Ob 110. obletnici rojstva in 75. obletnici smrti goriškega glasbenika in mučenca.
Fašistično preganjanje primorskih Slovencev je doseglo enega od svojih številnih vrhuncev prav z okrutnim umorom Lojzeta Bratuža. Spravili so se na človeka, ki je bil zavezan glasbi in je z njeno pomočjo lajšal tegobe preganjanega naroda. Lojze ni bil tesneje povezan s tigrovci, za Italijane s »teroristi«, bil pa je velik rodoljub in si je prislužil nečloveško kazen.
Lojze Bratuž se je rodil 17. februarja 1902 v Gorici. Osnovno šolo je obiskoval v domačem mestu in se pripravljal na gimnazijo. Že v rosni mladosti je kazal zanimanje in nadarjenost za glasbo, kot trinajstletnik je igral na orgle. Toda šolanje je prekinila prva svetovna vojna. Čeprav je na Goriškem do pomladi 1915 še vladal navidezen mir, so se razmere po italijanskem vstopu v vojno dramatično spremenile. Gorica se je znašla blizu frontne linije in mladi Lojze je bil prisiljen prekiniti šolanje. Čeprav je večina prebivalcev mesto zapustila, so Bratuževi vztrajali doma do italijanske zasedbe avgusta 1916. Vkorakanje italijanske vojske jih je pognalo v internacijo v notranjost Italije. Po koncu vojne je Lojze Bratuž leta 1920 uspešno opravil maturo na goriškem učiteljišču. Sledila so leta poučevanja po šolah v Šmartnem v Brdih, Solkanu in Batujah. Mladi učitelj se je poleg poučevanja izkazal tudi kot gonilna sila kulturnega razvoja. Konec dvajsetih let ga je doletela usoda številnih primorskih učiteljev, saj so ga fašistične oblasti poslale službovat v srednjo Italijo. Toda že kmalu mu je zadnji goriški slovenski nadškof Frančišek Borgia Sedej (1854-1931), tudi sam žrtev fašizma, omogočil vrnitev na Goriško. Opazil je glasbeno nadarjenega zagnanega učitelja in ga leta 1929 imenoval za profesorja glasbe na škofijski gimnaziji. Tudi tam ga fašisti niso pustili na miru, celo zaprli so ga. Moral je opustiti misel na glasbeno vzgojo v semenišču. Dobil je službo v goriški tovarni orgel.
Na Goriškem se je sicer krščansko-socialna organizacija takrat že dolgo upirala fašistični strahovladi. O njej je pred leti obširno pisal dr. Egon Pelikan (Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom, Ljubljana 2002), ki je poudaril zasluge primorskih duhovnikov in krščanskih razumnikov za narodov obstoj. Znotraj omenjene organizacije je obstajal poseben odsek za glasbo in petje, ki ga je do smrti vodil prav Lojze Bratuž. Ta odsek si je prizadeval vsako leto vzgojiti okrog 20 mladih organistov, ki naj bi skrbeli za nadaljevanje tradicije slovenskega petja po cerkvah. Bali so se namreč, da bi umrlega slovenskega organista zamenjal italijanski, ki bi tako v cerkev uvajal tudi italijansko petje. Zato ni naključje, da so fašistični veljaki želeli Bratuževo odstranitev zaradi njegove izpostavljene vloge.
Leta 1930 je nadškof Sedej Bratuža imenoval za škofijskega nadzornika cerkvenih pevskih zborov. To dinamično delo mu je omogočalo potovanje po deželi, učenje in orglanje. Ni bilo zgolj cerkveni nadzor lepega petja po podeželskih cerkvah, ampak veliko več. Bilo je narodno buditeljsko delovanje v času, ko je fašizem razkazoval svojo moč in zatiral vse, kar je bilo slovenskega. Edino v primorskih cerkvah je slovenska beseda ohranila svojo veljavo, za kar gre velika zasluga nadškofu Sedeju. Lojze Bratuž se je izkazal tudi kot pisec cerkvenih pesmi, ki jih je večkrat podpisal s psevdonimom Sočenko. Našle so prostor med pevci po različnih cerkvah, tudi čez mejo v takratni Kraljevini Jugoslaviji. Pri delu je sodeloval s prijateljem in znanim primorskim skladateljem Vinkom Vodopivcem, župnikom v Kromberku. Leta 1933 se je poročil z Ljubko Šorli (1910-1993), neutrudno kulturno delavko med Slovenci na Goriškem. Rodila sta se jima hči Lojzka, priznana slavistka in profesorica ter sin Andrej, profesor, glasbenik in kulturni delavec.
Narodna dejavnost Lojzeta Bratuža ni ostala prikrita fašističnim oblastem. Nekateri krajevni prenapeteži so mu že pripravljali bridki konec. Zgodilo se je v nedeljo, 27. decembra 1936 v Podgori pri Gorici, kjer je bil Lojze pevovodja in organist. Sin Andrej je bil star ravno mesec dni. Cerkveni pevski zbor je med mašo pel tudi slovenske pesmi. Po maši so razjarjeni fašisti pričakali Lojzeta Bratuža in ga prisilili, da je pil strojno olje, pomešano z bencinom. Mučeni Lojze se je skoraj dva meseca v strahotnih mukah boril za življenje. Umrl je 16. februarja 1937, le dan pred 35. rojstnim dnevom. Še mrtvemu mu fašisti niso dali miru, saj so vneto stražili njegovo truplo, ki je ležalo v mrtvašnici. Pokopan je na goriškem pokopališču. Po njem se danes imenuje Kulturni dom Lojze Bratuž v Gorici.
Vsekakor ostaja Lojze Bratuž veliki pomnik fašističnega nasilja ob boku žrtvam prvega (1930) in drugega (1941) tržaškega procesa ter prisilnem odstopu nadškofa Sedeja (1931).
Foto: Wikipedia
