Na televiziji smo nedavno poslušali spomine dveh nad osemdeset in devetdeset let starih gospodov – sedaj sta že oba pokojna, -Yehudija Menuhina in Ljuba Sirca. Užitek je bilo poslušati njuno sproščeno in iskreno pripoved, ki je kljub letom izražala bistrost duha. Vendar je njun spomin tu in tam naletel na luknjo, ko se je pretrgala nit pripovedi in preskočila za več let oziroma desetletij naprej ali nazaj. To je nekaj, kar nam, ki smo prekoračili vsaj 70 let, počasi najeda spomin in pamet. To so luknje ali votline v glavi, ko se nenadoma ne moremo spomniti najenostavnejših podatkov, imen, datumov ali dogodkov. A to ni nekaj, kar bi zmanjševalo dostojanstvo, čast, in ugled ljudi v poznih letih. Še bolj so vredni našega občudovanja in spoštovanja, saj smo dediči njihovih življenjskih dosežkov in izkušenj.
Toda luknje so tudi v glavah ljudi, ki so v najboljših letih in imajo še neokrnjen spomin, a pamet skregano s stvarnostjo. Še v začetku devetdesetih let 20. stoletja se je v Sloveniji letno rodilo več kot trideset tisoč otrok. Od tedaj je rodnost upadla za tretjino. Pojavila se je t. i. demografska kriza. Med upadanjem števila rojstev in zmanjševanjem populacije mladih med enim in dvajsetim letom se je istočasno povečala življenjska doba Slovencev za štiri leta. Iz teh podatkov so odgovorne institucije v naši državi skovale definicijo demografske krize kot pritisk na pokojninsko blagajno. Zato naj bi bodoči upokojenci delali več in se kasneje upokojevali. Z novimi davki in prispevki naj bi se ustanovil pokojninski sklad, nekakšna pomožna pokojninska blagajna.
In tu nastopi velika praznina v glavah načrtovalcev naše prihodnosti. Zdravili naj bi posledice in ne vzrokov krize. Luknja v možganih je tam, kjer bi se morala prižgati zelena luč za povečanje rodnosti. Nič o tem. Nobenih idej o tem, kako spodbuditi veselje do otrok, do povečanja števila družinskih članov. Do skupnosti bratov in sester, ki lahko edini v prihodnosti napolnijo davčno in pokojninsko blagajno. Ta luknja ni samo praznina, iz katere ne pride nič pametnega, je pravzaprav črna luknja, ki golta naše upanje, da bi si kot država in narod zagotovili trdne temelje za obstoj in prihodnost.
Še ena velika luknja zija tam, kjer naj bi bila umeščena predstava o spolnih razlikah med ljudmi. Zaradi enakosti med moškim in žensko, naj bi se slednja povsem izenačila s svojim moškim partnerjem. Tako kot on, naj bi se udeleževala pomembnih dejavnosti v javnem življenju, ki se praviloma zavlečejo v pozne popoldanske ure. V takem razumevanju enakosti ni časa in ni možnosti za rojevanje in vzgojo otrok. V tistem predelu glav, kjer bi se morali sporazumeti za drugačno družbeno vlogo žensk, je praznina. Ob naklonjeni družbeni oziroma politični klimi je mogoče ženskam enakopravno nastopati na odru javnega življenja in jim hkrati omogočiti polno in bogato družinsko življenje. Odstopiti je treba od prepričanja, da je ženska, ki je rodila več kot dva otroka, prikrajšana za vse, kar sicer lahko doseže moški v gospodarstvu, politiki in znanosti.
Kako je mogoče, da zija tako velika luknja tam, kjer bi morali vedeti, da povečanje števila rojstev pomeni hitro in dolgoročno okrevanje našega gospodarstva, saj so otroci najboljši potrošniki, ki dnevno potrebujejo nove in nove dobrine, da lahko zdravi odraščajo, se učijo in s svojim mladostno vnemo vsem nam obetajo lepšo in optimizma polno prihodnost. Od kot ta mračni in zavrti odpor do otrok, da jim ne privoščimo življenja? Od kot to čudno fantaziranje o enakosti, tam, kjer je ni? Če že logičnega mišljenja ne obvladamo, bi vsaj iz osnovnošolskega pouka matematike morali vedeti, kdaj so stvari enake in kdaj ne.
Tudi tam je luknja. Morda je človek napaka narave, ker nas je obdarila s pokončno hojo in je zato glava visoko na tlemi, tako da je izgubila stik z zemljo in zašla v svet fantazij in praznih idej. Resnični, trdi in snovni svet je še vedno tu, podvržen fizikalnim in biološkim zakonitostim. Tudi politika in vse, kar ji je pridruženo: ekonomija, filozofija in ideologija tega ne morejo spremeniti. Demografska kriza je rešljiva samo na začetku svojega problema, s spodbujanjem rojstev in z utrjevanjem pomena družine. Tiščanje glave v pesek, naivno sprenevedanje, spreobračanje pojmov in dejstev peljejo samo k popolni predaji. Nobenega priseljevanja, ki bi rešilo našo populacijsko krizo, ne bo. Tisti, ki bodo prišli v naš izpraznjeni prostor, bodo rešili svoj problem in ne našega. Nas tedaj ne bo več. Tudi lukenj v glavah ne bo več.
