Lubi Slouenci …

11
Foto: blog Preprosto knjižničarka.
Foto: blog Preprosto knjižničarka.

Novo leto je in s tem čas za voščila. Trubar nam vošči, da bi stali inu obstali. Moje voščilo bo malo daljše, a nič manj iz srca.

Nemalo prahu je dvignil predbožični nagovor papeža Frančiška sodelavcem v Vatikanu, v katerem jim je namesto pohval in čestitk izprašal vest. Na kratko je opisal 15 bolezni, za katere so dovzetni njegovi sodelavci.

Pa ne le oni, ampak vsi uradniki in ljudje na pomembnih položajih. Mediji so se kot sestradani volkovi zagrizli v novico: Papež bere levite škofom, kardinalom in monsinjorjem! Kakor sta predvidljivi njihova privoščljivost in lakota po senzacijah, tako ne preseneča, da so mediji zadevo narobe razumeli. A o tem pozneje.

Apartčiki, birokrati in politiki

Država za normalno delovanje potrebuje sposobne in profesionalne uradnike ter državnike. Pri nas se zdi, da prevladujejo apartčiki, birokrati in ne ravno bleščeči politiki.

Aparatčik se odlikuje po preprosti veri in zvestobi sistemu. To je vera, ki najbolje uspeva v odsotnosti razsodnosti in razuma: res je tisto, kar reče šef, toliko bolj, če enako govori tudi Šef. Šef z veliko in oni z malo začetnico seveda dobro vesta, da zvestoba ni zastonj, zato poskrbita za svojega vernika. Državni aparat v socializmu je deloval po tem načelu in glede na slovenski model demokratizacije (smo za spremembo, ampak tako, da se razen imena ne bo nič spremenilo) ne more presenečati, da javni sektor povečini še vedno deluje po tem načelu.

Z logiko aparatčika si razložimo tako neutrudno oddajanje volilnega glasu za vedno istega pod drugim imenom kot tudi trdoživost tako imenovane upokojenske stranke. Jedro te stranke so (bili) povečini privilegirani upokojenci, tako imenovani “borci”, uspešno so pod svoj dežnik pritegnili še druge upokojence, ki jih je strah pred prihodnostjo. Njihova politika je daleč od pameti ali socialne pravičnosti. Svoj kos pogače hočejo, in to čim večjega, drugo jih ne zanima.

Birokrat

Za razliko od aparatčika, ki deluje po tisočletni klientelistično-klanovski logiki, je birokrat nezakonski otrok razsvetljenstva in civilizacije. Šefa je zamenjal pravilnik, paragraf, se pravi, mrtva črka zakona. Poznam podjetnika, ki je šel skozi vse pisarne od občinskega uradnika do ministra ter pojasnjeval, da se je v določeni predpis prikradla tipkarska napaka, zaradi katere mu propada sto tisoče evrov vredna investicija.

Pokazal jim je besedilo, ki ga je sprejela vlada, in nemški izvirnik, iz katerega so Slovenci prepisovali. Decimalna vejica je bila narobe postavljena, slovenski predpis je desetkrat strožji od nemškega, nemogoče ga je izvajati. Zaman. Birokrat deluje po črki zakona, ne po zdravi pameti.

Drugi primer: policijska zaseda z radarjem na kraju in ob času, ko je verjetnost, da bi se zgodila nesreča, najmanjša. Človek bi si mislil, da je hitrost omejena zato, da se zmanjša verjetnost nesreče, in da bodo policisti nadzorovali predvsem kritične odseke ob kritičnih urah. Spet smola za zdravo pamet! Za birokrata-policista je omejitev pač zato, da “pokasira” in se znese nad nebogljenim plenom. Take policije človek seveda ne more spoštovati in je upoštevati, le boji se je lahko in se ji izogiba.

Politik

Osebno mi je ljubši izraz politikant, a je malo neroden, zato ostajam pri politiku. Gre za tipa, ki meče slabo luč na sicer izredno pomemben in lep poklic. To je človek, ki pod krinko skrbi za skupno dobro hrani le svoj ego in svojo denarnico. To, da dobiček deli s svojimi sorodniki ali pajdaši, ne spremeni dejstva, da gre za popoln preobrat, radikalno perverzijo. Ni razlike med takim politikom in očetom, ki zlorabi svojega otroka, mamo, ki v dojenčkovo mleko prilije alkohol zato, da lahko v miru gre na zabavo, zaposlenim, ki kariero gradi na truplih svojih sodelavcev. Namesto da bi dajal življenje, ga jemlje. Parazit je.

Ta bolezen se v Sloveniji kaže na posebno žalosten način, ko politiki gradijo svoj uspeh na tem, da naščuvajo ljudi drugega proti drugemu. Slovenska tranzicijska elita se ohranja pri življenju skoraj izključno na račun sporov, zamer in nevoščljivosti. Uspešna je tista družba, v kateri je prostor za vsakega dobromislečega člana, naj je moški ali ženska, črn ali bel, Janšev ali Kučanov, cerkven ali laičen …

A kaj, ko veliko današnjih politikov v taki družbi ne bi preživelo, še manj pa botri, ki se ob tako sprtem ljudstvu nemoteno mastijo, ko mu pijejo kri. Ko bi le uredniki in novinarji imeli toliko pameti in poguma, da bi zavrnili kolaboracijo s takim režimom!

Pozitivna privoščljivost

Za novo leto vam, rojaki in vsi ljudje dobre volje, ne želim, da bi srečali čim manj aparatčikov, birokratov in politikov. Na to ne jaz ne vi nimamo vpliva. Ta svet je pač nepopoln, zato je velika verjetnost, da boste naleteli tudi na te ljudi. Pač pa vam voščim, da bi zbrali pogum za profesionalno opravljanje svoje službe. Moč za razmišljanje kot državniki. Če boste to storili, potem vam zagotavljam, da boste srečali manj aparatčikov, birokratov ter politikov in več spodobnih uslužbencev.

Iz srca vam želim tisto najvišjo obliko zadovoljstva, ki jo imata mama in oče, ki otroku privoščita najboljše, ko skrbita za otroka in ga vzgajata v dobrega človeka. Da bi bili veseli sosedovega uspeha, da bi sosedu privoščili, da živi v zdravju in miru, in da bi nekaj storili za to. Ni drugega recepta za srečo: človek je srečen takrat, ko so srečni ljudje okrog njega. Če boste namreč otroka (ali soseda, sodelavko …) pitali z ambicioznim egoizmom, ga boste morali na stara leta podkupiti ali pa se z vami pač ne bo ukvarjal. Če pa vzgojite dobrega, velikodušnega človeka, bo to dobro tudi za vas. Zrel altruizem je najvišja oblika sebičnosti!

Saj res: papež in mediji

Zakaj je večina medijev napačno razumela Frančiška, ko je izprašal vest svojim sodelavcem? Zato, ker Frančišek ni ne aparatčik, ne birokrat in tudi ne politik. Njegov cilj ni podrejene ponižati, uživati ob gubah na njihovih obrazih in madežih na njihovih oblekah ali jih celo potisniti v blato. Pač pa skupaj z njimi želi narediti realistično analizo stanja in postati boljši. Samo za to gre.

Frančišek je oče, gospodar, državnik. On ne kritizira od zunaj in ne deli nasvetov od zgoraj, ampak stopi med sodelavce in skupaj z njimi pogleda v ogledalo, da se bo videl umiti in počesati. Neverbalna govorica na fotografijah z letošnjega božičnega sprejema je vsaj toliko pomenljiva kot njegove besede, še posebej, če jo primerjamo s preteklimi leti.

Pripis uredništva: besedilo je bilo najprej objavljeno na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


11 KOMENTARJI

  1. Odličen članek!

    Pri nas prevladujeta dva močna kolektiva socialističnih aparatčikov, ki nahrulita vsakega, ki skuša kaj s svojo glavo povedati ali reševati. Spoznavam, da edine reforme v Sloveniji delajo pogumni, podjetni, prodorni in pametni posamezniki. Dr.Šušteršič je na desno-liberalnem Siolu z ogromno socialistične navlake (uravnoteženost) spet napisal prebojen članek.

    Politikanti in aparatčiki pa se jim kot mafija in birokracija na vse moči otepa jo.

    Papež je res simpatičen človek in dober manager. Res mora priti v Slovenijo za 14dni v Fritzlovo klet, da izkusi ta perverzni socializem, od pozicije-vlade, kot opozicije, tako mafijo, birokracijo kot številne slepe žrtve.

    Papež je lahko zelo nevaren civilizaciji in Cerkvi, če ne bo začel razlikovati Satana 20. in 21. stl., ki se skriva za socializmom, etatizmom, socialno drzavo, velikimi davki, veliko birokracijo, ugodjem in pasivnostjo vecine državljanov…

    • Iz svojih izkušenj povem, da moramo takoj, ko vržemo socialno državo v isti koš kot socialistično, takoj uvesti pojem solidarnost kot vrednota oziroma priznana vrlina:
      – kdor ne zna, naj se ga nauči in
      – kdor ne more, temu naj se da.

      Sicer se sogovornik sploh več noče pogovarjati.

      • Saj to je pa povsod tako. Ni se treba kititi s socialno državo. Vsaka država je socialna, če ne gre za bando razbojnikov na oblasti.

  2. “Ni drugega recepta za srečo: človek je srečen takrat, ko so srečni ljudje okrog njega.”

    Žal se v Lahovem orisu aparatčikov, birokratov in politikov nočemo ali ne znamo prepoznati. Če bi se, bi se zadeve začele premikati na bolje… Začnemo lahko sam o pri sebi!

    Srečno vsem v upanju, da si bo vsaj kdo upal narediti korak po poti, ki nam jo kaže in priporoča Peter.

    • Tistih, ki častijo komunizem, SD, desus, jankovića, f21 oldboyse, brezjajčnega cerarbabo, jugosocializem na tem forumu ni, zato jim ne more kapniti kakšni aparatčiki, birokrati so in kakšne bedne politikante obsedeno častijo od tita, birokrata kucana do raznih stricev zemljaricev, zidarjev, rotarjev.

      Se pa lahko na “desnici” vprašamo kdo je apartčik, ki slepoverno časti poltikante in za svojo birokratsko službico poliva golide gnojnice po vseh, ki ne verjamejo njihovemu politikantu, ki jim z raznimi fdv bioenergetsko politkomisarskimi žavbami obljublja nebesa v Sloveniji.

  3. Ob članku, ki bi ga sicer mirno v celoti podpisal, me je malo zbodla kvalifikacija o politiku in ” njegovem izjemno pomembnem in lepem” poklicu.

    Čeprav bi imela ne le gostilna in socialna demagogija, ampak tudi prevladujoče mnenje kritično, avtonomno razmišljujočega razumnika ob taki kvalifikaciji kaj pripomniti ali vsaj nemočno zavzdihniti, je v idealni viziji kvalifikacija celo lahko ustrezna.

    Namreč, če je 1. politik v resnici, ne le na ustnicah dejansko zavezan krščanski viziji služenja. In 2. če je tak človek ob dobrih analitičnih sposobnostih kvaliteten zlasti v sintetičnem mišljenju, integrativnem, celostnem.

    V tem je namreč bistvena razlika med politikom in večino drugih poklicev. Medtem ko se večina drugih ukvarja z detajli tega sveta, s konkretnimi zadevami, naj bi politik ustvarjal rešitve ne le za konkretni in za vse podobne primere, ne le za ta trenutek. V razmišljanju o vsakem problemu in možnih rešitvah naj bi vedno celostno ovrednotil vse njegove vidike, recimo ob gospodarskem še socialnega, okoljevarstvenega, javnozdravstvenega, demografskega, vzgojno-kulturnega itditd.

    Seveda politik s takšnimi intelektualnimi in moralnimi kvalitetami ne zraste na vsakem zelniku. Pravzaprav jih je po logiki narave človeka zelo malo. In zato vizija o lepem, plemenitem poklicu nujno trči ob mnogo bolj banalno realnost.

    Ob tej banalni realnosti pa je lahko spodbuda strahospoštovanju do politikov in oblastnikov lahko dvorezne vrednosti. Vedno sem imel problem, ko sem poslušal s cerkvene strani ( ponavadi so bili to nastopi bolj tradicionalističnih, hierarhično usmerjenih, nemara tudi osebno nečimrnih dostojanstvenikov) o tem, ” da je vsaka oblast od Boga”. Ne, razsvetlenje, da bi sprejel takšno trditev, mene osebno nikoli ni doletelo. Pa ne le zaradi najbolj eksesnih primerkov oblastnikov: Stalinov, Hitlerjev, Brozov ipd.

    Nisem za to, da se v Cerkvi preveč časti politiko. (Čeprav je pomembna, čeprav ne gre brez urejanja skupnih, javnih zadev.) Katerokoli. Še manj oblast in oblastnike. Jezusov zgled je glede tega precej jasen.

    • Z napisanim se zelo strinjam. Kako sem si želela, da bi mi nekdo znal razložit kaj pomeni trditev “da je vsaka oblast od Boga”.
      Je potemtakem tudi totalitarna oblast od Boga ?!?

  4. Briljanten novoletni prispevek avtorja!

    V dnevniku Svetu je pisalo, da Janković plačuje občinskim svetnikom sejnino v višini 318 eur. Očitno zato, da lahko spravi vsako svojo odločitev v sprejem in da je oboževan.

    Toda, kje je tu prava meja. Do tujih menedžerjev pri Slabi banki pa smo tako kritični.

    Tudi mnogi direktorji in drugi vodilni državnih podjetij imajo višjo plačo kot tuji menedžerji pri Slabi banki, kar so objavile Finance, pa to nobenega ne moti.

  5. Vsem miroljubne, ustvarjalne, zdrave in srečne novoletne dni!

    Naplesali smo se dovolj. Zdaj pa na delo, veselo!

  6. Razmišljanje avtorja o stanju duha in nadaljnjih potrebah ravnanja je vzpodbudno.
    Naša demokratizacija se je začela po partijsko in tako so v vrhove politike prišli od slabih boljši, ker so predrznejši in bolj nečimrni. Boljši so ostali opazovalci, slabši od njih pa so postali politiki.
    Volivci bi morali ravnati po načelu “po njih delih jih boste spoznali” in tako voliti na vsakih volitvah.
    Nesprejemljivo je voliti nove obraze brez programa, ki je odraz njihovih dotedanjih del.
    V tem duhu Bog blagoslovi Slovenijo in Slovence !

Comments are closed.