Lustracija je še vedno aktualna in možna

Palača Gospodarske zbornice Slovenije / Foto: Ljubo Vukelič/Delo
Palača Gospodarske zbornice Slovenije / Foto: Ljubo Vukelič/Delo

Če Gospodarske zbornice ni mogoče ukiniti, jo je treba v imenu humanosti, v ustavi zagotovljeni socialni naravi slovenske  države, vsaj lustrirati in organizirati v skladu s cilji slovenske osamosvojitve.

Med očitki slovenski osamosvojitvi je običajno na prvem mestu neopravljena lustracija. Čeprav se strinjam, da v demokratični Republiki Sloveniji ne bi smeli biti na odgovornih mestih ljudje, ki so teptali človekove pravice in celo sodelovali pri ideološki in iz nje izhajajoči fizični represiji, sem vse bolj prepričan, da bi morala neizvršena lustracija zaobjeti tudi določene institucije. Njihov  seznam je vse večji in vse pogosteje se na njegovem vrhu pojavlja Gospodarska zbornica Slovenije. Predvsem je vse bolj jasno, da je steber nekdanje jugoekonomije in glavni krivec zato, da Slovenija ne dosega pričakovanih gospodarskih rezultatov. To potrjujejo zlasti podatki, kako podjetja v tuji lasti na naših tleh bistveno bolje poslujejo, kot pa domača slovenska. Ob nedavnem obisku srbske vladne in gospodarske delegacije v Sloveniji smo lahko slišali, kako številne so njene investicije v Srbiji. Seveda me te ne motijo, čudim pa se, ko berem, kako srbski gospodarstveniki pri nas kupujejo slovensko obalo, tamkajšnje letališče, zgradijo elitni hotel v Ljubljani, kupujejo Gorenjsko banko… Slovenci pa v Srbiji, če zlobno karikiram, najemajo zemljo in gojijo koprive, skratka so poslovno neprimerljivi. Razumem jih, da se jim je, ne toliko zaradi  jugonostalgije kot nesposobnosti težko soočiti  z poslovno in tehnološko moderno ekonomijo,  da je lažje in udobneje poslovati z »jugo«, še zlasti, ker je povezano s srbsko gostoljubnostjo, kateri Slovenci vedno nasedamo. Niti tega ne znamo izračunati, kako jo preplačamo. Na to so me opozarjali tudi sami Srbi, ko sem tam služil vojsko. Že leta in leta poslušamo, koliko je Slovenija na škodi zaradi izgube jugotrga, ni pa mogoče zaslediti vesti, koliko je  ekonomsko izgubila, ker se ji ni bilo treba tekoče prilagajati zahtevnejšim in perspektivnim pogojem  razvitejših in zahtevnejših trgov. Tam je lahko prodala tisto, kar nihče normalni ne bi kupil, še zlasti, če je pri tem zlorabljala ekonomsko pomoč nerazvitim republikam. Nedavno mi je pognalo kri v glavo ko smo lahko zvedeli, da je med glavnimi kupci slovenskega nerazrezanega lesa Romunija. Torej še nazadujemo. To je ena velikih mednarodnih značilnosti poslovanja naših vrlih delodajalcev.

Druga pripomba je povezana z njenim delovanjem v samostojni, mednarodno priznani, demokratični Republiki Sloveniji. Spomnimo se samo, koliko in kakšne so razglašali za poslovneže leta in kje so končali. Ne samo, da so bili med njimi vodilni tajkuni, bilo jih je toliko, da so razmišljali celo o nujnosti gradnje posebnega zapora zanje. Ob velikih malverzacijah smo pogrešali stališča in ocene gospodarske zbornice Slovenije do teh pojavov in oseb in vedno smo lahko imeli občutek, da vse skupaj ni bil slučaj, da je bila vse skupaj bolj ali manj dogovorjena igra, ki pa se ni vedno srečno iztekla.  Gospod Pavček je bil po vrhu vsega še vodilni funkcionar GZS.

V teh dneh, ko si slovenska revščina prizadeva ne za drobtine z bogatinove mize, ampak ostanke namenjene svinjskim koritom, pa lahko beremo, kako je Gospodarska zbornica Slovenije v zvezi z zahtevami po dvigu plač pisala predsedniku vlade pismo, da bi bil dvig plač v javnem sektorju  upravičen le ob višji učinkovitosti. Po navadi z istimi argumenti nastopajo tudi proti delavcem, ki mu bodo slej kot prej sledili. “Najverjetneje pa se morajo najprej toliko okrepiti plače v zasebnem sektorju, saj to ustvarja pritok sredstev v proračun in s tem omogoča tudi dvig plač v javnem sektorju.”  Predsednika vlade so opozorili, naj na pogajanjih ne popusti “v veliki večini populističnim zahtevam javnega sektorja“.

Na  prvi pogled ima Gospodarska zbornica Slovenije prav. Zgodovinski spomin pa nam pove, da gre za tipično nadaljevanje Titove gospodarske politike, ki je ob vsaki možnosti grmel proti birokraciji, sovražni inteligenci, ločevanje delavcev, njihovo hujskanje enega proti drugim. Priznam, da mi je bila v mladosti največja naslada poslušati Titove govore in jih nato primerjati z objavami, kjer so zmerjanje inteligence opustili ali pa omejili zgolj na samoupravnemu socializmu sovražne sile. To je bil prvovrstni populizem, kajti v državi so namreč oboji potrebni, tako delavci v javnem kot zasebnem sektorju. Organizacija poslovanja in s tem doseganje pričakovanih ciljev in učinkov je v javnem sektorju v rokah »šefov« ki jih imenuje vlada za nagrade  za opravljeno umazano delo oziroma volilno aritmetiko. Torej naj bi delavci odgovarjali za slabo delo vlade oziroma njenih funkcionarjev. Podobno velja tudi za proizvodnjo. Tudi tam je dolžnost ustvarjanja večje dodane vrednosti, večje učinkovitosti… temeljna dolžnost direktorjev. Tudi zato so zlasti v državnih podjetjih, tako nesorazmerno bogato plačani in še jim vlada plače zvišuje. Torej direktorjem višje plače, delavcem pa kazen za njihovo nesposobnost. Razumi, kdor more. Da vprašanja zamujanja in neplačevanja plač, nerazumevanje več tisoč let starega gesla, že v Stari zavezi ga srečamo, da je delavčeva plača pravica in ne milost, niti ne omenjamo. Ne razumem delavcev, da se nikoli ne podajo pred stavbo Gospodarske zbornice Slovenije, ker je tam leglo zla. Kdo pa tej ustanovi prepoveduje, da bi imeli delavci v proizvodnji višje plače. So tega krivi delavci. Zakaj pa v Nemčiji ali Avstriji naši ljudje delajo enako ali bolje kot tamkajšnji. Delavci niso krivi, ampak delodajalci, ki ji zastopa GZS. Kdo je dejansko, ne populist, ampak hinavec?!

Prepotentnost delodajalcev pa je prelila vse sprejemljive okvire, ko so nedavno nasprotovali zdravnikom  glede ugotavljanja poklicnih bolezni. Tudi tu hočejo imeti »delodajalci« glavno besedo! Kolikšna je pravzaprav vrednost delavca v Sloveniji? Je človek ali žival?

Če Gospodarske zbornice ni mogoče ukiniti, jo je treba v imenu humanosti, v ustavi zagotovljeni socialni naravi slovenske  države, vsaj lustrirati in organizirati v skladu s cilji slovenske osamosvojitve. Gotovo so tudi v njej ljudje, ki vidijo v javnem in zasebnem sektorju ljudi – delavce, ne pa znamenite Kardeljeve krave, ki jih je učil stradati.