Te dni je ovadba zoper enega od storilcev povojnih zločinov pri nas sprožila vrsto odmevov in razmišljanj o pravičnosti in smiselnosti kaznovanja zaradi tako oddaljenih dogodkov. Marsikdo se sprašuje, ali ni ta ovadba samo aktualna politična preračunljivost in maščevanje, ker je pač prepozna in tako ali tako ne bo imela učinka. Gotovo bi bila zelo smiselna v času, ko so njegove žrtve še živele in trpele, zdaj pa je pred nami nemočen starec in vsak bo že zaradi spoštovanja do starejših premislil, preden bo človeka prisilil k nečemu, čemur se upira.
Prav zaradi teh pomislekov in zadržkov je dobro, da premislimo, kaj je v naravi zločinskih dejanj, kar nas odvrača od učinkovitega ukrepanja zoper storilce in zakaj se nam ti pogosto izmaknejo. Zločinska dejanja nastanejo kot rezultat osebne patologije in izjemnih okoliščin, ki omogočijo, da se storilci skrijejo za različne oblike zanikanja, ustrahovanja in prelaganja odgovornosti na druge. V tem so zelo spretni, saj izhajajo iz družinskih razmer, v katerih so se vedno samo branili pred plazom obtožb in pripisovanja krivde. Ta spretnost ni samo zavestna strategija, lahko sicer to tudi postane, ampak je v prvi vrsti njihova edina preživetvena strategija: edini način obrambe lastnega doživljanja, mišljenja in čustvovanja pred ogrožujočo okolico. Posledica tega je popolnoma prekinjen stik z lastnim doživljanjem in občutkom krivde, kar se navzven kaže kot neustrašna brezčutnost do trpljenja soljudi in brezprizivna upravičenost do počenjanja takorekoč česarkoli.
Problem obravnavanja takih storilcev je, da se jih zaradi njihove navidezne samozaverovanosti ustrašimo in podvomimo v svoj prav. Oni se namreč ničesar ne spomnijo, če pa se jim že kaj dokaže, potem so samo izpolnjevali ukaze, ali pa so delali enako kot vsi drugi. Včasih tudi zelo spretno zbujajo krivdo tistim, ki bi njim radi prebudili kanček odgovornosti in krivde. In ko tako obupno poskušamo razumeti, zakaj so storili svoja grozodejstva, lahko pridemo do zaključka, da vendarle niso taki psihopati, kot bi pričakovali. Tako se je na primer rodila ideja o banalnosti (se pravi običajnosti in vsakdanjosti) zla. No, to seveda ni res: zlo ni prav nič banalno ali vsakdanje, izhaja iz grozljivih razmer otroštva, v katerih so bili odrasli skrbniki nevredni otroškega zaupanja in so ga zlorabili, s čimer so prebudili v otrocih globoko nezaupanje do soljudi in globoko sovraštvo kot edino obrambo pred njimi. Življenje teh otrok je pekel, saj druge ljudi doživljajo kot brezbrižne, škodoželjne, zavistne in hudobne in temu primerno tudi ravnajo z njimi, kadarkoli morejo, ne da bi se zavedali, da se znašajo nad ljudmi zato, ker jih napačno doživljajo in ker jim pripisujejo slabe namene. Resnica je, da jim ljudje niso sovražni, pač pa taki lahko postanejo zaradi njihovih dejanj.
Ker torej zlo ocenjujemo iz lastnih izkušenj in ker ne razumemo izkušenj, od koder izhaja, se nam zdi hkrati banalno (»Saj ni nič posebnega«) in neverjetno (»Morda se sploh ni zgodilo«). Zaradi te negotovosti se pogosto obrnemo k storilcem in pri njih iščemo razlago za njihova dejanja, kar je vsekakor najslabša možnost. Oni so mojstri zanikanja in pretvarjanja. Če torej o grozodejstvih povprašamo storilce in jim tako podelimo vso kredibilnost in moč, se bo slej ko prej zgodilo, da bomo prišli do zaključka, da grozodejstev sploh ni bilo. Zanikanje, minimaliziranje, zanikanje, minimaliziranje, zanikanje, je njihov odgovor, ki se bo ponavljal toliko časa, dokler so ga ljudje pripravljeni poslušati in dokler se jim končno ne zamajejo tla pod nogami in ne podvomijo v vase.
Posledica tega je, da se storilcev ustrašimo, ker so čustveno močnejši od nas in jih zaradi njihove sposobnosti zanikanja in ustrahovanja demoniziramo. Tudi to ni najboljši pristop: čeprav gre za izjemno manipulativne ljudi, so ti v bolj normalnem toku življenja popolni čustveni invalidi, ker poznajo samo manipuliranje, ne pa tudi iskrenosti in sočutja. Izjemne razmere so zanje bistveno boljše okolje, zato tudi sami veliko prispevajo k temu, da se take razmere ustvarijo in da se nikoli ne končajo. Zato na primer nas čudijo nečloveške krutosti Golega otoka, ki so bile povsem nesorazmerne glede na okoliščine v tedanji Jugoslaviji in svetu. Ampak te razmere niso bile prav nič nesorazmerne glede na ogroženost in nezaupanje do ljudi pri glavnemu storilcu teh zločinov. Zato seveda odpadejo tisti ugovori zoper kaznovanje povojnih zločinov, ki pravijo, da so bili poboji plod takratnih okoliščin, ki so bile izjemne in jih ne smemo soditi po današnjih kriterijih. Bile so izjemne, ampak ne za storilce, temveč le za tisto tiho, pasivno večino, ki se je podredila divjanju manjšine. Za to manjšino so bile te okoliščine najboljše od vseh možnih.
Kaj je potemtakem najboljša drža do storilcev? Drža, ki brez parlamentiranja s storilci in brez jeze (ker si ni zadala za nalogo, da jih spremeni, razkrinka ali prisili k priznanju in ker ne pričakuje kesanja ali povračila) v imenu sočutja do žrtev in otroškega trpljenja storilcev izjavlja : Dovolj, fantje. Nikoli več.
Pripis uredništva: Dr. Tomaž Erzar je sodelavec Študijsko raziskovalnega centra za družino ŠRCD v Ljubljani.
