Ko je človek mlad in ne pozna življenja, si stvari predstavlja povsem drugače kot pozneje. Pred sedmimi leti sem si za svoje novomašno geslo, za nekakšen moto svojega duhovniškega poklica, izbral tale stavek. Biti luč sveta … Biti za druge luč. Nekaj, kar jim sveti, nekaj, kar daje pogum, nekaj, kar pogreje, nekaj, kar pokaže pot naprej. Nekaj, kar spreminja temo … pa čeprav je od nje samo malo drugačno.
Takrat sem mislil, da to pomeni nasmehniti se, ko se drugi jokajo, da to pomeni upati, ko drugi obupujejo, da pomeni ljubiti, ko drugi sovražijo, da pomeni odpuščati, ko drugi maščevali, da pomeni biti luč izbirati življenje, ko drugi sledijo smrti.
Vse to še vedno drži. Le da sem se skozi težo življenja naučil, da pomeni biti luč še bolj to, da iščeš razlog za nasmeh, ko se sam jokaš, da daješ priložnost upanju, ko sam obupuješ, da se trudiš ljubiti, sprejeti, razumeti, ko sam sovražiš, da verjameš v odpuščanje, ko grešiš. Da torej pomeni biti luč najprej biti različen od teme, ki je v tebi, v tvojem življenju, ne v življenju drugih ljudi.
Da torej biti luč ne pomeni biti nekdo, ki ne pozna teme, temveč nekdo, ki jo je temeljito izkusil; ki jo pozna, ki stoji sredi teme sveta, ki ga ravno tako tema duši in pritiska k tlom, ki ravno tako trpi zaradi nje kot vsi drugi ljudje, ki ravno tako prestaja veliko težkega, ki ravno tako tudi dosti greši, a se s temo v sebi bori. Tako da zaradi nje trpi, tako da zaradi nje greši, a se nikdar ne ustavi, temveč se vedno znova vrača k luči, k Bogu. Ker ve, da je Bog edini, ki lahko premaga temo, nihče drug. Bog in njegova luč, njegova bližina, njegova prisotnost, njegova ljubezen, ki ji moram verjeti. To pomeni boriti se s temo.
Luč zame in za druge je ta boj s temo. Boj, ko sem sredi nje. Boj, ko se me polašča, ko me zavzema, še več, ko me privlači. Boj in luč je odločanje za Boga in za ljubezen in za evangelij v teh težkih trenutkih, ko bi lahko izbral temo, krivdo, obup, greh, smrt, pa jih ne.
Ta boj se ne odloča s porazom ali z zmago. Odloča se z bojem. Ker je že boj luč. Luč sveta.
Pripis uredništva: Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava in piše blog Besede za srce.
Foto: Matjaž Maležič
