Lojalnost se nagrajuje, in to tudi takrat, ko ni iskrena

2
327
Rembrandtov usmiljeni oče in izgubljeni sin.

Mlajši sin iz današnjega evangelija uživa našo simpatijo. Všeč so nam ljudje, ki priznajo svojo zmoto, opustijo uničujoče razvade, sprejmejo pomoč, stopijo na novo pot in se tako rešijo propada. Tudi če sami nismo zmožni slediti zaporedju korakov, ki jih je napravil izgubljeni sin, je on za nas navdih in kažipot. Predvsem iskrenost je tisto, kar pri njem  najbolj cenimo.

Kaj je potem razlog, da je starejši sin, ki je po merilih socialnega okolja živel urejeno, v naših očeh bleda in neprivlačna figura? Prav iskrenost do sebe, ki jo tako občudujemo pri mlajšem sinu, nam bo razkrila, da je razlog za antipatijo do starejšega sina v nas in ne v njem, v temni strani naše duše. Če se poistovetimo z iskrenostjo mlajšega sina, in si ponavljamo: ‘Da, prav takšen sem jaz; sicer poln napak, a iskren,’ se moramo soočiti tudi s temno stranjo svoje duše, v kateri najdemo nevoščljivost, užaljenost in zagrenjenost starejšega sina.

V nas se prepleta oboje, svetla in temna stran, iskrenost in zablodelost mlajšega sina ter zvestoba in zavist starejšega sina. Nobeden od sinov ni v celoti ne pozitiven ne negativen lik. Ju občudujemo in se hkrati čudimo njuni nespameti. Dvojnost in notranjo razcepljenost, ki je v obeh, najdemo tudi pri sebi. Oba sta v osnovi povsem takšna, kot smo vsi mi.

A vendar je med njima velika razlika. Zmes dobrega in slabega pri obeh sinovih ni iste kakovosti, kot ni bila iste narave pri farizeju in cestninarju. Starejši sin pooseblja farizeja, mlajši pa cestninarja. Prvi, kljub temu da ga ne bremenijo nobeni hudi prestopki, je tako duhovno kot psihološko v bistveno slabšem položaju kot drugi. Mlajši namreč ve, da je izgubljen, na robu dokončnega propada, starejši pa nasprotno misli, da je z njim vse v redu. Zaradi takšnega odnosa do sebe se izgubljeni sin zopet najde, na videz neoporečni sin pa se izgubi. Mlajši sin prizna svojo ranljivost, zato se mu oče lahko približa in ga reši. Starejši sin pa je užaljen in zamerljiv, zato z očetom prekine odnos in začne izgubljati.

Stvarem dajejo vrednost medčloveški odnosi, ti pa so dobri ali slabi. Ne osrečujejo nas predmeti sami na sebi, temveč le tisti predmeti, ki jih drugim darujemo ali jih od drugih sprejmemo kot izraz medsebojne naklonjenosti in ljubezni. Vse, kar oče ob vrnitvi nakloni svojemu izgubljenemu sinu – najboljše oblačilo, prstan na roki, sandale na nogah in pitano tele – je izraz njegovega veselja, ker je prišlo do sprave in obnove ljubezni. Nasprotno pa dobrine, ki jih uživa starejši sin, zaradi prekinitve odnosa z očetom, izgubijo lesk in mu ne dajejo več zadovoljstva.

V praksi ni vedno tako; pri marsikom dobijo stvari prednost pred odnosom. Starejši sin je z očetom živel pod isto streho, a mu ni bil blizu, sicer bi razumel očetovo bolečino, ko je njegov mlajši brat odšel od doma in se izgubil; po njegovi vrnitvi pa bi z očetom lahko delil veselje, da se je nazadnje vse srečno izteklo. V resnici starejšega sina nista zanimala ne oče ne brat. Očetu je bil lojalen, a ne, ker bi ga imel zares rad, ampak zato, ker je od lojalnosti pričakoval korist – to, da bo dedič.

Če pogledamo v svet politike in gospodarstva, ali na katero koli drugo področje družbe, v zdravstvo, kulturo, navsezadnje tudi v Cerkev, odkrivamo sindrom starejšega brata. Povsod gre za igro lojalnosti in ne za iskanje pristnih in iskrenih medčloveških odnosov. Kajti lojalnost se nagrajuje, in to tudi takrat, ko ni iskrena. Dobrikanje nadrejeni cenijo, ker jim godi, saj jim daje občutek oblasti in časti. Pri tem se ne vznemirjajo, če se jim lojalni partnerji za hrbtom posmehujejo ali jih celo zaničujejo. Kaj si podrejeni o njih mislijo, zanje ni pomembno, dokler ohranjajo nad njimi moč. Nasprotno, če vodilni ugotovijo, da jih podrejeni na skrivnem omalovažujejo, se jim, ker imajo nad njimi moč, s pritiski, s stopnjevanjem delovnih obveznosti in nadzora maščujejo in jih stiskajo na vse manjši prostor. To pa podrejene sili v nove in nove izraze lojalnosti in servilnosti, še zlasti če nimajo druge izbire, bodisi druge zaposlitve bodisi možnosti odhoda v tujino.

Mnogi, tako se zdi, v zlaganih medsebojnih razmerjih bolje funkcionirajo kot v pristnih odnosih. Sindrom starejšega sina v odnosih med nadrejenimi in podrejenimi, ki temelji na zlagani igri moči in lojalnosti, je tehnično, dokler se vse skupaj ne zalomi, dejansko lažje vodljiv. Na eni strani imamo nosilca odločanja, ki ima moč in vedno prav, na drugi strani pa je nekdo, ki nima vpliva in je le izpolnjevalec njegovih zahtev. Dokler eden ne pregori in je povrh dovolj denarja, ki vse pokrije, gre. Ko pa en člen odpove, sistem razpade.

Velik del sodobne družbe je ujet v sindrom starejšega sina, v brezčutnost do drugega, pragmatizem in iskanje parcialnih interesov, brez ozira, kakšen posledice bo kdo utrpel, kakšna bo finančna škoda za družbo, ali kakšne bodo posledice za naravno okolje. Sodobni svet je vse bolj kodiran s sindromom starejšega sina, zato se stopnjujejo trenja med ljudmi v njihovem delovnem okolju, med državami znotraj Evrope, pa tudi med velesilami in kontinenti, med civilno družbo in oblastmi znotraj posameznih držav. Na podoben način in zaradi istih moralnih razlogov kot se, denimo, razkraja slovenski zdravstveni sistem, ki dobiva vsak dan bolj dramatične razsežnosti, se vse manj spoštuje dogovore in zaveze znotraj EU; vse bolj sta ohromljeni in neučinkoviti OZN in Svetovna trgovinska organizacija, pa tudi številne druge mednarodne asociacije.

Sindrom starejšega sina se ne kaže samo v prevladi pragmatizma nad odnosi, v zaostrovanju nadzora nad podrejenimi in v stopnjevanju delovnega tempa, ampak je ta sindrom nevaren predvsem zato, ker je enosmeren, ker vanj ni vgrajen mehanizem mlajšega sina, iskren premislek, refleksija, kaj se zares dogaja, kam to, kar se dogaja, vodi. Korekcija smeri pravzaprav ni možna. Sindrom starejšega sina je namreč samozadosten, kot smo brali v današnjem evangeliju. Ta sin ne potrebuje ne očeta ne brata, saj z njima ne išče prijateljstva, bratovskega in očetovskega razmerja, ampak je osredotočen na dediščino. Ne boli ga, če zaškripljejo odnosi; boli pa ga, ker za lojalnost ni tako nagrajen, kot misli, da si zasluži. Starejši brat taktizira. Z užaljenostjo vnaša v družinske odnose hlad. V takšnem stanju je poraz obeh, mlajšega sina in očeta, ki priznata svojo ranljivost in občutljivost za odnos, neizbežen. Starejši sin se za srčne zadeve ne meni, to zanj ni vrednota, zato brezobzirno stre bratovo in očetov srce. Ta dva se njegovi aroganci ne  upreta, ker želita ohraniti odnos; spor, zaradi iskanja koristi, bi namreč odnos uničil. Oče in njegov mlajši sin sta podoba Jezusa, ki ljubi. Cena ljubezni je vedno takšen ali drugačen križ. V starejšem sinu pa prepoznamo Jezusove nasprotnike, ki ne iščejo resnice in pristnih odnosov, temveč moč in oblast.

Brutalna moč ima v sedanjem svetu znova vse bolj prosto pot. Demokracija in družbena participacija slabita. Temu, kar se dogaja, se ni mogoče zoperstaviti z novo močjo, ne da bi s tem skrajševali čas za izbruh novega spopada. Svet bo šel svojo pot, kot vedno. Kristjani nismo tu zato, da s svojim obnašanjem krepimo sindrom starejšega sina, ampak da po nas Nebeški oče razodeva svoje usmiljenje do vseh, ne le do tistih, ki jih imamo za vredne, da ga prejmejo. Prek našega ravnanja, govorjenja in mišljenja naj se svetu posreduje Božje usmiljenje. Prav to nam je želel povedati papež Frančišek, ko je razglasil leto Božjega usmiljenja. Ne glede na to, ali se bo svet odprl Božjemu usmiljenju ali ne, naj ostanemo njegovi posredniki. Povsem tako kot oče v evangeljski priliki, ki je v odnosu do izgubljenega sina naredil vse, kar naredi pravi oče, ki ljubi brezpogojno, in ne kalkulira, ali se mu to izplača ali ne.

Nebeški Oče ne razsipa usmiljenja na mero, temveč prek vsake mere. Po krstu smo poslani, da ga razsipamo tudi mi, in se ne pohujšamo in ne omagamo, če vidimo, da gre naše usmiljenje, vsaj na videz, v izgubo. A prej, preden stopimo v službo Božjega usmiljenja, ga moramo sprejeti, da reši najprej nas, saj smo, kot smo ugotovili v začetku, obremenjeni s slabostmi in grehi. Če naj postanemo sodelavci odrešenja, nosilci Božjega usmiljenja, moramo stopiti pred Njega kot izgubljeni sinovi, kot nevredni in praznih rok, da se zakramentalno združi z nami in nas priliči sebi. Recimo mu: ‘Oče, nisem sicer vreden, da bi se imenoval tvoj sin, a vseeno me vzemi za enega od svojih najemnikov.’

2 KOMENTARJI

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite