Logika delitve proti logiki družine

10

kamen»Kaj novega na sinodi?« sem napol zaresno vprašal enega od udeležencev. »Ne vem, še nisem prebral današnjih časopisov,« je bil odgovor – hudomušen, s priokusom grenkobe. Sinoda se je prevešala v drugo polovico, italijanski tradicionalistični bloger je ravnokar objavil pismo, ki naj bi ga skupina kardinalov prvi dan sinode izročila papežu. V njem pride do izraza nezaupanje do delovnega predsedstva sinode in do članov, ki so zadolženi za pripravo končnega poročila. Objava zaupnega pisma (na katerega je papež zbranim škofom odgovoril takoj naslednji dan, to je teden dni pred njegovo objavo) je vzbudila nelagodne spomine na obdobje pred Benediktovim odstopom, na čas, ko je znotraj vatikanske kurije razsajala neusmiljena vojna med različnimi strujami.

Vihar v kozarcu vode se je kmalu polegel. Razprave med škofi se nemoteno nadaljujejo in vse kaže na miren konec sinode. Podpisniki pisma so se javno distancirali od najbolj razdvajajočih interpretacij in podprli papeža. Bolj jasno prihaja do izraza zavest, da sinoda ni parlament, v katerem bi predstavniki glasovali o verskih resnicah. Sinoda je posvetovalni organ, kjer škofje lahko odprto spregovorijo o problemih. Ostali poslušajo, vključno s papežem, ki na koncu odloči: ne po logiki večine, ampak po logiki soglasja. Njemu je prepuščeno, kaj bo storil z zaključnim poročilom. Lahko ga objavi (to se je v preteklosti že zgodilo), lahko ga uporabi kot osnovo za cerkveni dokument (to se je zgodilo največkrat), lahko ga vtakne v predal (tudi to se je že zgodilo). Zgodilo se je celo, da je bil dokument napisan že pred prihodom škofov v Rim.

Vrnimo se za trenutek k dvornim spletkam. (Ravnokar so mediji objavili špekulacije, da ima papež raka na možganih. Očitno njegovim nasprotnikom zmanjkuje idej.) Chicaški kardinal George je tik pred smrtjo javno izrazil zaskrbljenost nad ravnanjem papeža Frančiška. Bal se je, da bodo stvari papežu ušle izpod nadzora, da bo lonec razneslo, če bo dvignil pokrovko. Reakcije tradicionalistov potrjujejo, da je ta strah utemeljen. V Cerkvi so tudi taki ljudje, ki so v imenu svojega razumevanja vere zmožni narediti veliko škode. Bolj papeški so od papeža, zato le-temu – ki je prvi poklican, da skrbi za edinost in pravovernost Cerkve, za kar mu Kristus daje posebno milost – naredijo več škode kot zunanji sovražniki. Živega Jezusa, ki je realno navzoč v skupnosti vernikov, zamenjajo za njegovo »fotografijo«, to je teološko formulacijo ali idejo. V imenu svojih teoloških formulacij in tradicij trmasto zavračajo odprt pogovor z brati in sestrami, grozijo z razkolom, podtikajo zle namene tistim, s katerimi se ne strinjajo… Z ustnicami častijo Jezusa, medtem ko z rokami trgajo na kose realno obstoječe Kristusovo telo – Cerkev.

Tudi v Cerkvi, podobno kot v vsaki družbi, obstajajo ideologi, ki so jim ideje bolj pomembne kot stvarnost. Papežu se dogaja tako kot Jezusu, pred katerega so privedli nezvesto žensko. Tožnikom je bilo malo mar za ubogo žensko. Tudi Jezusov nauk jih ni zanimal. Nesrečnico so zlorabili za to, da bi Jezusa prisilili, da se opredeli: ali je z njimi, ali pa je proti njim. Na svoji strani so imeli Mojzesa (tako so vsaj mislili). Jezus je bil v precepu: če jim pritrdi in žensko obsodi, se bo izneveril svojemu poslanstvu. Če jim ne pritrdi, se je postavil proti Mojzesu in celotni njihovi verski tradiciji. Njihova rešitev za zlo in greh: ubij grešnico. Smrt. Jezusova rešitev: pojdi in ne greši več. Začni novo življenje.

P.S.

Ko sem prebiral zgoraj omenjeno pismo, v katerem skupina kardinalov izraža zaskrbljenost, da je sinoda »pilotirana« in njeni sklepi že vnaprej pripravljeni, se mi je za trenutek zazdelo, da sanjam. Kje so bili ti ljudje v preteklosti, na sinodah, ki so dejansko bile vnaprej pripravljene, ko so škofje uslužno ponavljali stare in izpete formule, in kjer si je škof, ki se je tudi le dotaknil prepovedanih tem, zapravil vsako možnost za napredovanje!? Ali so šele zdaj, ko jim je Frančišek dal proste roke, spoznali vrednost svobode in to do te mere, da ne prenesejo niti najbolj običajnih omejitev, ki nujno spremljajo takšen proces? Če je tako, pozdravljam njihovo spreobrnjenje. A mi nekaj pravi, da jih bolj kot »pilotiranje« moti dejstvo, da oni niso za krmilom.

10 KOMENTARJI

  1. Po definiciji g. Laha verjetno tudi sam spadam med tiste, ki so bolj papeški od papeža, ampak kljub temu sem krščen član Cerkve, ki me skrbi zanjo. Zato se tudi občasno oglašam ob teh temah. Ker je precej zaskrbljujočih stvari. ENa je npr. že ta, kako ljudje (tudi kleriki), ki so sami izrekli marsikatero kritično besedo med pontifikatom papeža Benedikta kar naenkrat postali najbolj goreči ultramontanisti. Vsako kritiko sedanjega pontifikata jemljejo kar kot napad na enotnost Cerkve in pozive k razkolu. Ko pa vodja “progresivne” struje kardinal Marx javno pove, da nemška Cerkev ni filiala Rima in da bo pač ubrala svojo pot, to pač ni vredno omembe. Ne, z razkolom grozimo zlobni tradicionalisti. Konsistentnost?

    Drugo je pa to: papež je sam rekel, da želi odprto debato. Spričo tega je čudno, da je na najvišje položaje v sinodi (predvsem med pisce zaključnega poročila) imenoval predvsem ljudi, ki podpirajo Kasperjev predlog. Je to tisto, kar si “progresivci” predstavljajo pod odprtostjo? In če se nekaj kardinalov na to odloči opozoriti, je potem to napad na papeža? Ta logika je tako neverjetna, da ji le s težavo sledim.

    Pa še nekaj, g. Lah v tem prispevku ne napada le tradicionalistov, temveč praktično celotno Cerkev v Afriki, ki predloge “progesivcev” jasno zavrača. Ampak seveda je lažje napisati, da smo vsega krivi tradicionalisti, napad na Afričane pač ni tako “kul” in napreden.

  2. Osebno sem blizu temu pogledu patra Laha. Popravil bi pa eno netočnost. Lah pripisuje medijem špekulacije, da so pri papežu odkrili možganski rak. Kar bi seveda bila strahotna diagnoza. Te špekulacije, vsaj kolikor je meni znano, ni bilo. Rak je namreč maligni tumor. Pri benignem tumorju, ki so ga omenjali mediji, ne govorimo o raku. Je pa res, da so benigni tumorji v centralnem živčevju, če so neugodno locirani, tudi lahko življenje ogrožujoči.

  3. Razmišljam o motivu za tak sestavek – nič kaj ‘usmiljen’ in prizanesljiv se mi ne zdi. Kadar mački stopiš na rep? Ali: kdor ne misli tako kot jaz, je tradicionalist (kaj točno naj bi to pomenilo in kaj v resnici pomeni – ne zdaj o tem)?

    Da so komu “ideje bolj pomembne kot stvarnost”…: naj zaradi vsakokratne (trenutne, ‘modne’) stvarnosti ‘idejo’ (nauk) sproti prilagajamo? Da bo ideja prilagojena stvarnosti? Ali zato, ker večina trdi drugače, to pomeni, da ima avtomatično prav? (Vsaj tista večina, ki je slišna – kaj misli večina, ki je ne slišimo, lahko ugibamo.) Ni možno, da je resnica nekje vmes ali na katerikoli točki med obema krajiščema? Ker na odseku pred otroškim vrtcem skoraj vsi šoferji prekoračujejo najvišjo dovoljeno hitrost vožnje: naj postavimo višjo omejitev, da bo manj kršitev?

    »V Cerkvi so tudi taki ljudje, ki so v imenu svojega razumevanja vere zmožni narediti veliko škode.« Kaj pa če jih pri tem vodi načelo upoštevanja svoje vesti in tega, kar z njo spoznavajo kot pravilno? Kaj pa če pri tem delujejo iz svoje skrbi za pravo pot? (Ah, seveda: ta skrb je odveč – Cerkev vodi Sv. Duh, zato je njihova skrb brezpredmetna; naj Cerkvi delajo škodo tradicionalisti ali naprednjaki: Cerkev bo preživela in ne sekirajmo se … Tudi prav. Molimo raje za Cerkev – to smo mi vsi).
    Je že vedel Jezus (kako ne bi vedel!!), ko je prosil, ‘da bi bili in ostali eno’.

  4. Meni se zdi, da je zgoraj omenjeno pismo zmanjšalo nevarnost, da bi se trgalo na kose “realno obstoječe Kristusovo telo – Cerkev”. A mi nekaj pravi, da gredo avtorju “tradicionalisti” zelo na živce in po njih udriha ne da bi se oziral na to, da s tem morda trga na kose “realno obstoječe Kristusovo telo – Cerkev”?
    Že to, kako uporablja besedo “tradicionalisti” se mi ne zdi spodobno.

  5. tradicionalisti so problem, ker opozarjajo na padajoče statistike, ki so jih zakuhali naprednjaki s “permisivno” teologijo…

    • Dober pojem “permisivna teologija”! Vredno razmisleka. Ko papež reče Bog je ljubezen, se že vsem cufa, da ne rečem, da se vsem že sline cedijo po tem Bogu, ki samo ljubi in nič ne dela. Nič ne kaznuje, nič ne vlada, samo ljubi. Kot cepec.

  6. Po pozornem prebiranju prispevka in komentarjev lahko ugotovim le,da se mnogi boje svobodnega vetja Duha-ki še naprej veje,kjer hoče…

  7. Kdo je ta zgoraj omenjeni “italijanski tradicionalistični bloger”? Po vsej verjetnosti je to Sandro Magister, ki ga Associated Press imenuje “veteran Vatican correspondent”, Reuters “veteran journalist”, Boston Globe pa “veteran Vatican commentator Sandro Magister, whom many see as a conservative voice hostile to Pope Francis”.

    Čemu tako podcenjevanje tega odličnega novinarja?

    Vreden branja je pogovor s tem “italijanskim tradicionalističnim blogerjem” (Peter Lah) oziroma z “dolgoletnim dopisnikom rimskega tednika L’Espresso iz Vatikana in izjemnim poznavalcem mehanizmov delovanja vatikanske kurije” (Mojca Širok, RTV Slovenija):

    http://www.rtvslo.si/svet/tiha-vojna-proti-francisku/358281

Comments are closed.