Luka L. Gabrijelčič, Delo: V Evropi 21. stoletja ni prostor za oporečnike in preganjance

41
593
Carles Puigdemont Foto: Profimedia
Carles Puigdemont Foto: Profimedia

Če smo se doslej Lahko pretvarjati, da je protidemokratična represija stvar vzhodnoevropskih posebnežev, je te iluzije sedaj konec.

Lov mačke z mišjo med špansko državo in odstavljenim katalonskim predsednikom Puigdemontom je poslastica za vse ljubitelje klasičnih komedij. A cincanje španskega sodstva, ali naj ponovno sproži evropski nalog za prijetje med njegovim obiskom Danske, posnetki španske policije, kako v okolici katalonskega parlamenta v Barceloni odpira pokrove kanalizacije, da bi mu preprečila, da se pretihotapi na sejo parlamenta, ki bo odločala o njegovem imenovanju, napoved kazenskega pregona zoper predsednika parlamenta, če bo dovolil glasovanje v njegovi odsotnosti, grožnje poslancem; ki so jih decembra izpustili na prostost proti plačilu varščine, da se bodo nemudoma vrnili v pripor, če bodo oddali svoj glas za Puigdemonta … vse to vendar pušča grenek priokus in poraja nekatera bridka spoznanja, ki se tičejo tudi mlade in šepave slovenske demokracije.

Prvo spoznanje

Raven demokracije v EU se niža. Po avtoritarnem obratu na Madžarskem in Poljskem je zdaj ena gospodarsko najbolj propulzivnih dežel v Evropi oropana osnovnih državljanskih pravic. Kot že tolikokrat v zgodovini se je kriza političnega sistema začela na obrobju in si počasi utrla pot proti središču. Iz globokega poljskega podeželja, ki je pred dvanajstimi leti na oblast ob nejeveri prosvetljene evropske javnosti prvič katapultiralo dvojčka Kaczynski, je dospela vse do francoske meje, kjer španski policisti odpirajo prtljažnike avtomobilov, da se v njih slučajno v svojo domovino ne bi vračal demokratično izvoljeni mandatar, odstavljen na način, ki ga težko imenujemo drugače kot mehki državni udar. Če smo se lahko do nedavnega predajali utvari, da je protidemokratična represija stvar vzhodnevropskih posebnežev, zdaj vidimo. da pred njimi niso vame niti »konsolidirane demokracije« Zahoda.

Drugo spoznanje

Če bi se kaj podobnega zgodilo v 70-ih ali 80-ih letih prejšnjega stoletja, bi lahko katalonski politični preganjanci našli varno zatočišče v Evropi. Puigdemont in njegovi bi se lahko v Evropi nacionalnih držav in zaprtih meja s svojim španskim potnim listom gibali od Biarritza do Helsinkov, kot je to počelo na stotine protifrankističnih disidentov. V Evropi schengenskega režima in »vse popolnejše unije« pa nad njimi visi Damoklejev meč evropskega naloga, spričo katerega lokalnim sodiščem ne ostane drugega, kot da preverijo, ali v domačem pravnem redu obstaja primerljivo kazensko dejanje in osumljenca nato po hitrem postopku izročijo državi, ki zahteva njegovo prijetje. Evropa 21. stoletja ni prostor za oporečnike in preganjance. Ureditev, ki naj bi varovala človekove pravice, se je spremenila v peklensko kletko, kjer se kazenski postopki v eni državi avtomatično prenesejo v ostale -brez dodatnih vprašanj o upravičenosti pregona.

Za zdaj se lahko tolažimo, da nad pravicami evropskih državljanov bdijo institucije, kot je Evropsko sodišče za človekove pravice. Toda nedavni poskus Španije, da bi vanj imenovala člana vladajoče stranke, avtorja knjižice aforizmov, ki razkriva njegovo mržnjo do narodnih manjšin, in je povrhu vsega še sin fašističnega politika in brat pravnomočno obsojenega mučitelja baskovskih zapornikov, razkriva neprijetno dejstvo – sestav nadzornih institucij določajo države članice. In hvalevredni ustroj evropske integracije, ki s principom »ena država – en glas« preprečuje prevlado večjih članic nad manjšimi, pomeni, da ima, denimo, na vrhovnem razsodišču o človekovih pravicah v Evropi glas nemškega predstavnika enako težo kot glas sodnikov, ki jih predlagajo Madžarska, Rusija, Turčija in Azerbajdžan. Se še vedno počutite varne?

EU brez ustreznih mehanizmov za razreševanje nepredvidenih kriz

Seveda obstajajo mehanizmi selekcije, objektivni kriteriji razsojanja in podobne pedantnosti, s katerim se dobronamerni birokrati ščitijo pred arbitrarnostjo oblasti. Toda predstava, da lahko EU v nedogled ostaja varuh demokracije, medtem ko ena država za drugo drsi v avtoritarizem, je nevarna iluzija. Evropske nadzorne institucije lahko delujejo v duhu demokracije in človekovih pravic natanko v meri, kolikor v tem duhu delujejo njene posamezne članice.

Če smo v 90-ih letih hrepeneli po članstvu v evropskih integracijah, ker smo upali, da bo »Evropa« izvozila svoje vrednote v naš sistem, zdaj vse kaže na nasprotni trend: kaj če je »Evropa« tista, ki se bo počasi nalezla navad, ki prevladujejo v državah z avtoritarno in totalitarno polpreteklostjo, kjer pod površjem kot palačinke tanke plasti demokratične kulture ždijo avtoritarne skomine desnih in levih demagogov?

To je posledica dejstva, da je sedanji ustroj EU nastal v času, ko so elite verjele v »konec zgodovine«. Nihče ni pomislil na učinkovite varnostne zavore, če bi se zgodovinski trend obrnil v negativno smer. Ladja, namenjena oceanskim plovbam, je bila zgrajena za vremenske pogoje jadranske lagune. EU je zato brez ustreznih mehanizmov za razreševanje nepredvidenih kriz. Od tod tragični paradoks, da se težave, ki so rešljive le na evropski ravni – dolžniška, migrantska, zdaj katalonska kriza, v veliki meri tudi teroristična nevarnost –, nerešene kopičijo v posameznih državah in se kot gangrena širijo v sosedstvo. Posamezne članice jih ne morejo več reševati na »tradicionalne« načine (Grčija ne more devalvirati svoje valute, Španija ne more bombardirati Barcelone, nacionalne države se pred posledicami globalizacije ne morejo zagraditi za zidovi iz hladno-vojnih časov), EU pa, kot vsota držav, nima instrumentov, da bi stvari vzela v svoje roke.

Kaj vse to pomeni za nas, ki smo se tri desetletja naslanjali na idejo »evropskih vrednot« in se ob vsakem koraku sklicevali na »prakso razvitih demokracij«? Verjetno nič dobrega. A vendar, če drži, da človek odraste tedaj, ko prevzame soodgovornost za usodo sveta, je morda čas, da v svojem 27. letu tudi Slovenija preneha capljati za starševsko figuro »Evrope« in raje začne resno razmišljati, kaj lahko sama stori za njeno oživitev. To lahko storimo le z okrepitvijo demokratičnih praks in pravne države pri nas. Le tako bo EU za odtenek manj nesrečna vsota posameznih članic.

Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta.

41 KOMENTARJI

  1. “To lahko storimo le z okrepitvijo demokratičnih praks in pravne države pri nas.”

    Nam ne dovolijo. Kaj bomo pa sedaj?

    • A ne dovolijo uredit države po našem okusu?

      Medtem ko čakamo, da se stvari spremenijo, lahko demokratično prakso krepimo v kakšni manjši skupnosti. Trdim, z 99% gotovostjo, da jih ima večina kakšno komunistično-totalitaristično nagnjenje, naj bo v levo ali desno usmerjeni družbi.

      • Ljudomrznost na desnici zna tudi biti med razlogi. Skopuštvo. Vse kar ni pravičnost in svoboda, pravzaprav. In teh dveh na desnici tudi hudo primanjkuje.

  2. Avtoritarnost v EU se res krepi, a ta nima nič skupnega s Poljsko in Madžarsko. Politična korektnost pač, LLG.

    Avtoritarnost nastaja in se krepi v osrčju EU-ja in prav iz njega. Avtoritarnost, da so samo vrednote vodstva Nemčije in Francije evropske vrednote, vse druge so domnevno “protievropske” in nimajo pravice uveljavljanja. Avtoritarnost, da ta ista EU brez sramu uporablja dvojna merila. Ko pri nas potekajo politični sodni procesi in se pere iranski denar pod embargom, v Kataloniji pa pretepajo volivce je to notranja zadeva držav. Ko na Poljskem odstavljajo nelustrirane komunistične sodnike, je to stvar EU-ja, ki se temu močno upira.

    Avtoritarnost, ko se ljudi, ki se ne strinjajo z zblojeno politiko EU in njenih najmočnejših držav, etiketira kot populiste, fašiste in z drugimi zmerljivkami. Vsem, ki mislijo drugače, s cenzuro hočejo zapreti usta. V Nemčiji, ne na Poljskem. EU sedaj menda sili vse članice, da uvedejo cenzuro na družbenih omrežjih, ki niso pod nadzorom vladajočih. Avtoritarnost, ki diši po nacional socializmu, je doma v Bruslju in nima nič skupnega z Višegrajsko skupino.

    • Nasprotno, neobjektivno in nespodobno je na tak nacin zaliti voditelje tistega dela sveta, katerega del smo. Evropsko komisijo. Premiere Nemcije, Francije, Italije … Mnogo bolj normalni in sprejemljivi so kot recimo Putin. Ali tudi Trump.

      • Ja, po novem so tudi preverljiva dejstva lažne in sovražne ter tako žaljive novice.

        Sedanje vodstvo EU-ja ter nemško in francosko vodstvo žal uničuje, kar je bilo v preteklosti dobro storjenega. Kdor tega ne vidi, ni zmožen videti sedanjosti, temveč živi v preteklosti.

        Rusija in njena sedanja kultura nista primerljivi z Evropo, čeprav je ta v preteklosti imela velik prispevek k evropski kulturi. Evropa je zrela za precej višjo stopnjo demokracije, kot jo zmore Rusija prenesti. Zato so te primerjave nesmiselne.

        Trump ima dva obraza: eden je njegov, drugi je tisti, ki bi ga radi videli in ga kot takšnega slikajo njegovi nasprotniki. Mnogi jim nasedajo.

        • V podporo tinetovemu in mojemu mnenju priporočam prebrati članek: Gatestone institute: Europe -Making totatalitarianism great again iz dne 31. 1. 2018. Žal ga ne znam prenesti, ampak ga dobite če malo poguglate. Gatestone institute iz New Yorka lahko malo proučite in boste videli, da gre za verodostojno institucijo z dopisniki iz Evrope.

  3. “visi Demoklejev meč evropskega naloga … kjer se kazenski postopki v eni državi avtomatično prenesejo v ostale -brez dodatnih vprašanj o upravičenosti pregona”

    Neutemeljena posplošitev očitka državam članicam Evropske unije v zvezi s postopkovnimi pravili o Evropskem nalogu za prijetje, ki je negirana prav v obravnavani zadevi, saj je (belgijsko) sodišče države članice Evropske unije očitno obravnavalo dodatna vprašanja o upravičenosti pregona po navedenem nalogu.

  4. Res je žalostno, da je evropska demokracija čedalje pogosteje zlorabljena:

    – prvič pri nezakonitih migracijah v Evropo
    – drugič pri prizadevanjih z uveljavitev resnične demokracije, ki omogoča tudi avtonomijo dežel ali celo suverenost dežel.

    Logična posledica takšnega stanja je, da krojijo usodo Evrope druga omrežja, ne pa politična, ki temeljijo na demokraciji.

  5. Kdo nam naj kaj dovoli? Nesmisel. Kakšna pa je demokracija, ko dobi smisel, da nekdo nekomu kaj dovoli? Demokracijo je potrebno s SAMOOSVOBAJANJEM iz objema udinjenega samouklanjanja, prilizništva, samomalikovanja doseči v procesu OSMIŠLJANJA. Kdo pa in kako razume OSMIŠLJANJE? JE KDO, TUKAJ, MED NAMI ZGLED za SAMOOSVOBAJANJE ali popoln sestop iz odvisnosti? Skoraj vsa tukajšnja sporočila zanikajo demokratično OSMISLITEV. Slej ko prej je opaziti naslanjanje na drugo. kdor se naslanja na druge pa ne more govoriti o lastni demokratičnosti. Kdo je govoril in pisal o demokratičnosti REFERENDUMA? Niso eni energično zagovarjali ali celo grdili in se posmehovali Kovačiču. Kako pa sedaj o Referendumu, o cmeravem Cerarčku, in korajšnem Leberju? Kakšna je demokracij, ki se naslanja na sprenevedanje, leži, prevare…Ima laž, sprenevedanje, prevarantstvo svoje mesto v demokratični množici in jo celo demokratično zaznamuje? Ali ni minimum demokracije, da se krivice popravijo, laži razodenejo prevare, ki so enaki kaznujejo s kaznijo, samourejanja pod pogoji, kot so bili namenjeni drugemu? Torej ljudem, samovšečnim nasilnežem, ki v zlorabi moči za svoje cilje obidejo PRAVIČNOST, RESNICO IN POŠTENOST

  6. (nadaljevanje) je demokratično omogočiti okus tega, kar so namenjali drugim, da v enakih pogojih dosežejo samoobnovo v boljše, pravilnejše, resničnejše in pravičnejše.
    Torej Kučanu, in vsem politikom, ki že 27 let kradejo demokracijo kaže ponuditi pogrnjeno mizo s priborom, jim dati na razpolago njivo, kramp, lopato in motiko z njivo, da lahko iz nič kaj ustvarijo. Od ustvarjenega se jim, v splošno dobro in družbeno korist vzame 90% pridelanega, z ostalim pa se lahko demokratično urejajo in spreminjajo v pravične, poštene in delovne ljudi ali izginejo. In davek se nadomesti z DAJKOM. Tako bo odprta pot k NEIZKORIŠČANJU ENEGA PO DRUGEM. Zato namreč gre v demokraciji.

  7. V deželi kot je Španija ne moremo govoriti o oporečnikih, dizidentih ali preganjancih. Tudi komunistično stranko je kralj pred vojno prepovedal, pa nikomur na misel ne pride, da bi komuniste imeli za dizidente ali preganjance. Demokracija pač ni to, da se Hitlerji izmenjujejo s Titom in nazaj. Na EU lahko gledamo tudi zelo kritično, ne smemo pa rušiti normalnega političnega razvoja z neko revolucionarno demokracijo, kot se je to zgodilo tako v Nemčiji kot v Jugoslaviji. Današnja desnica v Sloveniji žal obvlada samo kalkulator, ne vidi pa svojih ravnanj v luči svobode, pravice in državotvornosti.
    Demokracija služi temu, da si narod čezse postavi oblast, ne pa da se eni vojskujejo proti drugim. Opozicija je ravno tako oblast, kot pozicija, ne pa “nasprotnica” oblasti. v tem drugem primeru je opozicija kvečjemu odporniško gibanje, prevratniško gibanje.

  8. Demokracija tudi pomeni, da tej oblasti narod gleda pod prste.
    Oblasti ne potrebujemo da nas izžema in manipulira, ampak kot servis v službi državljanom.

    • Nisem ravno prepričan, da so oblastniki kelnerji v gostilni. Narod bo moral malo upogniti vrat, drugače se bo slabo končalo. Za narod.

    • Vsaki oblasti narod gleda pod prste. In pod vsako oblastjo je narod podložen oblasti.
      Le v Sloveniji zgleda, da je narod večji od oblasti in da lahko steguje jezik in govori kar mu pade na pamet. Neumen narod.

  9. Drži. Vendar, zakaj je naša demokracija tako nemočna, ko gre za pokvarjeno zdravstvo. Pa bi se še kaj našlo: pravosodje, politika…

    Kot vidimo, ima največjo moč civilna družba. Primer je Vili Kovačič in drugi tir in nekaj časa nazaj Primc in družinski zakonik.

    Kaj storiti, da bo civilna družba še boljše organizirana in prisotna na vseh področjih življenja?!

    Zlasti pa tam, kjer je slovenska politika najmanj vrednotna.

  10. Volja po neodvisni katalonski drzavi med katalonskim ljudstvom nima dovolj prepricljive in vecinske podpore, da bi sam lahko povsem pritrdil staliscem LLG. Pravni okvir, ki ga pri tem doloca spanska ustave, ima tudi vendarle neko tezo. Neka stabilnost je v svetu vendarle zazelena in ne da drzave poljubno razpadajo in nastajajo.

  11. Ambicije manjsih in narodov in kultur je v znatni meri mozno zadovoljiti z usmeritvijo v subsidiarno upravljanje in regionalizem. Recimo Ladini na Juznotirolskem pac ne rabijo lastne drzave. Ni nacionalna drzava alfa in omega vsega.

  12. Gospod IF,
    zapisali ste: “Volja po neodvisni katalonski drzavi med katalonskim ljudstvom nima dovolj prepricljive in vecinske podpore …”

    Meni se žvižga za to temo, zanima me le, kako to, da vi tako prepričljivo podate citirano trditev? Kako ste lahko vzpostavili tako trditev, če poznamo medijsko zavajanje?

    • Stevilke na plebiscitu in katalonskih volitvah so objektivno dejstvo, na katerega se opiram. In kazejo razdeljenost katalonskega ljudstva na pol.

      • Referendum kjer oborožena hunta krade volilne skrinjice, pretepa volivce, jim preprečuje prihod na volišča, pri tem da nihče niti ne ve koliko je bilo pokradenega, ne more pokazati pravega rezultata. Samo velika škodoželjnost in pomanjkanje demokratičnega čuta lahko napelje nekoga, da se spotika ob rezultat takega referenduma.

    • Desnica se enako obnaša kot revolucionarna levica! Ali je res potreben propad, da bi spoznali resnico?

      • Ne drži. Desnici so vseeno osnova neke vrednote. Ne rečem pa da je brez napak.
        Menim da je bližja resnici kot je levica.

          • Zdravko: “Ne moreš ničesar razmislit samokritično?”
            ===================

            Samokritičnost je bila usodna za marsikaterega zagrizenega komunista. Namreč, tako so “napumpavali” svoje “kamerade”, češ da mora dober komunist biti samokritičen, da ko so imeli tedenske sestanke, so nekateri najbolj zagrizeni, ki so se hoteli izkazati, vzeli zadevo preveč resno. Pa je potem kdo izginil ne da bi se vedelo kam. (lepo prikazano v filmu “Kavarna Astoria”

            https://www.youtube.com/watch?v=Cf81vcC9IpA

            Tako da, … ti kar izvoli in si “postreži”.

          • To ne pomeni, da je treba takšen razmislek zavreči. Jaz ne zahtevam javne samokritike.

            Je pa očitno treba reči, da je naravnost neverjetno, da se dovčerajšnji komunistični sužnji obregajo ob nekega kralja! Evropskega kralja.

          • Le kako? Če v tolikih komentarjih ne razbereš, kako naj ti še razlagam.

            Če je pljuvanje po oblasti demokratična kultura, potem naj bo.
            Zato pa jaz ne grem na volitve. Te “vrednote” desnice niso vredne piškavega oreha. Če je desnica “manjše zlo”, naj bo še naprej. Še naprej se bo desnica samo mibilizirala in preštevala in vedno je bo premalo!

          • Zdravko: “Spet ti in tvoj ženski jezik!”
            ===================

            Logika in to dobra, kar je redkost pri ženskah. 🙂
            Torej, ti preostane samo še, da priznaš vsaj, da si vsaj vseglihar, če ne že Marsovec, po načelu:
            “Vsi so zanič vsi so glih, torej bom spet volil za svoje, oni so že preizkušeno zanič, čeprav niso kralji niti cesarji ampak serarji.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite