Avtor: Aleš Maver. Vir: Dnevnik. Krilatica iz naslova – Proč od Rima – se je pred več kot stoletjem kar precej razlegala po slovenskem ozemlju, predvsem po štajerski lavantinski škofiji. Z zanosom so jo izgovarjali v prvi vrsti tukajšnji Nemci, ki so se počutili utesnjene v katoliških cerkvah, saj so imeli občutek, da se katoliški duhovniki vse preveč in vse preradi postavljajo na stran slovenskega nacionalnega gibanja. Nekje v ozadju je tlela včasih tudi javno izražena slutnja, da pravemu Nemcu pristoji biti zgolj in samo protestant. Navsezadnje je bil Nemec Martin Luter tisti, ki je najodločneje prelomil z rimsko babilonsko vlačugo.
…..
V zadnjem mesecu se nasprotno zdi, da marsikje oživljeno geslo “Los von Rom” prihaja iz nedrij katoliške skupnosti. Vsaj na površini naj bi ga sprožila brezsrčna birokratska logika vatikanskih uradnikov. Ki da se nič ne menijo ne za minule zasluge priljubljenega dušnega pastirja ne za krščansko ljubezen in obzirnost. Toda čeravno je ob neusmiljenem mletju Petrovega stroja nelagodno skoraj vsakemu opazovalcu, se za ogorčenjem nad “mestom slave”, kot Rim imenuje papeška himna, verjetno skriva nekaj drugega. Nekaj tako značilnega za te kraje.
…..
Tisti, ki se pridušajo nad vatikanskimi mlini brez posluha za človeka, si nekako kupujejo miren spanec. V nasprotnem primeru bi se bilo treba ozreti v ogledalo in ugotoviti, da so se vse ključne stvari zgodile v Sloveniji in da so bili njihovi pobudniki v veliki večini Slovenci. V Sloveniji se je po slovenskih rokah odvilo zadnjih dvajset let cerkvenega udejstvovanja na družbenem parketu. Za katerega lahko zdaj mirno zapišemo, da je preprosto capljalo za družbo v celoti, s skrbnim izogibanjem bistvenim vprašanjem, globoki refleksiji o preteklosti in predvsem korenitim rezom. Zato tudi toliko naslanjanja na znano in preizkušeno, veliko manj na novo in še nepreverjeno. V okvir te širše zgodbe se je potem povsem na naših tleh umestila epopeja, ki je z nadškofovim dejanjem iz obupa doživela svoj nepričakovani zaplet. Trdno sem namreč prepričan, da je bil Uran vanjo vstavljen kot povsem obrobna figura, kot nekakšna kolateralna škoda, ki zaradi svojega stanja v kotu niti ne bi smela povzročati težav.
Čisto domača odločitev je bila tudi, da se v trenutku, ko je cerkvena različica “zgodbe o uspehu” s podobnim epilogom kot civilna že dobila odločilne razpoke, vodstvo dela, kot da je vse v najlepšem redu. Verjetno je ravno z demonstrativnim tiščanjem obeh upokojenih nadškofov v ospredje slednjima naredila najbolj medvedjo uslugo. Ko se zadnje dni spet skuša glavnino krivde za nastale zaplete naprtiti “sovražnim” medijem, naj mi bo tu dovoljen pristavek, da bi bila zgodba manj boleča, če bi pred tremi leti v laični sferi premogli vsaj nekaj prodornih novinarskih peres, ki bi se na Cerkev zares kaj spoznala, da jim ob prelomnih trenutkih ne bi bilo treba zgolj prepisovati uradnih izjav. Če bi imeli takšno srečo, bi tudi cerkveno vodstvo moralo prej stopiti s plina.
Kakor koli, za podrobnosti vsega opisanega dogajanja v “mestu slave” ne bi vedeli, če ne bi o njem tja prišli glasovi iz Slovenije in bržkone predlagali tudi ukrepe. Pečat so lahko tam pritisnili samo po njihovi pripovedi.
Več: Dnevnik
