Lovro Šturm: ‘Kot bi bili gluhi za načelo zakonitosti’

10
Foto: M.J.
Foto: M.J.

Dr. Lovro Šturm se je rodil leta 1938 v Ljubljani. Po maturi na Klasični gimnaziji v Ljubljani se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani, kjer je leta 1961 diplomiral. Leta 1963 je po končanem študiju v Trstu in Strasbourgu prejel diplomo Mednarodne fakultete za primerjalno pravo. Naslov doktorja pravnih znanosti je dosegel leta 1966 na Pravni fakulteti v Ljubljani, na kateri je leta 1971 začel predavati upravno pravo. Ustavni sodnik je bil od 1990 do 1998, v tem času tudi predsednik Ustavnega sodišča, kasneje minister za šolstvo in šport in minister za pravosodje. Do septembra 2013 je bil dekan Fakultete za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Je predsednik Zbora za republiko in član odbora Inštituta Karantanija.

Je po vašem mnenju slovenski politični prostor na levi in desni v zadnjih letih v stagnaciji? Kako dvigniti politično kulturo, oziroma po drugi strani pridobiti intelektualno močnejše politično aktivne posameznike?

Slovenski politični prostor je deformiran, ni normalne podobe o oblikovanju politične volje, tako kot je to značilno za zahodno Evropo. V obdobju petindvajsetih let po prekinitvi z nekdanjim totalitarnim sistemom je zaznati izrazito dominacijo levice. Najpomembnejše politične položaje, to je mesta predsednikov Republike Slovenije, mesta predsednikov slovenskih vlad in mesta evropskih komisarjev iz Slovenije, je v razmerju 85% zasedala levosredinska politična opcija, preostalih 15% pa desnosredinska politična opcija. Temu ustrezna je tudi odgovornost za stanje v Sloveniji.

Poleg tega na politično okolje pri nas vplivajo močni tranzicijski lobiji oz. omrežja, ki imajo korenine v nekdanjem komunističnem režimu. Že Janez Drnovšek je omenjal t.i. »old boys network«, politični analitiki so skovali izraz udbomafija. Zanimivo je, da se omrežja ne izpostavljajo neposredno v vladi. So v ozadju, vendar so imeli vplivne zagovornike prav v vseh vladah, praviloma v levih vladah v samem jedru koalicije, v desnih vladah pa v manjših koalicijskih strankah. Ker hočejo predvsem ohranjati status quo, so doslej vedno blokirali vsako reformo, ki bi oslabila ali ogrozila njihovo ekonomsko in finančno moč.

Ko smo nedavno, z veliko zamudo sedeminpetdesetih let od njenega nastanka, prvič v Sloveniji izdali knjigo Milovana Đilasa Novi razred, se je izkristaliziralo dokaj bridko spoznanje, da je ta ‘novi razred’ prevzel oblast in oblikoval svoje naslednike, ki z ekonomsko močjo obvladujejo politično sceno v Sloveniji. Toda ne odkrito, ne izpostavljajo se, ne sodelujejo v odprti politični izmenjavi mnenj in ne gredo na volitve, ampak delujejo v ozadju. Preko ekonomske in finančne oblasti, žal, krmarijo Slovenijo v skladu s svojimi parazitskimi interesi na račun države in davkoplačevalcev.

Kakšne možnosti vidite, da bi se kvaliteta političnega prostora razvila? Kako pritegniti posameznike iz različnih civilnodružbenih organizacijah in javnega prostora, da bi vstopili v aktivno politiko in s tem pripomogli, da bi se politični prostor začel bolj zdravo razvijati?

Prevelik del volivcev je postal apatičen in, žal, ne sodeluje več pri oblikovanja politične volje. Tudi na volitvah jih ni več. Naloga, zlasti pred mlajšo generacijo je, da pritegne tisti del volivcev, ki so do sedaj ostajali doma. In s tem pri spreminjanju obstoječega stanja in pri menjavi oblasti v Sloveniji.

Zakaj je Slovenija od vseh držav, ki so bile pod neposrednim ali posrednim vplivom Sovjetske zveze, zadnja v dosežkih tranzicije: kje so vzroki in kako situacijo rešiti?

Premočen je vpliv omrežij, ki koreninijo v prejšnjem sistemu in ki imajo tudi tesno ideološko povezavo z vzorcem, ki se je razvijal pod komunistično oblastjo. Ta se je kasneje preoblikoval v brezobzirno prilaščanje moči, zlasti ekonomske in finančne. Ta vzorec Slovenijo potiska navzdol, povzroča padec družbenega proizvoda v primerjavi s povprečjem v Evropski uniji. Druge države iz srednje in vzhodne Evrope se dvigujejo in nas prehitevajo.

Foto: M.J.
Foto: M.J.

Ste predsednik Zbora za republiko. Kako vidite t.i. pomladne stranke danes? Ali lahko Zbor za republiko pripomore k odkriti in poglobljeni razpravi o preteklih potezah teh strank in jih poveže v iskanju poti, kako naprej?

V Zboru za republiko želimo, da bi stranke pomladne t.j. desnosredinske usmeritve med seboj redno komunicirale in sodelovale. V slogi je moč in volivci to takoj zaznajo. Ta politični prostor pa želimo jasno opredeliti kot prostor za svobodno demokratično družbo in s tem za vse tiste ideje zahodnoevropskega kulturnega in civilizacijskega prostora, ki so nam bile pol stoletja odtegnjene, zato jih moramo v slovenskem prostoru znova v celoti uveljaviti.

Kako komentirate odločitev Ustavnega sodišča glede primera Patria?

Pri tej odločitvi je zelo pomembno to, da je bila sprejeta soglasno, z rezultatom 8:0. Eden od devetih sodnikov, ki je imel različne poglede na sporno protipravno ravnanje predsednika Vrhovnega sodišča, ki je bilo kasneje po ugotovitvi Ustavnega sodišča spoznano v nasprotju z Ustavo, se je celo vnaprej sam izločil iz odločanja. Zato je soglasna sodba Ustavnega sodišča toliko bolj pomembna.

Sam sem takšno odločitev pričakoval že prej. Mislil sem, da bosta pravna logika in spoštovanje prava prevladala že na višjem sodišču, a sem bil presenečen. Potem sem takšno odločitev pričakoval na vrhovnem sodišču. In ko je tudi Vrhovno sodišče napačne odločilo, sem bil zelo razočaran. Vendar sem že prej rekel, da kasneje, ko bo prišlo do zakonite sodbe v zadevi Patria, bolj boleče bo to za slovensko pravosodje. In prav to se je zgodilo.

Kajti odločitev ustavnega sodišča ne pomeni spremembe pravne doktrine, kot skušajo nekateri v pravosodju prikazati. Nasprotno, pomeni samo potrditev stalne in utečene pravne doktrine, ki je ves čas veljala v slovenskem pravnem redu, a je bila v procesu Patria zanikana.

Kako na primeru Patria ocenjujete razsojanje sodišč?

Pri odločanju na prvi stopnji, še posebej, če gre za okrajne sodnike, je vedno mogoče naleteti na pravno zmoto, pravno napačno odločitev sodnika. Pri sojenje na višjem sodišču v Ljubljani mi prihaja na misel izjava nekdanjega predsednika tega sodišča Jerneja Potočarja, ki je dejal: ‘Na sodišču imamo dvajset vrhunskih sodnikov. Vseh sodnikov je osemdeset. Ko bi imel še dvajset takšnih, skupaj torej štirideset vrhunskih sodnikov, potem jih več ne potrebujem.’ Mislim, da ta izjava pove vse.

Težko bi presojal ali trojica sodnikov na višjem sodišču v Ljubljani, ki je odločala v zadevi Patria, sodi med omenjenih dvajset ali med ostale sodnike. Če bi bil korekten, bi moral spremljati cel niz njihovih sodb v daljšem času. Glede na njihovo pravno napačno odločitev v zadevi Patria pa očitno ne sodijo med vrhunske sodnike. Morda bi dopustil tudi možnost, da so se po nesrečnem spletu okoliščin v tem senatu znašli trije sodniki, ki so preveč na lahko obravnavali zadevo.

Vendar, ko je prišla Patria na vrhovno sodišče, je v nasprotju z utečenimi pravili v kazenski senat samega sebe umestil sam predsednik vrhovnega sodišča. Ta sicer lahko po svoji izbiri sodeluje v senatih vrhovnega sodišča, vendar ne sme vedeti vnaprej, katera zadeva bo na dnevnem redu! V konkretnem primeru pa je sodnica poročevalka, že najavila, da bo Patrio dala na dnevni red, nakar se je pa predsednik vrhovnega sodišča sam določil v senat, in sicer v vseh kazenskih zadevah od septembra do konca leta. To pomeni, da se je določil vnaprej na sejo, za katero je vedel, kaj bo na dnevnem redu. Tudi dejstvo, da se kasneje na zahtevo obdolžencev ni izločil iz postopka, čemur je – kar je še bolj zaskrbljujoče – pritrdilo tudi vrhovno sodišče, meče temno senco na celotno vrhovno sodišče, z izjemo štirih vrhovnih sodnikov, ki so na seji temu nasprotovali. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je predsednik vrhovnega sodišča v tem primeru ravnal pristransko, oz. da je kršil Ustavo in videz načela nepristranskosti pri odločanju. Obrazložitev Ustavnega sodišča je v skladu s standardi Evropskega sodišča za človekove pravice.

Foto: M.J.
Foto: M.J.

Kako je na odločanje v tem primeru vplivalo politično oz. ideološko prepričanje sodnikov, ki je legitimno, vendar bi moralo biti odločanje strogo po pravnem redu?

Da sodniki vrhovnega sodišča storijo takšne neverjetne pravne napake, je zaskrbljujoče in vzbuja resen sum na političen vpliv na odločanje v tej zadevi. Kajti v številnih drugih primerih je vrhovno sodišče pravilno uporabilo pravne standarde, ki veljajo glede zakonitosti sojenja, glede opredelitve in konkretizacije kaznivega dejanja. V tem primeru pa ne. Prepričljivo in zelo jasno je o tem vprašanju tudi stališče iz temeljnih del kazenskopravne doktrine, kar je razvidno iz pritrdilnih ločenih mnenj ustavnih sodnikov v zadevi Patria.

Poleg tega je še nekaj bolj vznemirljivega in skrb vzbujajočega. Po tem, ko je bila obsodba objavljena, ji je najprej oporekal vrhovni državni tožilec – po mojem prepričanju skrajno neprimerno. Še bolj neprimerne so bile pa reakcije predsednika vrhovnega sodišča in celo predsednice ljubljanskega okrajnega sodišča, ki se je naravnost škandalozno začela spraševati, kdo pa zdaj preganjal storilce kaznivih dejanj. Za pregon kaznivih dejanj je po ustavi in po zakonu zadolženo in pristojno edino tožilstvo, kot ena od strank v kazenskem postopku. Sodišče pa je tisto, ki mora razsoditi med obema strankama v postopku in se ne more vnaprej postavljati na stran ene izmed strank v postopku. To je tako velik spodrsljaj predsednice okrajnega sodišča, da bi morala odstopiti, če bi se to zgodilo kje v tujini.

Pri drugih podrobnostih, ki sta jih komentirala predsednica okrajnega sodišča in predsednik vrhovnega sodišča, gre pa kratko malo za sprenevedanje. Če ne gre za sprenevedanje, pa gre za popolno nerazumevanje tega, kaj je ustavno sodišče sploh določilo. Ne znam si predstavljati, da ti sodniki ne bi razumeli, kaj je ustavno sodišče odločilo.

Kaj sploh ta odločitev pomeni? Ta odločitev ne uvaja nobenih novih pravnih standardov, ampak potrjuje standarde, ki veljajo in ki – kar vas bo morda presenetilo – so veljali že pred letom 1990. V osemdesetih letih bi si težko predstavljali, da bi kakšen tožilec ali pa sodnik na takšen način šel mimo zakonitosti kazenskega postopka, kot je v šel vrhovni državni tožilec in kot tudi vsa druga sodišča v tem postopku. Kot da so bili gluhi za vse, kar zahteva zapoved načela zakonitosti v kazenskem postopku.

Kako kot bivši ustavni sodnik gledate na prispevek, ki ga je ustavno sodišče dalo razvoju slovenske države?

Kot enega ključnih prispevkov ne samo na področju pravosodja in ustavnega sodstva, ampak tudi v celotnem procesu postopnega oblikovanja svobodne in demokratične družbe v Sloveniji. Postopne zato, ker tega cilja še vedno nismo dosegli, kajti tranzicija gre počasi in postopno, vendar je ustavno sodišče prav na tem področju igralo ključno vlogo.

Foto: M.J.
Foto: M.J.

Bi pri tem kakšne primere, odločitve ustavnega sodišča še posebej izpostavili?

Številne odločitve ustavnega sodišča v njegovi prvi sestavi, kjer smo postavili temeljne standarde na področju varstva človekovih pravic prav v kazenskih postopkih in v varovanju ljudi pred državno oblastjo. Zelo natančno smo analizirali ravnanje nekdanje oblasti med 1945 in 1990. In seveda razrešili številna ustavnopravna vprašanja in dileme, kako v naš ustavnopravni sistem uvajati načela, ki so bila drugje po svetu že uveljavljena, pri nas pa do takrat popolnoma nepriznana. To so bila ustavna načela delitve oblasti, pravne države, sorazmernosti, enakega varstva pravic, prepovedi diskriminacije, varstva lastnine, svobodo izražanja, svobodo gospodarske dejavnosti, svobode verskih skupnosti, varstva okolja … Poglobljeno smo takrat tudi osvojili postopek tehtanja ustavno varovanih vrednot, ki je značilen za ustavnopravno presojo, zlasti na področju svobode izražanja, kajti svoboda izražanja je tisto področje, ki pride v soočenje, včasih celo v konflikt z osebnostnimi pravicami, ki smo jih tudi zelo natančno opredelili. V tem primeru je potrebno s tehtanjem ustavno varovanih vrednot ugotoviti, kakšno je tisto varovanje vrednot, ki omogoči vsaki od ustavnih pravic primerno uveljavitev, vendar s takšno rešitvijo, ki ustreza tudi evropskim standardom. Tu smo se takrat zelo zatekli ne samo k primerjalnim rešitvam Evropskega sodišča za človekove pravice, ampak tudi k zgledom, ki jih je ponujalo kanadsko vrhovno sodišče. Zelo dobro in kvalitetno je nemško ustavno sodišče, in seveda avstrijsko ustavno sodišče, ki je pravzaprav najstarejše ustavno sodišče v Evropi. V ZDA pa vrhovno sodišče opravlja tudi vlogo ustavnega sodišča.

To so bila začetna leta v 90-ih, ko smo orali ledino in smo omenjene ustavne institute ponotranjili in pripeljali v naš pravni sistem – vsaj na ustavnopravni ravni. Potem so naslednji sestavi ustavnega sodišča nadaljevali ustaljeno ustavnopravno presojo do sedanjega sestava, ki se je tudi že znašel pred nekaterimi zelo zahtevnimi izzivi, ki jih po mojem prepričanju vse zelo odgovorno in profesionalno rešuje. Eden izmed takšnih izzivov je bilo tudi poimenovanje Titove ceste v Ljubljani, kjer je sedanji sestav ustavnega sodišča temeljito analiziral odločitve ustavnega sodišča v prvem sestavu in te potrdil, jih prikazal kot ustaljene in soglasno oblikoval svoje stališče o prepovedi ponovnega poimenovanja ulic in drugih simbolov po nekdanjem jugoslovanskem diktatorju.

Foto: M.J.
Foto: M.J.

Poglobljeno se ukvarjate z razvojem človekovih pravic v Sloveniji. Kakšne so bistvene spremembe v pojmovanju človekovih pravic pred osamosvojitvijo in danes? Kaj vidite kot morebitno grožnjo razvoju človekovih pravic v Sloveniji?

Človekove pravice in svoboščine kot temelj svobode in človekovega dostojanstva so postale v Evropi temelj pravno-civilizacijskega razvoja v dolgem zgodovinskem razdobju. Kot ustavne pravice so bile prisotne že po prvi svetovni vojni. Tudi prof. Leonid Pitamic je v svoji znameniti knjigi Država, ki je izšla leta 1927 pri Družbi svetega Mohorja v Celju, razgrnil takorekoč celoten nabor človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ta knjiga je bila kmalu prevedena v angleščino z naslovom A treatise on the State, Pitamic je bil takrat veleposlanik Kraljevine Jugoslavije v Združenih državah Amerike. Njegova knjiga je izšla v Washingtonu, še danes jo imajo v Kongresni knjižnici, po njej so tudi prepoznavali Kraljevino Jugoslavijo.

Zato upravičeno trdimo, da je bil v slovenskem pravnem in splošnem civilizacijskem prostoru katalog človekovih pravic in svoboščin poznan že pred drugo svetovno vojno, vendar je bil grobo poteptan ne samo med vojno ampak tudi po letu 1945. A se še danes sliši opravičila, češ, ‘saj nihče ni vedel, kaj so to človekove pravice, saj je bila šele leta 1948 sprejeta Konvencija Združenih narodov o človekovih pravicah.’ To seveda ni res, kajti ta katalog je bil poznan. Po letu 1945 so bile pri nas grobo poteptane, trajno in sistemsko ogrožene pa so bile do svobodnih volitev leta 1990. To ni samo moja ugotovitev, ampak tudi ugotovitev ustavnega sodišča.

Zanimivo je tudi to, da nekdanji komunistični režim ni govoril o človekovih pravicah. Preveč očitno je, da so to pravice vsakogar med nami. Takrat se je spakedrano govorilo in pisalo o človečanskih pravicah, kar je nekaj nedoločenega. Mogoče so to pravice človečanstva, ampak kaj je človečanstvo, pa tudi točno ne veš, vsekakor pa to niso bile prepoznane kot pravice posameznika, ki tukaj in zdaj zahteva svoje pravice zase. Zato so human rights dosledno prevajali kot človečanske pravice, temeljnih svoboščin – fundamental liberties nihče ni omenjal, to je bila tabu tema.

To sodi že pod zlorabo jezika?

Tako je. In če so bile nekatere pravice takrat priznane, recimo določene pravice na področju socialnega varstva, pa gotovo niso bile priznane nobene od temeljnih svoboščin. Tudi danes se pri nas vodi diskurz samo o človekovih pravicah, čeprav so človekove pravice in temeljne svoboščine neločljivo povezane. Toda o temeljnih svoboščinah ne boste našli nobenega diskurza, kajti nekdanji komunistični režim jih ni priznaval. Zaradi tega je njihovim naslednikom zelo nerodno, da bi o temeljnih svoboščinah sploh govorili in zato so se zatekli v to jezikovno mantro, da govorijo le o človekovih pravicah. Žal se je to tudi udomačilo v pogovornem jeziku, zlasti tudi v medijih, vendar če vzamete v roke in odprete slovensko ustavo, boste videli, da v njej piše: ‘V Sloveniji varujemo človekove pravice in temeljne svoboščine.’ Slovenska ustava dosledno uporablja hkrati oba termina.

Kaj vidite kot grožnjo človekovim pravicam v Sloveniji?

Slovenija se ne razvija v skladu s svobodno demokratično družbo. Zadnja leta opazno nazadujemo v primerjavi s povprečjem EU, sploh če upoštevamo vstop zelo revnih Romunije in Bolgarije, potem vidimo, da je absolutno ta padec blaginje v Sloveniji še veliko večji. V revščino pa padamo zaradi neučinkovitega gospodarstva, ker je večino gospodarstva v lasti državi, zato imamo začaran krog: ni novih služb, mladi odhajajo v tujino, …

Poglejmo sodstvo – kako bi z eno besedo opisali stanje sodstva v Sloveniji? Kaj bi se dalo narediti za izboljšanje stanja, kakšni bi bili vaši predlogi?

Čez noč ne more priti do dobrih rešitev. Glavna je nepristranskost in kvaliteta sojenja. Problem vidim najprej v izobraževalnem sistemu, pravna fakulteta je slabša kot nekoč, tudi srednje šolstvo je slabo. Pravna fakulteta je, žal, opustila sprejemne izpite. Tudi vse bolj prisoten eklekticizem ali paberkovanje je pojav, kjer je veliko drobljenja, površinskosti.  Ni globine, poznavanja temeljev, logične izpeljave in kvalitete. Zato je vedno več raznih učnih vsebin in študijskih predmetov, temeljnih predmetov pravne stroke pa študenti ne spoznajo dovolj poglobljeno in z zahtevnim miselnim naporom. Namesto tega imamo memoriranje in učenje na pamet, to pa hitro zastara in izhlapi. Preveč je tudi študentov, ni več pomembna kvaliteta znanja, pri fakultetah je prisotna izrazito velika tendenca po čim večjem številu diplomantov, od tod čim večja prepustnost in lažje diplomiranje. Diplomanti pravnih fakultet nimajo dovolj praktičnih izkušenj, premalo zahtevni so tudi preizkusi znanja na pravniškem državnem izpitu.

V sodstvu je potrebno zagotoviti večjo odgovornost in preglednost. Preveč je zakrivanja sodnikov in njihovega dela pred javnostjo. Sodni vpisnik zadev, ki pridejo na sodišče, bi moral biti javen. Sodni vpisnik je že informatiziran, zato ne bi bilo nobenih dodatnih stroškov. Javni bi morali biti vsi podatki, razen v maloštevilnih sodnih primerih, kjer je javnost izvzeta iz upravičenih razlogov, naštetih v zakonu (npr. pri mladoletnih osebah).

Zelo podpiram tudi to, da bi odločanje v profesionalnih sodnih senatih bilo razvidno po odločitvah posameznih sodnikov, vključno z možnostjo ločenega mnenja. Takoj, ko ima en sodnik možnost odklonilnega ločenega mnenja, bo drugi sodnik več dela vložil v obrazložitev sodbe ali v obrazložitev pritrdilnega ločenega mnenja in višja bo kvaliteta sojenja.

Nujna je tudi veliko bolj prisotna vloga Vrhovnega sodišča pri oblikovanju enotne sodne prakse. Zdaj niso redki primeri, ko dva senata znotraj višjega ali vrhovnega sodišča o enakem pravnem vprašanju zavzameta diametralno nasprotno stališče. Prisotni so tudi primeri nerazumevanja ustavno skladnih razlag Ustavnega sodišča ali celo nasprotovanja Ustavnemu sodišču.

Anonimizacijo sodnih odločitev, kar pomeni, da niso znana imena sodnikov, in neobjavljanje sodb, bi morali odpraviti takoj. Danes se mora sodnik strinjati z objavo sodbe. Morala bi biti znana imena sodnikov, ki sodijo, ljudem bi morale biti sodbe dostopne na spletu, da jih preberejo, analizirajo, reflektirajo, kritizirajo. Ni pregleda nad tem, kakšna je usoda sodb, ki so bila kasneje na instančnih sodiščih razveljavljene, ne po sodnikih, ne po sodiščih. Edini pregled je opravljen za sodbe ustavnega sodišča, ki sem ga sam naredil. Te sodbe bi veljalo pazljivo pregledati, vsebinsko analizirati in se iz napak kaj naučiti, ne pa napake stalno ponavljati in skrivati pred javnostjo. Transparentnost bi morala veljati tudi v primerjanju sodb in imen sodnikov v tistih primerih, kjer višja stopnja sodišča zaradi ugotovljene pravne nepravilnosti razveljavi ali spremeni sodbo sodišča nižje stopnje.

Foto: M.J.
Foto: M.J.

Inštitut Karantanija si prizadeva za odpiranje slovenskega intelektualnega prostora preko knjižne zbirke Izzivi svobode, v okviru katere je izšlo več kot 20 knjig. Katera Vam je doslej najboljša in zakaj?

Vsa ta dela prihajajo v slovenski intelektualni in civilizacijski prostor z veliko zamudo. Vendar so kljub temu še vedno aktualna in izjemno zanimiva prav za slovenske razmere, gotovo pa vsa sodijo med klasična dela na svojem področju. Med njimi izstopa monumentalno delo Nobelovega nagrajenca za ekonomijo dr. Friedricha Hayeka Ustava za svobodo, ki je zahtevno, vendar zelo berljivo delo za poglobljen študij. Odlično spremno besedo je napisal Bernard Brščič. Potem je tu zelo zanimiva knjiga Doba ekonomistov, ki predstavlja zagovornike svobode od Adama Smitha do Miltona Friedmana. Ta knjiga je primerna za širšo javnost, saj je napisana zelo poljudno in nudi celovit pregled ekonomistov, ki utemeljujejo svobodno tržno gospodarstvo. Ti avtorji, med katerimi so številni nobelovci, so pri nas večinoma neznani in njihova dela prihajajo v Slovenija z veliko zamudo. Izjemno zanimiva je tudi knjiga Zakon, izpod peresa francoskega avtorja Frederica Bastiata iz daljnega leta 1850. Napisana je tako nazorno in hkrati še vedno tako aktualno, kot da opisuje današnje stanje v Sloveniji. Za primer navajam enega od njegovih znanih citatov: ”… gospodje, industrijo organizirajte, kolikor vas je volja. Mi pa bomo skrbno pazili, da ne boste organizirali ropanja.” Bastiat je bil po poklicu novinar in njegov jezik in ves stil pisanja je jasen, preprost, razumljiv in jedrnat. Bastiat je v tujini klasika, pri nas pa skorajda neznan.

Kako vidite delovanje Fakultete za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu in pot do nastanka Katoliške univerze: kje ste danes, kako in kdaj boste prišli do cilja?

Smo na dobri poti, da pride v naslednjih desetih letih do celotne izobraževalne linije od osnovne šole do Katoliške univerze. Zelo me veseli, da je Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu letos dobila akreditacijo tudi za magistrski študij (do sedaj je izvajala triletni dodiplomski študij), tako da bo ta smer visokošolskega študija pokrita v celoti. Do sedaj je fakulteta dala kar lepo število diplomantov. Želim si, da bi v Ljubljani v starem mestnem jedru dobili živahno univerzitetno katoliško središče.

Gospod Šturm, hvala za pogovor.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


10 KOMENTARJI

  1. Sijajen intervju in stališča vredna vrhunskega pravnika in intelektualca, popolnoma razumljiva tudi nepravniku. Opozoril bi le na manjšo pomoto ali vljudnost, ki se mu je prikradla ob navedbi, da je najpomembnejše politične položaje v 85 odstotkih zasedala levosredinska opcija. Jaz bi rekel levoskrajna (komikontinuitetna) opcija, levosredinske so socilademokratske stranke z voditelji, kot so Schröder, Blair, ki svojih držav niso popeljali v katastrofo.

  2. Od 80 sodnikov samo 20 dobrih. Isto razmerje v državnem šolstvu in zdravstvu.
    Molite, da vam diagnozo postavi 1 od 4, da vas operira 1 od 4.
    Negativna sekcija je monopolna.

  3. Recimo da številke Potočarja vzamemo za dobro oceno, če ne zaradi drugega, ker je Lovro Šturm, ki jih je povzel, odličen pravnik in moder mislec ( Glede samega generalovega sina in njegove močno politično podprte karijere pa raje ne bi.)

    Primerjava področij pa ne zdrži in je celo nedostojna. Slovenija je imela ( morda še ima?) pač izven dvoma transmisijsko politično sodstvo, ki je bilo komunistično, nekaj časa celo stalinistično in vseskozi pretežno bavconoidno. Tudi šolstvo je bilo, vsi malo starejši se tega dobro spomnimo, na ta način močno zaznamovano, med drugim z močno ideološko selekcijo in strogimi navodili pedagoškim kadrom.

    Pač pa je bilo kdajkoli v Sloveniji precej topoumno govorit o kakšni komunistični in stalinistični medicini. Kot primer, zdravnike se ni niti v najbolj zadrtih letih pošiljalo na dodatna izobraževanja, specializacije itd. v Moskvo, ampak na dobre in najboljše zahodne klinike. Enako je bila strokovna medicinska literatura vedno zahodna. Tako tudi npr. dr. Miro Košak- Titov osebni zdravnik in precejšnja mednarodna kapaciteta kardiokirurgije. Celo najbolj zadrti tovariši so za svoje zdravje želeli dobro stroko, ne komunistično stroko. 😉

    Sodniki so bili skoraj vsi partijci in to do konca režima. V medicini je res, da je večina šefovskih mest ( a ne vsa) šla partijcem. Po drugi strani je prav zdravniški poklic, tudi zaradi dokajšnje nedvisnosti od režima, postal zatočišče za nekomunistično misleče ljudi. Podobno kot nekatere naravoslovno-tehnične stroke. Primerjave v tem med sodniki in zdravniki torej niti približno ni. Za primer, samo na abdominalni kirurgiji šišenskega Petra Držaja ( obenem tudi postojanki borčevskega zdravstva) so bili pred okoli 20 leti odlični operaterji Velikonja, Cvetko, Žakelj. Prvi nekdanji aktiven domobranec, za ostala dva ne vem, ali enako, ali pa vsaj iz izrazito protikomunističnih oz. domobranskih družin.

    Skratka, medicina v preteklem režimu ni imela barve, šolstvo pač ( čeprav sem sam imel to srečo, da sem imel v osnovni šoli in na poljanski gimnaziji kar nekaj nekomustičnih in celo izrazito vernih profesoric). Sodstvo pa še bolj. Področja ne sodijo v isti koš.

    Področja ne sodijo v isti koš tudi po načinu zajemanja kadrov. Ljubljanska medicina je vedno imela oster numerus clausu in je zavrnila večino interesentov oz. sprejemala pretežno gimnazijske odličnjake. Za pravno fakulteto ne vem, če je kdaj poznala numerus clausus. Vem, da je včasih v prvi letnik vpisala tudi po 800 brucov in da je bil v tem letniku v predavalnicah popoln kaos.

    Kar druži pri nas vse 3 poklice, je izrazita feminizacija, kakršna ne obstaja v zahodnem svetu. Mogoče delno na zahodu pri pedagogih, pri sodnikih in zdravnikih pač ne. Tu je ob socialistični ideologiji svoje prispevala plačna uravnilovka. Od zdravstva se feminizacija ( ker je numerus clausus dajal prednost bolj pridnim piflaricam- dekletom) kot problem najbolj kaže v kirurgiji, kjer bi evidentno rabili zainteresirane fante, pa jih dovolj dobrih že nekaj desetletij ni dovolj.

    Generalno pa to ne gre, generaliziranje tako različnih poklicev na 1 od 4 je vsaj za Slovenijo površno in nedostojno in bi to človek pričakoval kvečjemu od kakšnega mladega FDVjevca ali podobne tičice.

    • p.s. Za sodnike je pa sploh nesmiselno tarnati, da je problem državni status, saj je državni status nekaj, kar ta poklic definira. Ideja o privatnem sodstvu je seveda nesmisel. Sodnik je v normalni državi izrazito ugledna profesija, čeprav državna. Enako zdravnik, pa če dela v državni ( javni) ali privatni ustanovi. Učitelje se je mogoče včasih bolj spoštovalo; to, da se jih danes ne dovolj, bi lahko sodili po njihovih relativno slabih plačah v znatnem delu najbolj razvitih držav ( tipičen primer ZDA), a ne vseh ( recimo Švica, Avstrija).

  4. Šturm – “Vsa ta dela prihajajo v slovenski intelektualni in civilizacijski prostor z veliko zamudo.”

    Vsa s strani gospoda Šturma našteta dela svetovnih eminentnežev s področja ekonomije, politike in prava sem prebral, resda šele v zadnjih treh letih, a sem se iz njih toliko tega naučil, da si tega pred tem sploh predstavljati nisem mogel. Po izobrazbi sem namreč organizacijsko tehnične smeri. Vse ostalo pa, kar navaja velecenjeni gospod Šturm, pa seveda v celoti drži, razen tega, da je do te naše “levaške” kontinuitete v svojih razglabljanjih še premalo kritičen.

    • Naj še dodatno utemeljim, da bosta gospoda pavel in Robert Šifrer 🙂 imela nekaj dodatnega obveznega branja:

      Medicina torej v preteklem režimu niti ni imela kakšne barve, ker si režim tega ni upal privoščit, šolstvo pač ( čeprav sem sam imel to srečo, da sem imel v osnovni šoli in na poljanski gimnaziji kar nekaj nekomustičnih in celo izrazito vernih profesoric). Sodstvo pa še bolj. Veliko krvavo rdeče skratka. Področja ne sodijo v isti koš.

      Področja ne sodijo v isti koš tudi po načinu zajemanja kadrov. Ljubljanska medicina je vedno imela oster numerus clausu in je zavrnila večino interesentov oz. sprejemala pretežno gimnazijske odličnjake. Za pravno fakulteto ne vem, če je kdaj poznala numerus clausus. Vem, da je včasih v prvi letnik vpisala tudi po 800 brucov in da je bil med bruci v predavalnicah popoln kaos.

  5. Del 3: Področja ne sodijo v isti koš tudi po načinu zajemanja kadrov. Ljubljanska medicina je vedno imela oster numerus clausu in je zavrnila večino interesentov oz. sprejemala pretežno gimnazijske odličnjake. Za pravno fakulteto ne vem, če je kdaj poznala numerus clausus. Vem, da je včasih v prvi letnik vpisala tudi po 800 brucov in da je bil med bruci v predavalnicah popoln kaos.Kar druži v Sloveniji vse 3 poklice, je izrazita feminizacija, kakršna ne obstaja v zahodnem svetu. Mogoče na zahodu delno pri pedagogih, pri sodnikih in zdravnikih pač ne. Tu je ob socialistični ideologiji svoje prispevala plačna uravnilovka. Od zdravstva se feminizacija ( ker je numerus clausus dajal prednost bolj pridnim piflaricam- dekletom) kot problem najbolj kaže v kirurgiji, kjer bi evidentno rabili zainteresirane fante, pa jih dovolj dobrih že nekaj desetletij ni zadostno število in se uvažajo, tudi iz Balkana, mnogi šolani na precej slabšem nivoju.

  6. Se opravičujem za kaos objav. Pošiljal sem po delih, ker mi prvotnega komentarja ni objavilo v celoti. No, zdaj se je pojavil prvi komentar v celoti. In lahko ostalo vzamete kot odvečno. ( V informacijo- nisem shizofrenik, niti v stanju delirija, niti nimam hujših spominskih izpadov :))

Comments are closed.