M. Accetto, Ius-info: Se moralnost splača?

7

Vsake toliko časa obupujem nad predstavniki človeške rase. Ne nujno nad vami osebno – že to, da berete mojo IUS kolumno, je močan indikator za sklep, da svojega časa ne posvečate v zadostni meri bolj lukrativnim ali vsaj politično oportunističnim dejanjem – ampak nad primerki bolj moralno fleksibilnega in materialno nenasitnega tipa te živalske vrste.

Ti primerki so žal dokaj pogosti – skoraj ne mine dan, da ne bi bral ali poslušal o kakem novem, ki je v želji po zaslužku lomastil skozi nadležno goščo moralnih zapovedi družbe ali se plazil po robu njenega pravnega reda. Naj gre za »uspešne« gospodarstvenike s pogorišči njihovih smelih ambicij (članov tega kluba že pri nas zlepa ne zmanjka, ravno te dni se presoja ustreznost nove prijave za članstvo) ali okretne podjetnike, ki zakonitost razumejo kot igro, ki jo je treba čim bolje odigrati oziroma izigrati (o enem takem poskusu izigravanja zakonov nas te dni opozarja Matevž Krivic), v trenutkih posebne čustvene slabosti oziroma, priznajmo, naivnosti se mi ob takih primerih ne postavlja zgolj vprašanje, ali bo pravni red takim lisicam uspel stopiti na rep, ampak najprej že vprašanje, zakaj si ti ektotermni amnioti ravno s takim početjem grejejo kri.

Povedano drugače, odgovorite si na naslednje vprašanje: Če bi bili gotovi, da lahko s tem zaslužite veliko denarja in da vas ne bodo ujeli, ali bi sami storili nekaj nezakonitega?

Vprašanje bi vam lahko pomagalo odpraviti dvom, če ste morda zaskrbljeni, da tudi sami ne bi zapadli podobni skušnjavi. Pa verjetno niti ni najboljše. Človeka sili v razmislek, ali je zanj vsako nezakonito početje tudi že napačno, in si lahko zamisli okoliščine, v katerih bi ga njegov moralni kompas silil storiti nekaj nezakonitega. (V praksi se te dni ljudje s takimi vprašanji ukvarjajo ob zgodbi naključnega študenta ruščine in ruskega leposlovja, v teoriji se lahko vrnemo k Radbruchovi formuli nepravičnega prava.) Morda bi ga lahko preoblikoval takole:

Če bi bili gotovi, da lahko s tem zaslužite veliko denarja in da vas ne bodo ujeli, ali bi sami storili nekaj, zaradi česar bi bilo tisoč ljudi ob zaposlitev in petsto družin ob stanovanje?

Ali pa, če želite, ali bi bili za svoj materialni uspeh pripravljeni tvegati – ali kar vede žrtvovati – življenja 20.000 severnih medvedov? S tem vprašanjem ne želim odpirati razprave o globalnem segrevanju in usodnosti človeškega početja za prihodnost planeta (ko bi nam recimo kdo lahko očital, da v svoji brezbrižnosti vsi počnemo ravno to, da s svojim življenjskim slogom marsikateri del narave potiskamo v smer izumrtja) – še vedno merim le na vaše osebno razmišljanje in odločanje. Ali bi, ob predpostavki, da ponudba drži, zavestno žrtvovali 20.000 severnih medvedov za svoje osebno blagostanje?

Ali, končno, vprašanje, na katerega je skušal odgovoriti tudi Hollywood, ideja pa naj bi izvirala že iz začetka 19. stoletja: ali bi pritisnili na gumb skrivnostne škatle, če bi vam neznanec zatrdil, da boste v tem primeru sami prejeli milijon dolarjev, neka vam neznana oseba pa bo izgubila življenje?

Več: Ius-info

7 KOMENTARJI

  1. Hm, nemoralnost sama po mojem osebnem mnenju še ni tako hud problem. Resničen problem so nemoralni debili.

    Naj pojasnim. A bi jaz storil kaj nezakonitega? Seveda. Ni še dolgo, ko sem neko noč s kolesom zapeljal skozi že rdečo luč na semaforju. Načeloma takšnih reči ne delam. Še zlasti se trudim dosledno spoštovati prometne predpise, kadar me vidijo mali predšolski otroci (katerim bi bilo zelo nevarno, če bi se zgledovali… 🙁 ). A vročina, utrujenost in ocena, da itak ne blizu ne daleč ni nikogar, ki bi ga ogrožal.

    Tako sem osebno prepričan, da tudi drugi ljudje ne bi sprejeli ponudbe za milijon dolarjev, za katere bi moralo umreti 20.000 severnih medvedov. Razen. Razen tistih, ki menijo, da so severni medvedi škodljive zveri, ki v svojem ekosistemu (in te besede ne znajo niti izgovoriti) sploh potrebni. In da se jih bo itak kmalu nazaj namnožilo še več in moje dejanje itak nima nobenega pomena.

    Nekaj mesecev nazaj je uradnica zame napisala abnormalno škodljiv dokument. Ravno sestavljam pritožbo in razmišljam, da ima gotovo zelo trdo kožo in si sploh niti približno ne zaveda, kakšno škodo mi je povzročila. Pač mimogrede je morala nekaj na hitro sestaviti, da zadevo pospravi s svoje mize in se lahko ukvarja s čem bolj zanimivim.

  2. Igor, tako je to če ne razumeš nič, druge bi pa posiljeval s svojo pametjo.
    Naj ti pomagam: nisi storil nič nezakonitega s tvojo vožnjo s kolesom. Tu samo božaš svojo vest, da bi drugim grozil čiste vesti.
    O 20000 servernih medvedih: velika večina bi sprejela ponudbo za milijon dolarjev. Najbrž 99.99%.
    Če bi bil manj nasilen, bi morda tudi uradnice pisale manj škodljive dokumente.

    • Vidim, da bi ti prvi cakal v vrsti in to tudi za 5% vrednosti prvotne ponudbe. Koga le briga tistih 20kilo severnih medvedov.

  3. Mislim, da se avtor ne loteva problema pri izvoru, kar je pravzaprav klasičen problem iskanja rešitev. Ko se dokopljemo do izvora problema, je rešitev na dlani. Avtor se ne vpraša o pomenu stavčne zveze: “Se moralnost splača?”, čeprav je v razgradnji tega oksimorona (bistroumnega nesmisla) skrit odgovor na postavljene dileme.

    Morala preneha biti morala, ko jo tržno vrednotimo, takrat postane zgolj nepisano pravilo. V tem ko morala posatne nepisano pravilo, jo loči od zakona samo to , da ni predpisane kazni. Tendenca družbe je, da vsako naše dejanje uzakoni , da bi lahko regulirala družbeno sobivanje in kaznovala kršitelje. Človeku se morala vendo bolj odmika v protor izponjevanja pravil. V družbi, ki je postala horizontalna so morlana vprašanja preživeta. Za moralno je portebno graditi tudi vertikalno družbo.

    • Družba definira kaj je moralno sprejeljivo in kaj ne. Posameznik se lahko prilagodi tej morali, bolje rečeno moralističnim normam in tu pomebno vlogo igra kalulacija: ” Ali se moralnost izplača?” Vse se odvija na horizontalnem nivoju , človek družba.
      Prava morala , kot je rekel Paskal : “Prava morala se norčuje iz morale” je oseben odnos do Morale, ki ji človek sledi iz notranjih vzgibov, ko sledi svoji vseti. Sledenje svoji vesti izključuje kalkulacijo, ker gre za donos človeka do gradnje lastne integritete, gre za odnos med posameznikom in Resnico in Resnica veno ubeži družbenim konformističnim normam. Biti moralen, človeka vedno nejkaj stane.

Comments are closed.