Avtor: Igor Vovk. Vir: Iskreni.net. Priznati moram, da je name osebno srečanje z nekdanjim gejem Lucom v Postojni na Škofijskem dnevu mladih naredilo močan vtis. Po prebranem in videnem v medijih sem dobil občutek, da je Luca “delno zdrav” moški. Še najbolj me je vznemirjalo to, da je prebolel HIV. Osebno srečanje v Postojni pa me je presunilo, saj sem pred seboj zagledal in začutil povsem zdravega moškega, ki ima ob sebi krasno ženo (na sliki). Tudi obrazne poteze in njegov žar so bili drugačni, kot sem jih pričakoval.
Otroštvo
Luca na zavidljivem nivoju spregovori o ozadjih, ki jih je s pomočjo številnih strokovnjakov, od zdravnice, terapevtov, psihologov do duhovnikov, razvozlal: zakaj je toliko časa živel življenje geja. Življenja, ki ga je iz dneva v dan bolj puščalo neizpolnjenega. Ob umiranju (zaradi HIV) mnogih prijateljev, še posebej enega izmed partnerjev, pa je zapadel celo v depresijo.
Njegov biološki oče se je kmalu po poroki iz izjemnega zapeljivca “prelevil” v narcisoida – v to, kar je v resnici bil. Ne le, da se ni več zanimal za svojo ženo, tudi za edinega otroka (Luca) ne. Kot se za narcisoida spodobi, ni bil zmožen empatije do najbližjih. Sledila je ločitev. Tako je Luca odsotnost očeta izjemno zaznamovala in že kot otrok se je bolj znašel v okolju, ki mu je bilo poznano (ženskem – med deklicami). Družba in učitelji so mu govorili, da je nežen, občutljiv in ne kot drugi fantje, da je pač drugačen. Sam spoznava, da ga je prav to okolje dokončno pahnilo v napačno smer, saj ga je okolica le potrdila v tem iskanju identitete oz. usmerjenosti.
Zato je začel hrepeneti po “pravih” moških. Že v šoli se je zaljubil v sošolca. Hrepenel je po njem, želel si ga je. Di Tolve pa ni živel povprečnega življenja geja, temveč se je v kratkem času svojih najboljših mladostnih let zavihtel v sam vrh gejevske strukture v Milanu.
Kaj je tako pretresljivega?
Ko me ljudje sprašujejo, kaj posebnega je povedal Luca di Tolve v Postojni oz. knjigi, jim priporočim, naj pred vstopom v resnejšo debato o tem preberejo njegovo knjigo: Bil sem gej.
O vsem, o čemer govori Luca, sem sam skozi življenje in srečevanje z geji sicer na neki način že “vedel”. Zame je Lucov prihod pretresljiv bolj zato, ker brez dlake na jeziku spregovori o temah, o katerih se pri nas ne govori – oziroma se jih hitro utiša. To so predvsem homoseksualne preverzije, orgije, ki jih povsem legalno organizirajo v raznih t. i. tunelih (stranskih sobah) lokalov. In te homoseksualne prakse izvajajo ljudje, ki se zdijo v javnosti povsem zgledni oz. se jih kot take predstavlja. O tem se veliko govori tudi v Sloveniji, čeprav večina skuša hitro reči, da tega pa pri nas ni, pri čemer gre zgolj za naivnost.
Izjemno plastično opiše, kako je njegova želja in želja večine gejev to, da bi bili ljubljeni. Želel si je pripadati enemu moškemu in z njim živeti do konca dni. Psihologi, ki jih je obiskoval v mladosti, so namreč njemu in njegovi mami drug za drugim govorili, naj se kar navadita, da je gej, in to kljub temu, da si niso niti vzeli dovolj časa, da bi raziskali, kaj se z njim dogaja. Biti gej je namreč bilo “IN”.
Luca čustvenega in duhovnega miru v odnosih s fanti ni dobil, zato se je zatekel v to, v kar se večina – v spolnost. Predajanje spolnim ekstazama ga je sicer med samimi akti vznemirjalo, kot tudi vsa gola telesa. Ob vsakem izlivu pa je čutil praznino in tiste dokončne pripadnosti ni našel v nobenem odnosu z moškim.
Izjemno natančno spregovori o farsi srečnih homoseksualcev (kar nam skušajo mediji s skrbno izbranimi kadri prikazati), saj jih sam ni srečal – pa je srečal na tisoče homoseksualcev. Zgrozi se, ko vidi, da so v nekaterih državah povsem legalno prišli do nebioloških otrok. Tu je povsem neposreden, saj pravi, da istospolno usmerjeni po večini niso sposobni živeti normalnih odnosov, kaj šele, da bi bil sposobni vzgajati otroke. Menjava partnerjev je namreč med njimi nekaj povsem običajnega.
Vsem, ki vas zanima ozadje homoseksualnosti, toplo priporočam v branje njegovo knjigo: Bil sem gej, ki je sedaj izšla tudi v slovenščini. Knjigo priporočam tudi vsem prijateljem gejem, ki berete ta članek, saj na povsem nevsiljiv način pokaže njegova globoka spoznanja in pot do ozdravitve, ki jo sam sicer imenuje duhovna, ampak, če smo natančni, pri branju ugotovimo, da je tudi psihološka – le, da se danes o tem ne sme več govoriti.
Nevarno dogajanje v Sloveniji
Preplah, ki ga je ob napovedanem prihodu Luce di Tolveja v Slovenijo sprožil Mitja Blažič, aktivist za pravice istospolno usmerjenih, se mi zdi izjemno nevaren, čeprav ga po eni strani (v občutku ogroženosti, da nekdo drugače razmišlja) razumem. Težko se je tudi izogniti občutku, da so mediji o tem poročali zelo pristransko. Nikakor pa ne morem sprejeti stališča, da Luca di Tolve o tem ne bi smel javno spregovoriti. Človek govori o svoji osebni življenjski izkušnji, je pričevalec. In če smo iskreni, v svojem pričevanju nikjer ne spodbuja k sovraštvu ali nasilju. Ali je res mogoče, da danes, leta 2012, človek ne bi smel več spregovoriti o svoji izkušnji? Ob tem lahko spoznamo, da se doba svobode počasi poslavlja in prihaja doba totalitarizma.
Vse, kar si kot državljan želim, je to, da če lahko odkrito govorimo o nasilju in alkoholu v družinah, da bi lahko odkrito govorili tudi o nasilju, alkoholu in nadpovprečnih okužbah z virusom HIV med homoseksualci. Teh tem ne smemo pometati pod preprogo.
Zakaj heteroseksualca, ki postane gej, vsi pozdravljajo kot junaka, če pa se za obraten korak odloči homoseksualec, ga obtožijo dvoličnosti? Ali ni prav to resnična “homofobija”? Saj celo Svetovna zdravstvena organizacija nedvoumno pravi: V primeru, da je heteroseksualna, homoseksualna ali biseksualna spolna izbira vir psiholoških motenj, posameznik lahko poišče terapijo, da bi jo zamenjal. Torej, zakaj se je preganjalo Luca di Tolveja? Zakaj je doživel najprej medijski linč, po prihodu pa medijsko blokado?
Homoseksualna religija
Slovenski gejevski aktivisti so dosegli odpoved najema prostorov šole izven rednega pouka za Škofjski dan mladih v Postojni. Sklicevali so se na vse mogoče “argumente”, med drugim tudi na katolištvo in seveda na to, da je nezaslišano, da nekdo poišče pomoč, ko trpi v vlogi “geja”? Pravnih argumentov seveda niso imeli. Luca di Tolve v knjigi (Bil sem gej – stran 136) jasno spregovori o homoseksualnih združenjih: “Ideologija teh združenj postaja vse trdnejša in ustvarja karizmo, primerljivo z versko, ki oblikuje kroge privržencev. Angažiranost združenj je tako vse širša in se danes ne omejuje samo na politiko.
A za temi organiziranimi enotami, ki se bogatijo s paradami ponosa in televizijsko propagando, poveličujejo možnosti in poudarjajo srečo homoseksualnega življenja, se v vsakem času razkriva drugačna, krutejša in tragična resničnost. Resničnost, ki jo zaznamuje aids in nenadne smrti kot posledica čezmernega sloga številnih gejev in transeksualcev, ki se v nekem trenutku odločijo, da si vzamejo življenje.
Bolestna podobnost vseh gejevskih zabav postane dolgočasna in tistega, kar je bilo nekoč trend, se naveličaš. Pri petdesetih ali šestdesetih, ko se boš obrnil nazaj in preštel, koliko tvojih vrstnikov je že umrlo, ti bo majica z napisom “Ponosen, da sem gej” postala preozka. Zdi se, da se ta pojav vse bolj širi tudi med geje, ki so še v cvetu mladosti. Več ameriških vplivnih raziskav kaže na porast samomorov zlasti med mladimi, celo zelo mladimi homoseksualci.(1)”
Ljubezen vse premaga
Sam sem optimist in sem prepričan, da bosta zadnji dve odmevanji – ob družinskem zakoniku in predvsem ob prihodu Luca di Tolveja v Slovenijo ter njegova knjiga – prebudili del družbe, ki je trenutno pasivna, in se bomo skupaj z ljubeznijo in odločnostjo zavzeli za svobodo izražanja, zdravo družbo, družino in pomoč tistim, ki jo potrebujejo.
Moja edina motivacija, da sem se še tokrat dotaknil te boleče teme je iskrena želja po pomoči, saj v ozadju zaznavam ogromno bolečine in iskanja. Vsi dobro vemo, da je tudi v katoliških krogih ogromno trpljenja ravno zaradi življenja HS praks. Prvi korak zato vidim v odprti in svobodni debati.
Ker sem začel z Lucom di Tolvejem, se spodobi, da z njim tudi zaključim. Luca je odpustil svojemu očetu za zanemarjanje, hvaležen je za milost, da se je zaljubil v žensko. In hvaležen je, da je lahko zopet stopil na Njegovo pot. Čeprav je sam življenje z izvajanjem homoseksualnih praks (ne homoseksualnosti kot take!) spoznal kot prebrisano delo zla, danes moli za vse tiste, ki jih je na poti homoseksualnega življenja srečal in so še živi, da bi se spreobrnili oz. vzdržali teh praks in doživeli notranji mir. Nobenega ne obsoja. Vse, kar počne je to, da govori o lastni izkušnji in pomaga tistim, ki ga za to prosijo.
Na koncu, ampak ne kot nepomembno, pa gre zahvala založbi Emanuel za izdajo knjige in vsem, ki so si drznili in pripravili letošnji Škofijski dan mladih v Postojni! Tudi mladim, ki so se dogodka udeležili in jim ni vseeno, v kakšni družbi živijo. Nekoliko pristransko, ker sem tudi sam Primorec, pa spet spoznavam, da s Primorske prihajajo dobre pobude, ideje in semena. Tokratno seme zna pognati dobre poganjke.
Foto: Tomaž Sokol, Iskreni.net
