V prejšnjem komentarju smo opisali logiko storilcev in opozorili na nevarnost, da tudi žrtve grozodejstev in zločinskih dejanj ostanejo ujete v to logiko, kolikor pričakujejo, da se bodo storilci pokesali, se jim opravičili ali kakorkoli poskrbeli zanje. Tako čakanje pravzaprav samo podaljšuje logiko storilcev, jim daje moč in navidezno prevlado. Prevedeno v jezik boja moči, to pomeni, da žrtve na ta način še vedno pristajajo na svoj podrejeni položaj in se še vedno uklanjajo svojim rabljem, kar je seveda nevzdržno in vodi v kronično stanje nezadovoljstva in besa. Če hočemo torej v Sloveniji narediti korak naprej glede povojne travme, bo treba razumeti in prekiniti tudi logiko žrtev.
Za tako vedenje žrtev obstaja pojasnitev: ker se žrtvam spričo izjemne krivice in groze začne podirati svet in izgubijo zaupanje v medčloveško solidarnost in sočutje, se jim kot najbližje osebe zaupanja prikažejo prav storilci, saj samo ti v celoti poznajo trpljenje žrtev, ne da bi ga žrtve sploh izgovorile. Žrtev doživlja, da med njima obstaja nekakšno nemo soglasje glede tega, kar se je zgodilo, in glede tega, kaj bi bilo treba storiti, da se ta neizgovorjena in neizgovorljiva krivica popravi. Od tod potem ni več daleč do tega, da se žrtev oklene svojega rablja in nehote vidi v njem edino rešitev iz travmatičnih dogodkov. Vse bi bilo lahko tako, kot je bilo, si misli, samo če bi storilec vzel nazaj svoje dejanje. To seveda ni mogoče.
Dodatna težava za žrtve je pogosto tudi v tem, da je žrtev iz svojih preteklih odnosov navajena tega, da ji nihče v resnici ne pomaga in je nihče v resnici ne posluša. Prav zato žrtve tako težko spregovorijo o tem, kar se jim je zgodilo, in prav zato nemo trpijo, kar je seveda najslabše. Poleg tega so iz domačih odnosov navajene, da ti tisti, ki ti hoče dobro, občasno stori tudi kaj zelo hudega, na primer da te grobo kaznuje, da te ostro sodi, da te vzgaja z molkom in prekinitvijo stika, kar vse prispeva k temu, da žrtev težko zapusti rabljevo naročje in poišče pravo besedo za svojo bolečino in pravo medčloveško oporo.
Ker se takih pričakovanj do storilcev običajno ne zavedamo, je toliko bolj pomembno, da smo pri sebi pozorni na znake takega vedenja (npr. čakanje na odrešilni korak storilcev v smislu: kdaj se bodo spremenili, ali bodo kdaj videli, kako narobe delajo; nadalje pripisovanje izjemnih sposobnosti in moči storilcem: glej, kako znajo, res so spretni, nikoli jih ne bomo razkrinkali; upoštevanje storilcev in njihovih besed: če so rekli, da je bila napaka, potem je bila res napaka in jim je zanjo žal). Vsi ti znaki so praviloma pospremljeni še z obilo pasivnega pritoževanja, besa in izbruhi jeze, kar vse kaže na to, da na poti zdravljenja še vedno iščemo osebo zaupanja, kateri bi lahko do konca izpovedali nedopovedljivo bolečino in grozo, ki smo jo utrpeli. To je edina in najbolj bistvena naloga, ki čaka žrtve, in hkrati tudi pokazatelj, ali smo se že oddaljili od vrtinca zločina in sovraštva, ki neprestano vleče v svoje brezno nove in nove žrtve. Seveda nas zdaj vrtinec ali brezno zločina ne vleče vase več dobesedno, ker nima te moči in prisile, toda vleče nas tja s čustvi, ki še vedno divjajo v nas in iščejo razrešitev. V brezno zločina bi radi vrgli prav tista čustva, ki so od tam izšla, torej jezo, bes, nemoč, osramočenost, strah in ponižanje, toda – kot kaže dosedanje prizadevanje za spravo – se nam ta čustva vedno znova vračajo nazaj, kar nas še bolj jezi, spravlja v obup in nemoč.
Samo iskrena pripoved o grozi in zločinu, namenjena ljudem, ki imajo dovolj sočutja, da slišijo in sprejmejo našo bolečino, bo umirila divjanje teh čustev. Problem nastane, ker žrtve navadno ne verjamejo v svet iskrenih odnosov med ljudmi, ki so ti naklonjeni in ti želijo dobro. Nadaljnji problem je, da poleg storilcev v družbi obstaja velika večina opazovalcev, ki si sicer niso mazali rok z zločini, so pa jih nemo opazovali, zanje vedeli in – čeprav neradi – pristali nanje. Tudi od teh »nevtralnih« opazovalcev žrtev ne more pričakovati veliko, saj imajo ti dovolj opravka s tem, da mirijo svojo vest in se izogibajo poglabljanju v zločine svojih sosedov, znancev ali sodelavcev. Še dodatni problem je v tem, da so nevtralni opazovalci včasih tudi storilci, čeprav so samo izvrševali, kar jim je bilo naročeno, ali čemur se niso mogli izogniti, čeprav zločinov niso načrtovali in niso bili v prvih vrstah, ki se je pognala nad žrtve. Večina, prav tista večina, ki naj bi žrtve sprejela in potolažila njihovo bolečino, se lahko kaj hitro izkaže za neko zelo nevarno in nepredvidljivo mešanico ljudi, ki se lahko obrnejo tako ali drugače. Med njimi lahko naletiš na storilca, njegovega znanca ali brata.
Vse našteto torej ne govori v prid žrtvam, ki bi se rade izvile iz brezna besa in nemoči, kamor jih je potisnila storilčeva roka. Toda tak pogled je spet voda na mlin logiki storilcev. Prvi korak na poti ven je vendarle bolj enostaven, kot se zdi, saj zanj žrtev ne potrebuje nobenega dovoljenja od storilca, nobene sprave s storilci, ampak se mora obrniti proč od brezna besa k sočutnim ljudem.
Pripis uredništva: Dr. Tomaž Erzar je sodelavec Študijsko raziskovalnega centra za družino ŠRCD v Ljubljani.
