Luca in odnos Cerkve do istospolne usmerjenosti

60
491

lucaLeta 2009 je kantavtor Povia na popularnem sanremskem festivalu razburil italijansko, do neke mere pa tudi svetovno javnost s svojo pesmijo o nekdanjem homoseksualcu Luku (ime je tu izmišljeno), ki je spremenil življenje in je srečen z dekletom (Luca era gay). Kljub očitnim protestom in poskusom, da bi mu nastop celo prepovedali, je osvojil drugo mesto, gotovo pa so o tej pesmi veliko več govorili in pisali kot o zmagovalni. Dregnil je namreč v pravo sršenje gnezdo, ko je spregovoril o malodane prepovedani temi. Kot je bila pred desetletji tema o istospolni ljubezni tabuizirana, tako je danes kot politično nekorekten in nestrpen govor označeno vse, kar podvomi v »resnice«, ki jih razglašajo zagovorniki homoseksualne svobode. Moč te skoraj zmagovalne in izzivalne pesmi je namreč v tem, da za njo stoji resnična zgodba nekega Massimiliana, o kateri pa se ne bi smelo govoriti.

Iz te zarote molka stopa zdaj tudi Milančan, ki mu je res ime Luca. Luca di Tolve s svojo osebno zgodbo in s svojim zgledom potrjuje tezo utišanih, da spolna usmerjenost ni ne genetska niti sociološka določenost, ampak je v dobršni meri prepuščena človekovi odločitvi. Zanimivo je, da bi nekateri njegovi nasprotniki še priznali možnost spremembe, a le v eni smeri, iz hetero v homo, nikakor pa ne obratno. Sprejemali bi nove člane, ne bi pa puščali članstvu, da odhaja, če uporabimo primerjavo s kakšnim ekskluzivnim klubom.

Luca nam najprej podrobno opiše zgodbo svojega otroštva, v kateri vidi korenine svoje istospolne usmerjenosti, ki jo jasno opredeli kot deviacijo in anomalijo. Zaradi svoje ranjenosti v zgodnjem otroštvu je bil še toliko bolj dovzeten za novačenje s strani istospolnih krogov. Postal je odvisen od spolnega užitka kljub izkustvu in prepričanju, da ga ni mogoče nikoli v polnosti doseči. In tu odgrne zaveso in pokaže, kaj je v resnici za na videz idealno podobo veselih (gejev). Tako ugledamo promiskuiteto, iskanje užitka, včasih nasilje, slednjič pa tudi s tem povezano bolezen in trpljenje. Nikakor ne zaobide nekaterih svetlih točk prijateljstva, sočutja v trpljenju. Ključni trenutek in preobrat v njegovem življenju pa predstavlja njegova bolezen, srečanje s programom dr. Nicolosija, njegovo postopno poglabljanje vere in spreobračanje.

Luca je s pomočjo terapevta, molitve in ljubezni dekleta naredil velik premik v svojem življenju in s tem izkustvom želi stopiti pred svet isto- in raznospolno usmerjenih, da pričuje o tem, kar se je v resnici zgodilo. Želi demantirati idejo o nepremičnosti. In predvsem želi pokazati lažnost ljubezni, kakršno je živel pred to preobrazbo. Po drugi strani pa z veseljem pokaže na moč in pomembnost pravega prijateljstva med samimi moškimi ali med samimi ženskami, ki ima tudi močno terapevtsko vlogo, ko nekdo hoče splavati iz spon gejevstva.

Avtor s svojim izkustvom nima namena nikogar prepričevati v svoj pogled na homoseksualnost, še manj pa siliti v kakršnokoli spreminjanje. Mogoče pa želi s svojim pričevanjem zbuditi dvom pri tistih, ki so sami sebe prepričali, da je homoseksualnost njihova dokončna odločitev ali dokončna določenost. Do podrobnosti jim pokaže svoj premik in njegove sadove.

Tako kot ob sanremskem festivalu se je tudi ob izidu knjige v Italiji dvignil val ogorčenja in obtožb o homofobičnosti. Kar je Luca di Tolve napisal o sebi, prihaja zdaj tudi pred nas. Verjetno bo tudi pri nas prebudilo različne odmeve. Nekaj bo brezbrižnih, nekaj verjetno ogroženih in ogorčenih. Mogoče bo knjiga komu odprla vrata upanja. Luca je namreč naredil dva silno drzna koraka, pri čemer je drugi še veliko drznejši od prvega. S prvim se je jasno izrekel o svoji spolni usmerjenosti in priznal, da je homoseksualec. S somišljeniki je stopil iz sence in prelomil tabu, ki jih je nekoč obdajal. Postali so del javnosti, pa naj so želi odobravanje ali prezir, mogoče pa tudi skrito občudovanje.

Drugi korak je bil za Luca veliko tveganje in dokaz velikega poguma. Odločil se je namreč izstopiti iz strogo kodirane družbene skupine, ki ne dopušča takih potez. Pa ne le to. Odločil se je razkrinkati vse njene pasti, a brez sovraštva ali zamer, ampak iz želje po posredovanju nečesa, česar je bil deležen on sam. Kot se je moral boriti, da je sprejel dejstvo svoje homoseksualnosti, se je moral tudi boriti, da je sprejel dejstvo, da je ta homoseksualnost stranpot, s katere ni nemogoče oditi. Zaprte družbe vseh vrst nimajo rade odpadnikov in jih običajno skušajo onemogočiti. Luca pa se v veliki meri izogne njihovim napadom, ker sam ne napada, temveč govori o sebi in svojem spreobrnjenju. Daleč od vsakega obsojanja spregovori o možnosti, ki jo je sam izkusil, da drugače zastavi svoje življenje, in sicer tako, da s svojim hlepenjem po užitku ne bo več uničujoče deloval ne do sebe ne do drugih. S tem razbija mit zaprtih družb, ki jim močno ustreza enosmerni determinizem. Premik je možen, a le v eno smer. Možno se jim je pridružiti, ne pa jih zapustiti. Pot proč od njih je zaprta. Luca, ki jo je prehodil, nekako spodkopava temelje take skupine. Vendar pa bodimo pozorni: s tem ne nastopa proti nobenemu človeku. Zoperstavlja se samo ideji, človeku pa želi dobrino, ki jo je sam dosegel.

Mogoče se ravno v tem miselnem obratu skriva tudi drža Cerkve, ki na podlagi razodetja zavrača homoseksualna dejanja kot neurejena in nesprejemljiva, skratka kot grešna, obenem pa osebi izkazuje spoštovanje in se trudi, da bi ji pomagala do resnične izpolnitve v svobodi. Resda bo lahko še marsikdaj deležna očitkov o dvoličnosti. Tudi v njej so se namreč oblikovale “skrite družbe” homoseksualcev, ki od znotraj uničujoče delujejo. Prav v njej so številni našli skrivališče in jo zlorabljajo za svoje početje, ki je v popolnem nasprotju z njenimi načeli. To je pač resničnost nje, ki je grešna in sveta obenem. Prav je, da prizna svoj greh in se posuje s pepelom; še bolj prav pa je, da se zato ne umakne s prizorišča zgodovine, ampak odločno sledi načelom in zapovedim ustanovitelja ter nasproti ukleščenosti v determinizem postavi svobodo Božjih otrok.

To pomeni, da kljub zahtevam o t.i. politični korektnosti jasno izpove svoja stališča – moralna načela, čeprav bi jo zato obtoževali nestrpnosti in jo v javnosti nestrpno napadali. Tega, kar je po Božji postavi greh, preprosto ne more in ne sme imenovati krepost. Take zahteve je pred njo postavljal že marsikateri totalitarizem; in če se je kdaj uklonila pred njim, se je slej ko prej za to kesala in prosila odpuščanja. In kot vemo, so totalitarizmi vselej nastopali z zelo prijaznimi in obetavnimi parolami, za katerimi se je skrivala usužnjujoča resničnost. Po drugi strani pa bo Cerkev do istospolno usmerjene osebe kljub provokacijam ohranjala neprimerljivo spoštovanje, usmiljenje, sočutje in razumevanje. Tudi tu se Cerkev kot mati zgleduje po usmiljenem očetu iz prilike, ki ne zasovraži izgubljenega sina, ga ne razdedini, ne zasipa z očitki, ampak ranjenega sprejema v objem. Ljubeč objem, ki zdravi in rešuje in osvobaja.

Ni naša naloga in tudi nič kaj hvaležno ni napovedovati prihodnosti. Zdi pa se mi, da bo lahko prav Cerkev počasi postala tisti prostor, ki bo v prihodnosti nudil največ razumevanja tudi homoseksualcem, da bodo v njej našli dom. Pa ne s tem, da bi, kot so poskušale nekatere cerkvene skupnosti na Zahodu, po vzoru civilne družbe začeli dopuščati homoseksualno prakso na račun izkrivljanja razodetja in izročila. Moralna načela bo ohranila nespremenjena, ker si jih ni zastavila sama, ampak jih je prejela od Večnega. Tudi ne bo šlo za nasilno “prekrščevanje”, “preusmerjanje”, ampak prej za ozdravljanje. Človek v tem procesu ne bo osiromašen za svojo identiteto. V njem se ne bo zatrlo nič zares njegovo, pač pa se bo odvzelo moč nečemu samo na videz osrednjemu in na videz nepremagljivemu, kar je dejansko prekrivalo nekaj veliko bolj resničnega. Dr. Nicolosi s svojim pristopom in Lucova skupina Lot gresta v to smer.

Pripis uredništva: besedilo je spremna beseda v knjigi Bil sem gej, ki je izšla pri Založbi Emanuel in jo lahko naročite na Časniku.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


60 KOMENTARJI

  1. Ne morem se znebiti občutka, da je tale gospod di Tolve precej moralno pokvarjen. On je bil in je seveda še vedno homoseksualec in tega se sam pri sebi nedvomno zaveda. Me prav zanima, kako bi se odzvalo njegovo telo (predvsem tisti organ), če bi ga zdaj postavili v savno polno mišičastih mladcev? Homoseksualnost – pa tudi hetero- in biseksualnost – je namreč v veliki meri biološko (genetsko in endokrinološko) determinirana. Sociopsihološki element v njeni genezi je terciaren, torej manj pomemben. V resni psihologiji/psihiatriji o tem že dolgo časa ni več nobenega dvoma.

    Je pa njegovo pretvarjanje, da je postal heteroseksualec z vidika njegove življenjske situacije nedvomno oportuno: glede na to, da je okužen z virusom Hiv, si je v ženi (bržkone kakšna preprosta cerkvena ovčica) pridobil zastonj strežnico in tolažnico, z javnimi naracijami svoje bizarne in skrajno dvomljive zgodbe pa verjetno žanje tudi precejšnje denarje … Treba mu je priznati – je odličen religiozno-podjetniški manipulator!

    • @Maks: tole pa ne bo držalo. Za take trditve pa prosim kakšne reference. Večina raziskav, npr. enojajčnih dvojčkov, je odkrila okrog 10% ujemanje v homoseksualnosti. Npr. Bearman and Brückner (2002) … studied 289 pairs of identical twins (monozygotic or from one fertilized egg) and 495 pairs of fraternal twins (dizygotic or from two fertilized eggs) and found concordance rates for same-sex attraction of only 7.7% for male identical twins and 5.3% for females, a pattern which they say “does not suggest genetic influence independent of social context. Podobne rezultate so dobile tudi druge raziskave. Preberite si, če ne drugje, na wikipediji. Redke raziskave so, ki poročajo o višjih procentih, največ tam okrog 50%. Tako, da je homoseksualnost dedno pogojena, je pa mit, ki kroži. V psihologiji je že dolgo znano (to je pa res osnova), da na posameznika vplivajo trije dejavniki: dednost, okolje in samodejavnost. Če torej ni samo dednost tista, ki vpliva (in to raziskave kažejo), potem ima to marsikatere implikacije.
      Drugo vprašanje pa je, koliko lahko nekdo, ki čuti homoseksualna nagnjenja, to spremeni. Verjetno je vsaj pri nekaterih to praktično nemogoče, ne glede na to, koliko se trudijo. Verjetno pa je tudi, da pri nekaterih je pa to možno, kot npr. pri Luci. Koliko, v kakšni meri itd., to bo treba pa še raziskati, če se bodo take študije sploh dopustile.

        • @Maks: “evo, da ne boste rekli …”
          Če bi pozorno brali, je bil moj zgornji navedek prav iz te strani: Bearman and Brückner (2002) …. preberite si na vašem linku: Twin studies, pa preverite številke.

          • Torej ostane samo še “samovzgoja” in/ali božja volja? Glede na to, da genetika zgleda ni kriva, ravno tako ne vzgoja in okolje – glede na to, da lahko rečemo, da so ti dvojčki imeli zelo podobno vzgojo in odraščali v podobnem okolju. …hmmm…

          • @obvezno ime: “Torej ostane samo še “samovzgoja” in/ali božja volja?”
            🙂 No moram priznati, da imate iskrivost mišljenja in sposobnost zanimivih perspektiv 🙂
            Za razjasnitev bi pa samo prevedla iz tega linka, ki ga je navedel Maks: “Študija iz leta 2010 vseh odraslih dvojčkov na Švedskem (več kot 7600 dvojčkov) je odkrila, da je bilo istospolno vedenje razloženo tako z dednimi faktorji kot tudi individualno-specifičnimi okoljskimi dejavniki (kot je prenatalno okolje, izkušnje z boleznijo in travmo, kot tudi vrstniškimi skupinami in spolnimi (seksualnimi) izkušnjami), medtem ko vplivi spremenljivk deljenega okolja, kot je družinsko okolje in societalni odnos, imajo šibkejši, vendar pomemben učinek.”
            Po moje je potrebno tudi upoštevati, da gre za recimo temu “povprečja” – pri nekom je verjetno večji vpliv dednih faktorjev, pri drugem pa okoljskih (po raziskavi predvsem individualno-specifičnih). Ker gre po mojem mnenju za posebnosti pri vsakem posamezniku, tudi ne moremo soditi (papež Frančišek: kdo sem jaz, da bi sodil) o posameznem primeru (lahko bi edino verjetno govorili o “povprečju”).

      • Možno je, da je ali predispozicija za homoseksualnost / biseksualnost.

        Druga možnost pa je, da je bioloških homoseksualcev bistveno manj, kot je vseh oziroma biseksualcev.

        • no obstaja tudi teorija, ki je nekako najbolj verjetna (in mislim, da zna bit to prvi problem homofobije (t.j. strahom pred homoseksualnostjo), da smo v osnovi vsi biseksualni. če se prav spomnim, tako tudi freud. sigurno pa kinseyeva raziskava pokaže, da je “čistih” hetero cca 3-5% in čistih homo 3-5%, preostalig 90-94% pa je lepo vmes (nekako po Bellovi krivilji normalne razporeditve)

          in kaj naj sedaj ko to vemo? da je pravzaprav nabolj naravna biseksualnost, vse ostalo pa je v večini “indoktrinacija” ?

          • hvala!
            ..ampak, lahko prašam – zakaj?
            ….
            sicer, priznam, sem si številke napačno zapomnil, ampak še vedno po določenih raziskavah po kinsey-evi lestvici pade 60% populacije med biseksualce, ostalo pa na hetero in homo. .. poleg tega, pa je tu še to, da seksualnost ni “zabetonirana”. temveč fluidna skozi življensko obdobje ..

            zanimive zadeve res. (človeška seksualnost namreč.)

            drugače pa, če te tematika zanima si kaj malega preberi. lahko začneš z wikipedijo
            http://en.wikipedia.org/wiki/Kinsey_scale
            http://en.wikipedia.org/wiki/Kinsey_Reports

            (seveda je par problemov z njegovim vzorčenjem. in problem pristranskosti samoocenjevanja, ampak vseeno pokaže raziskava, da zadeve še zdaleč niso tako črnobele)

            . v nadaljne branje pa morda kakšnega foucault-a?

          • Tvoja raziskava torej dokazuje neko smiselnost, da se zaščiti družina taka, kot je.

            Homoseksualnost naj se prakticira le za telesne užitke, ko gre za otroke, je pa na prvem mestu odgovornost.

            Drugače je pa nekako tako: 2 do 4% je homoseksualcev, 10 do 15% biseksualcev.

            Vsekakor je jasno veliko tveganje, če to spremeniš – na dolgi rok. Družba ni za brezveze razvila le heteroseksualnih družin (tudi do homoseksualcev najbolj strpne družbe).

          • Ja, lahko. Vprašaj psihiatra. In pusti sklepanje in statistične metode. Je treba najprej nekaj razumeti, potem pa se lahko z metodami ukvarjaš.

    • Max, ti pa očitno ne znaš brati, pa hitro nasedaš gejevski propagandi.

      Kako veš, da je homoseksualec, kaj pa, če je biseksualec? Zakaj bi morali vsi biseksualci izražati le homoseksualno plat?

      In če bi bilo kar koli, kar pišeš, res, bi gejevski aktivisti to že zdavnaj izvohali in obešali na veliki zvon.

      Tudi tvoji linki ne trdijo tega, kar praviš – ampak zgolj domnevajo – oziroma prvi domneva vpliv tega, kar ti zanikaš.

  2. Neverjetni ste. Seveda je pokvarjen. Mar nismo vsi? To je vendar vaše izhodišče. Če ne bi bilo tako, bi vas najbrž že vse pobili.
    Vaše dokazovanje homoseksualnosti je bedno. Ne gre za to ali bi ga to vzburilo, ampak gre za to, ali hodi za tem vzburjenjem kot kreten, ali ima voljo in pamet da si poišče vzburjenje drugje. Vsakršni možni razvrati vznemirjajo, če smo jim izpostavljeni. Biologija ne premore inteligence na tem področju. Zato pa obstaja “javna morala”, da nismo izpostavljeni temu kar vsepovosd.
    Vi ste serator.

    • Zakaj naj bi nekdo, ki je istospolno usmerjen, iskal seksualno potešitev pri nasprotnem spolu, ki ga niti najmanj ne privlači? Zato, ker tako piše v nekaj tisoč let stari domnevno sveti knjigi nekega bližnjevzhodnega plemena? Oprostite, živimo pač v 21. stoletju …

      Sicer pa je vaš stil povsem v skladu z načinom javnega delovanja klerikalne srenje, ki ji očitno pripadate. V totalnem pomanjkanju argumentov se redno zatekate k žaljenju (“serator”)in raznim prismuknjenim teorijam zarote. A je potem kaj čudnega, če vas javnost že dolgo vrsto let dojema kot čudaško in reakcionarno subkulturo?

      • Ne, ampak zato ker je “istospolna” usmerjenost izmišljena. Tako kot se nekdo sam reže, tako je tudi s to usmerjenostjo. Če bi bila v čemerkoli biološka bi to veljalo za mutacijo ni bolezen. Je pa le sociopatološki pojav.

        • Pa naprimer, da je homoseksualnost “izmišljena” – karkoli ste že hoteli povedati s tem – in kaj potem če je? Ne živimo v svobodni državi? Tudi vi ste se odločili, da boste verniki. Kar pa je, v razmerju do homoseksualnost veliko bolj priučeni sociopatološki pojav – ne obstaja niti ena živalska vrsta v naravi, ki bi prakticirala religijo, medtem ko je homoseksualnosti kar precej:
          https://en.wikipedia.org/wiki/Homosexual_behavior_in_animals

          pač – božje delo?

          • obveznoime: “Ne živimo v svobodni državi?”
            ============

            Ne, ker levičarski kulturbundovci niso v zakonu dovolili zakonsko zvezo večih oseb.

          • Aha, vidim, da te to zelo skrbi. Morda pa jo bodo kdaj, ne vem. Glede na inimalne popravke zakonodaje, pa se je pač popravilo samo da je skupnost dveh oseb.
            Domnevam, da bi zakonodaja za več oseb morala toliko bolj razširiti zakon (ali pa niti ne, pojma nimam – nisem šel preučevat teh možnosti) .. Res pa je, da tudi v sloveniji živi nekaj takih oseb z večimi partnerji, tako da morda bo nekoč v prihodnosti tudi to treba pošlihtat?

          • Mislim, da bi nekaterim kdo moral prepovedati, da so bedaki.

            Ali si že slišal/a za človekove pravice? Misliš, da so to prosti spisi in da se iz njih lahko norčuješ kot kak nadut Severnokorejec. Totalitarec se očitno ne spremeni, če ga kdo v to ne prisili pravna država. Res pa je, da je slovenska izredno uboga.

          • Žal se, ravno zaradi človekovih pravic, bedakov ne da prepovedati (lahko pa imajo otrok, kolikor želijo – morš mislt a?)

      • Zanimivo, da so se na začetku gejevski aktivisti spraševali, če je sploh kdaj bil dejansko gej.

        Iz njegovega življenja je možno sklepati le to, da verjetno ni bil, ampak, ker so ga že zelo zgodaj vzgajali kot geja, je padel v ta svet.

        In Maks se seveda takoj zateče k žalitvam…

    • Vas torej ne privlačijo moški?
      (glede na izjavo “vsakršni razvrati vznemirjajo…”)
      Hmmm … je Freudu le uspelo, da vas je razkrinkal?
      (če se že gremo seratorje)

      • obveznoime: “Vas torej ne privlačijo moški?”
        ===============

        Kaj ko bi si vi šli iskat svojega moškega partnerja kam drugam.

        • ..tale način komentiranja je včasih malo zavajujoč – ker se včasih ne vidi čisto jasno na kater komentar je odgovor.. ampak pustimo to.

          zakaj bi si drugje iskal moške?? najboljši in najbolj vroč seks je s heteroseskualci z občutkom krivde.

  3. Krščanstvo je v Evropi že1700 let prevladujoča kultura s številnimi neprecenjlivimi dosežki za vse človeštvo. Ni pa bolj čudaške, reakcionarne in zločinske komunistične subkulture v Evropi, kot je,zdi se mi, vaša in vaša javnost. Dosežki te subkulture v vzhodni Evropi in Sloveniji so dobro vidni in znani: Huda jama, Rog, Kričavi Kidrič na Prešernovi, Zločinski Kardelj in Revolucija na trgu revolucije.

    • Juj, zgodovine krščanstva pa raje ne v pogovor vlačit, prosim. Če je zadnjih 50-100 let kolikortoliko miroljubna, še ne pomeni da je bila tudi prej (in, kot vsi zelo dobro vemo, so billi časi, ko je bila zelozelo kruta!)
      Sigurno je prinesla tudi dosežke, vprašanje pa je, če bi “na božji tehtnici” prevladali dosežki ali zločini.

      • Obveznoime,
        če se vam zdi, da ne prevladujejo dosežki, gremo na google in odtipkajmo “best countries to live” ter berimo … same države, kjer imajo kapitalizem na krščanski osnovi …
        😉

        • alfe – imamo srečo, da je islam tako ostra konkurenca 🙂

          Drugače, pa hvala – super iztočnica! Pa poglejmo kaj pravi lista najboljših držav za živet.
          (priznam, da so rezultati malo presenetili tudi mene)

          “best countries to live in” / mesto na lestvici “ne-pomembnosti religije” / dovoljenost homoseksualnih porok ali registracije / % ateistov/agnostikov

          Danska 2. mesto gejporoke (43–80%)
          Norveška 4. mesto gejporoke (31–72%)
          Švica 26. mesto “registracija” (17-27%)
          Nizozemska 15. mesto gejporoke (39-44%)
          Švedska 1. mesto gejporoke (46-85%)
          Kanada 21. mesto gejporoke (19-30%)
          Finska 11. mesto gejporoke (28-60%)
          Avstrija 35. mesto “registracija”(18-26%)
          Islandija 22. mesto gejporoke (16-23%)
          Avstralija 13. mesto “registracija” (24-25%)

          Nova Zelandija 14. mesto gejporoke
          UK 16. mesto gejporoke
          Irska 31. mesto “registracija”
          Nemčija 20. mesto “registracija”
          Singapur 32. mesto
          Belgija 12. mesto gejporoke
          Francija 7. mesto gejporoke
          Hong Kong 8. mesto
          Tajvan 43. mesto

          Od telih 19. (ne vem kje se je ena izgubila) držav je zanimivo, da, razen azijskih, imajo skoraj vse legalalizirano homoseksualno poroko, razen petih, ki imajo “samo” registracijo (večinoma pa z možnostjo posvojitve!)
          Moram pa priznat, da so rezultati tudi mene zelo presenetili. Nisem si mislil, da bo tako očitna korelacija med najboljšimi državami, nereligioznostjo in homoporokami. Zanimivo!

          (Od 155 držav, je tudi 35. mesto avstrije neverjetno visoko na lestvici nepomembnosti religije)

          • riki, kot ponavadi noče Videti .. seveda ni zadosten pogoje, je pa več kot očitno NUJEN!

            (morda je razlog ta, da je slovenija še preveč religiozna? čeprav, po mojem iskrenem mnenju, kljub mojemu nasprotovaju cerkvi, vem da pri nas to ni razlog.)

          • obveznoime: “riki, kot ponavadi noče Videti .. seveda ni zadosten pogoje, je pa več kot očitno NUJEN!”
            ============

            obveznoime: “Švica 26. mesto “registracija” (17-27%)

            Avstrija 35. mesto “registracija”(18-26%)

            Avstralija 13. mesto “registracija” (24-25%)

            Irska 31. mesto “registracija”

            Nemčija 20. mesto “registracija”

            , razen petih, ki imajo “samo” registracijo
            ===========

            Riki: “Slovenija n. mesto “registracija”
            =========

            obveznoime: “(morda je razlog ta, da je slovenija še preveč religiozna? čeprav, po mojem iskrenem mnenju, kljub mojemu nasprotovaju cerkvi, vem da pri nas to ni razlog.)”
            ===========

            Seveda ni, razlog je ker je preveč ateistična, na to kaže tudi več kot 600 odkritih grobišč zaradi komunističnih (ateističnih) zločincev.

          • in še enkrat, riki, ne Vidiš .. tako je pet jih ima “samo” registracijo (vseh pet pa ima možnost posvojitve otrok)
            ne najde pa se v top listi niti ene (razen treh azijskih), ki ne bi bila strpna do homoseksulacev in imela vsaj zelo urejen (registracija) ali celo čisto izenačen (poroka) odnos do homoseksualcev oz. homoseksualnih skupnosti.

            joj no, saj vem, da je treba predelati zgodovino, ampak trenutno nismo več v komunizmu in ne sedaj krivit ljudi, ki živjo sedaj, za povojne poboje. kot rečeno treba je pošlihtati z zgodovino AMPAK potrebno je pa imeti pogled naprej. v prihodnost.
            po-vojni časi so grda in travmatična zadeva (tako kot vojni).

            zanimivo, na top listi je tudi nemčija, za katero mislim da nam je znano česa vsega je kriva v prejšnjem stoletju. ampak so zazrti v prihodnost.
            pa ne tega razumeti, da kakorkoli odobravam kakršnekoli poboje. ali nasilje na sploh.

          • obveznoime: “…, ampak trenutno nismo več v komunizmu in ne sedaj krivit ljudi, ki živjo sedaj, za povojne poboje. kot rečeno treba je pošlihtati z zgodovino AMPAK potrebno je pa imeti pogled naprej. v prihodnost.
            po-vojni časi so grda in travmatična zadeva (tako kot vojni).”
            ============

            Pravi festival relativiziranja in opravičevanja s stereotipnim “argumentom”: treba je gledati v prihodnost.
            Kot prvo, iz komunizma se sploh še nismo izvili, spremenilo se je samo ime. Dovolj je pogledati na zadnjo lestvico “avtorskih” zaslužkarjev, pijavki iz proračuna, sami levičarji, kontinuitetniki.
            Kdo pa je vsem levim vladam preprečeval, da bi “gledale v prihodnost”, kdo?
            En sam ukrep Cerarjeve vlade, ki bi napeljeval na to?

            obveznoime: “pa ne tega razumeti, da kakorkoli odobravam kakršnekoli poboje. ali nasilje na sploh.”
            =========

            Ne, to razumem kot relativiziranje in opravičevanje, v smislu: “Pustimo to, glejmo v bodočnost”.
            Brez razčiščene preteklosti Slovenija nima dobre bodočnosti.

          • kje si pa našel ta dokaz? sigurno bolj strpni kot militantni islam. in kot sem že parkrat tudi tu gor povedal, zadnjih dobrih 50 let tudi precej in v večini miroljubni.

          • v slovenskem merilu so to: legitimizacija fevdalcev kar nekaj dolgih stoletij (in v zameno pobiranje lastnega davka od slovenskega tlačana), zažiganje knjig v slovenskem jeziku in preganjanje domačih umetnikov.

            V novejši zgodovini se temu pridruži prodaja naroda Hitlerju, pretežno zaradi lastnih materialnih interesov in končno se sveža, poldrugo milijardo (ali več) evrov težka kraja, večinoma svojih, finančno nepismenih podpornikov.

            Zadnje mesece je bila prezaposlena z Boter III. sumljivo podporo skorumpiranemu politiku.

            Hmnja, res, z nobeno partijo nimamo sreče.

          • Enostavno. Ateisti itak delate napako idealne rešitve.

            Že sam monoteizem je velik napredek v primerjavi s politeizmom – kar je realna alternativa monoteizmu.

            In če upoštevaš, da se svet spreminja iz krutega v humanejšega in empatičnega – je krščanski svet na tem delu naredil največji napredek.

          • Tudi ateisti ste zažigali knjige.

            Pa ateisti ste na začetku 2. svetovne vojne sodelovali s Hitlerjem – pretežno zaradi oblastnih interesov.

            Dare, ravnokar si pokazal svojo opranost možganov.

  4. Maks občutki varajo,morda pa tebe vzburja pogled na mlade atletsko razvite mladce
    in si v kolumni Špeliča našel iztočnico in razodel svoje skušnjave,očitno si reden
    obiskovalec raznih term in savn in tešiš svoja nagnenja,ali morda zavidaš bolnemu
    človeku mentalno ozdravljenje in samoodpovedovanje,pravzaprav s svojim prispevkom
    pljuješ v lastno skledo!Svoje notorično sovraštvo do Cerkve pač moraši sporočiti
    vesoljnemu svetu,četudi na račun nesrečnikov s kateri se je poigrala mati narava!

  5. Tukaj lahko opozorim tudi na naslednje teme.

    Če greste na kakšno LGBT stran, boste videli nekaj čudnih trditev:

    1. Možno je spremeniti spolno usmerjenost iz hetero v homo – obratno pa ne.

    2. Debate o tem ali biseksualnost obstaja. Po mnenju nekaterih je biseksualnost le homoseksualnost, ki je prilagojena naši “homofobni” družbi.

    Ti ljudje so dejansko geji in lezbijke, ki pa pod pritiskom okolja, razvijejo tudi heteroseksualnost.

      • Po mojem je možno seveda v obe smeri. Malo tudi, kot že omenjeno zato, ker je seksualnost fluidna skozi življenje. (zato morda tudi nekateri primeri “ozdravljenja”).

        Malo pa pomojem tudi drži, da je trenutno/zadnja leta veliko več primerov heteroseksualcev, ki se potem starejši “zavejo”, da jih privlači bolj isti spol, ker je bila homoseksualnost, ko so odraščali velik tabu in se je večina “odločala” za hetero življenski stil, kljub temu, da jih je morda že takrat privlačil isti spol.
        Obratno pa, so tisti, ki so se že mladi “odločilI” za homo življenski stil, veliko bolj razmislili, če je to res nujno oz. ni druge poti. In zato manj prehodov iz homo v hetero. Druga stran pa je, da ravno zaradi tisočlentega zatiranja in hude stigmatizacije (in delanje “big deala” iz homoseksualnosti) se potem najbrž homoseksualnost še toliko močneje naveže na identiteto.
        (uf, tole sem pa res nerodno povedal. pač nisem strokovnjak na področju, ampak upam, da vseeno dovolj razumljivo napisal, kaj sem hotel povedat)

          • 🙂
            toliko kot je tudi heterosekusalnost ozdravljiva
            (ker ne gre za bolezen, sam sicer ne bi uporabljal te besede, ampak)

        • Zakaj potem tako sovraštvo do Luce? Komot bi lahko v javnosti jasno povedali – da je to sicer možno, je pa redko – in da ne gre za ozdravljenje, ampak zgolj neko naravno spremembo.

          Pri Luci se mi dozdeva, da je bil on gej bolj zaradi tega, ker so ga zaradi napačne diagnoze enostavno vpleljali v to – on kot otrok, je pa to verjel, ker so ga vsi tako usmerjali (od mame, zdravnika itd…).

          Če tega ne bi bilo, najbrž nikoli ne bi bil gej.

          • Jaz Luca osebno ne poznam, tako da ne vem kaj je botrovalo da je “postal” homoseksualec in užival v seksu vsepopvprek in kaj je botrovalu temu da je “ozdravel” (če je res) .. Niti kaj je botrovalo temu, da je sedaj reklama za “ozdraljenje” – in več kot očitno se ga uporablja za reklamo.

            Če tule pripopam 100 linkov o izpovedih ljudi, ki so ozdraveli od krščanstva – kakšen bi bil komentar?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite