Predstavljajte si, kakšna bi bila reakcija slovenske družbene, kulturne ali medijske javnosti, če bi Janša ob začetku svojega mandata v Državnem zboru pozval vse državne uslužbence in visoke uradnike, člane nadzornih svetov in uprav, ki so bili imenovani v času razpadanja dotedanje koalicije, da naj odstopijo, pri tem pa še dodal, da želi dati vsem tem ljudem možnost, da »častno odidejo s položajev, ker so jih zasedli nečastno predvsem zato, ker spadajo v krog ene same politične stranke«. Vsi bi se postavili na okope, vsi bi govorili o nedopustni napovedi kadrovske čistke na podlagi politične pripadnosti in da gre za očitno uvajanje totalitarizma ter konec demokratičnih načel. Da, to bi se zgodilo, če bi take besede prišle iz ust Janeza Janše. Ko je v svojem uvodnem nagovoru ob prisegi kot mandatarka konec februarja z vso samozavestjo te besede izrekla Alenka Bratušek, se praktično ni zganil nihče. Mediji so, kot že nič kolikokrat do sedaj, (hote?) preslišali tako jasen poziv k lustraciji vseh, ki mislijo drugače in morebiti niso naklonjeni sedanji vladi ali njeni glavni stranki. Mandatarka je jasno povedala, da tu ne gre samo ali predvsem za pomanjkanje strokovnosti kot razloga zamenjave državnih uslužbencev, ampak da bi ti morali oditi, ker spadajo »v krog ene same politične stranke«, ki pa ni na njeni strani. Tu se mi sicer poraja vprašanje, saj mandatarka v svojem pozivu ni bila čisto jasna. Ali bi morali oditi vsi, ki so zgolj simpatizerji stranke, ki jo je imela v mislih? Ali pa je morda za »časten« odhod potrebno članstvo v tej stranki? Aktivno ali pasivno? Ko sem sicer nazadnje brala Ustavo RS, je notri še pisalo, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na politično ali drugo prepričanje. Očitno sem spregledala, da se je vmes ta člen Ustave spremenil ali pa je bil poziv mandatarke k razrešitvi in odpustitvi državnih uslužbencev ter drugih na podlagi politične pripadnosti več kot očitno protiustaven. Kako naj torej verjamem, da bo kot mandatarka res spoštovala ustavni red in delala za blaginjo Slovenije (in vseh Slovenk in Slovencev), kot je zaprisegla, če je še na isti seji to zaprisego kršila?
Le naši najboljši
Če smo torej ob njenem nastopu lahko slišali, da tisti, ki pripada nasprotni politični opciji, zaradi tega razloga preprosto ne more biti strokoven, pa to očitno ne velja za tiste, ki podpirajo vlado in stranko, ki ji pripada Bratuškova. Tako je samo štirinajst dni kasneje v Odmevih, ko je bila sredi sestavljanja svoje ministrske ekipe, izrecno poudarila, da »če je človek strokovnjak in je v stranki, jaz mislim, da to tudi ni nič slabega.« Sedaj, ko Janševe vlade ni več, ko se je že kazalo, da bo Pozitivna Slovenija prevzela oblast, nenadoma politična pripadnost ni več ovira pri strokovnosti. Še več. Po mnenju mandatarke to ni niti ni več nič slabega! Srh me je spreletel, ko sem poslušala te njene besede, saj je s tem jasno razkrila, da pri nas veljajo dvojna merila in da nimamo vsi enakih pravic. Po njenem so tako »naši« – torej njeni – neodvisni strokovnjaki in zato sposobni prevzeti katerokoli delovno mesto, čeprav očitno izkazujejo pripadnost in zvestobo njeni strani ali strankam njene koalicije, »ne-naši« – torej ne njeni – pa so na odgovorna mesta imenovani zgolj zato, ker pripadajo nasprotni politični opciji, zaradi česar so pristranski in nestrokovni. Tu seveda nisem tako naivna, da bi mislila, da tudi pri dosedanji koaliciji prava politična pripadnost ni igrala pomembne vloge, vendar pa je med enimi in drugimi bistvena razlika. Ko na neko mesto kandidira nekdo, ki pripada desno ali desnosredinski politični opciji, je zaradi svoje politične pripadnosti v medijih in posledično tudi v okolju kjer dela, a priori označen za neprimernega za vsako bolj (ali celo manj) pomembno mesto. Pri tem ne štejejo njegove dotedanje izkušnje ali dokazana sposobnost. Zaradi politične usmeritve preprosto ne more biti strokovnjak ali neodvisen. Samo spomnimo se, kako so mediji že vnaprej določili, da se bo Mojca Kucler Dolinar, ko bo nastopila mandat načelnice upravne enote, zagotovo vmešavala v odprte postopke, čeprav za tako trditev pravzaprav niso imeli nobene osnove in je šlo zgolj za diskreditacijo zaradi njene jasne politične pripadnosti. Na drugi strani pa je pri levih dovolj dobra referenca za prevzem nekega mesta že politična pripadnost sama po sebi. S tem, ko nekdo pripada tej politični opciji, namreč že izpolni kriterij strokovnosti, nepristranskosti in neodvisnosti in, zanimivo, v pravilno izbiro teh kadrov si mediji sploh ne upajo podvomiti. Zaradi tega »levim« kadrom tudi ni potrebno dokazovati neodvisnosti od politike, prav tako pa se jim ni treba boriti proti očitkom o nestrokovnosti in nepristranskosti zaradi svoje politične pripadnosti. V tem je bistvena razlika med eno in drugo politično stranjo in ta razlika se je v zadnjem mesecu skozi besede mandatarke razgalila do konca.
Do konca
Pred nami so torej težki časi. Ne samo zaradi izredno slabe gospodarske situacije, v kateri je trenutno Slovenija, ampak, ker je očitno, da bomo še bolj kot do sedaj deljeni na »naše« in »ne-naše«. Vse kaže na to, da bodo vsi, ki niso »naši«, deležni hudih pritiskov in šikaniranj in bodo ravnali predvsem »častno«, če bodo kar sami odšli s položajev, brez da bi si vladajoči morali mazati roke. In to ne samo tisti na najvidnejših mestih. Je že tako, da vodja s svojim ravnanjem vedno daje zgled tudi tistim, ki zasedajo mesta pod njim. In nova mandatarka je dala že na začetku jasno vedeti, da je potrebno počistiti z vsemi, ki niso na njeni strani oz. strani njenih botrov. Tu ji je v resnici malo mar, da ne meri vseh z enakimi vatli. Če bi, potem bi se tudi glavno mesto že pripravljalo na predčasne volitve. Tako pa se v resnici njihova načelnost konča zgolj pri tistih, ki predstavljajo oviro pri ohranjanju njihove (absolutne) oblasti.
