaj 100x več. Vsak bi rad grabil. V tistih časih leta 1970 pa so to delali samo komunistični šefi – danes tajkuni. Danes pa njihovi podrejeni šefi dostikrat dobivajo denar od korupcije pri malih poslih.

    Tudi propad komunizma je pokazal ( krvava Bosna, Srebrenica), da so Bosanci za komuniste kot Židje za naciste ( socialiste).

Comments are closed.