S tem prispevkom zaključujemo niz razmišljanj o povojnih zločinih, v katerih smo predstavili vlogo in ravnanje storilcev, žrtev in opazovalcev.
Opazovalci imajo pomembno vlogo pri odvijanju grozljivih dogodkov, čeprav se praviloma te svoje vloge oz. moči, ki jo imajo, ne zavedajo. Opazovalci lahko zlasti v začetkih, ko so tudi sami storilci še negotovi, ker ne vedo, kako bo reagirala okolica, z majhno iniciativo naredijo veliko in zaustavijo divjanje. Storilci namreč niso ljudje, ki bi se kar tako postavili na sredo družbe in prevzeli pobudo, ampak se zadržujejo na robu, ker so prvič nezaupljivi in drugič, ker se počutijo ogrožene od bližine ljudi. Toda ker se opazovalci pri tem preveč ozirajo na druge, misleč, da bo »že nekdo reagiral in da se meni ni treba izpostavljati«, pogosto ne storijo ničesar, kar storilce opogumi in jim da vedeti, da se jim bo večina podredila. Pred leti so bili izvedeni številni psihološki poskusi, ki so pokazali, da je ne glede na druge okoliščine pripravljenost na reagiranje in pomoč ljudem v stiski obratno sorazmerna s številom opazovalcev. Več kot jih je, manjši je odstotek tistih, ki so pripravljeni posredovati. To situacijo dobro poznajo ljudje po velikih mestih in se ob tem neupravičeno zgražajo. Pri tem namreč ne gre niti za pasivnost niti za brezbrižnost opazovalcev, ampak za povsem naravno težavo, kako prevzeti pobudo spričo zgroženosti zaradi samih dejanj storilcev in spričo prestrašenih in nejevernih obrazov opazovalcev, ki čakajo drug drugega za dovoljenje za posredovanje. V eni takih raziskav je eksperimentator zgolj s svojim drobnim namigom v eni (»Mislim, da se tu dogaja nekaj čudnega«) ali drugi smeri (»Ah, taki zvoki so pri nas običajni.«) povzročil, da je oseba reagirala ali skomignila z rameni in se spet zatopila v svoje delo. Lažje seveda posredujejo ljudje, ki so jim situacije poznane, ali pa so se že kdaj znašli v vlogi posrednika in uspešno preprečili kako nesrečo ali napad.
Ko stvari uberejo svojo pot in ko se zdi, da večina ne bo storila ničesar, se morajo opazovalci sprijazniti z novo situacijo. Zdaj spremembe skoraj niso več mogoče. Opazovalci zase mislijo, da so korektni in nevtralni, se pravi, da so ohranili svoje dostojanstvo in svojo vest čisto in da ni potrebno, da bi jih usoda ljudi okoli njih zanimala. Pri tem upajo, da bodo lahko do konca ostali nevtralni. Raziskave so pokazale, da to ni čisto tako in da opazovalci s časom postanejo manj občutljivi za grozodejstva in da privzamejo nekakšne razlage, s katerimi si skušajo pomiriti vest. Tako npr. začenjajo kriviti žrtve za to, kar se jim je zgodilo, ali pa »spoznajo«, da so žrtve v resnici bolj hudobne, kot so mislili ipd. Na ta način opazovalci postopoma izgubijo svojo nevtralnost in postanejo podobni storilcem. Iz tega izhaja, da opazovalci niso homogena skupina, ampak da so v njej tako tisti, ki bodo slej kot prej podprli storilce, kot opazovalci, ki so pravzaprav ti. sekundarne žrtve zločinov in zlorab. Sekundarne žrtve pogosto nosijo enake ali celo hujše posledice kot primarne žrtve, saj so obsojeni na nemo opazovanje grozot in absorbiranje trpljenja in gnusa. V tem pogledu resnično velja, da travme in zlorabe ne dopuščajo nevtralnosti, ampak se ljudje ob njih neizogibno razporedimo v dve skupini, ki se med seboj nepomirljivo sovražita. Pravi nevtralni opazovalci so potemtakem samo tisti, ki se grozljivih dogodkov okoli sebe sploh ne zavedajo, ali komaj zavedajo, ker so bodisi premladi, da bi jih čustveno razumeli, ali pa verjamejo tistim, na katere so čustveno navezani oz. so od njih odvisni. Tako so na primer odrasli, ki so bili v času nacizma pubertetniki, na vprašanje, kako so doživljali nacizem, odgovarjali, da jim je bilo lepo, da so se čutili povezane, da so uživali ob prepevanju pesmi ob tabornih ognjih ipd. Tega seveda žrtve ne morejo sprejeti. Kaj ni to najhujše: umiraš v grozi taborišča, nedaleč stran nedolžno življenje teče naprej, počitnice, tabori, druženje, pesmi!! Prav ta tema je ganljivo prikazana v knjigi Johna Boyna Deček v črtasti pižami.
Med opazovalci vedno obstaja tudi manjšina, ki reagira v prid žrtvam ali odkloni sodelovanje v nehumanih dejanjih. Pogosto slišimo, da bi to storil še marsikdo, če ga ne bi bilo strah posledic. Pogovori z nekdanjimi nemškimi vojaki so pokazali, da se tistim, ki so odklonili streljanje civilistov ali sodelovanje v transportih Judov praviloma ni zgodilo nič, česar najbrž ne smemo posploševati, saj je šlo za redne enote, ki so bile urjene za redno bojevanje. Drugače je takrat, kadar so redne enote podrejene posebnim enotam, ki so že prestale proces selekcije in so se že utrdile v pobijanju.
Razumevanje doživljanja in obnašanja opazovalcev nam omogoča, da se otresemo pretiranega strahu in zgražanja, ki ga zbuja podoba indiferentne množice, ki opazuje zločin. Prav tako razumemo, kako poteka postopno, od storilcev in pomagačev vsiljeno sprejemanje nasilja kot normalnega in dovoljenega in da je opazovalcem hkrati vsiljeno tudi opredeljevanje za ali proti. Ta razkol se lahko premaga šele v dolgotrajnem procesu, v katerem opazovalci-žrtve in opazovalci-storilci spoznajo in priznajo svojo vlogo v grozodejstvih, skupaj nastopijo proti storilcem in zaščitijo ali pokopljejo žrtve. In tak bo brez dvoma proces tudi pri nas.
Foto: Jože Bartolj
Pripis uredništva: Dr. Tomaž Erzar je sodelavec Študijsko raziskovalnega centra za družino ŠRCD v Ljubljani.
