Logično vprašanje: »Od česa bomo živeli?«

industrija, proizvodnjaOsebna izkaznica Slovenije

Ali smo res industrijsko razvita država? Slovenija ima le nekako petintrideset milijard evrov družbenega bruto produkta – DBP, kar predstavlja le nekaj desetink odstotka svetovnih gospodarskih vrednosti, v gospodarskem svetu je simbolično prisotna, glede populacije pa predstavlja manj kot štiri desetinke odstotka evropskega prebivalstva.

Problem Slovenije je ta, da je še pred dvajsetimi leti spadala med razvite industrijske države, od osamosvojitve dalje pa postaja izvoznik produktov z nizko dodano vrednostjo. Poleg te značilnosti pa na trgu tekmuje z nizkimi osebnimi dohodki, da le ostaja na svetovnem odru, od koder ni vrnitve.

To nas izriva na obrobje mednarodnega gospodarskega sodelovanja in proži vprašanje nacionalnega dostojanstva, vere v sebe, v lastne sposobnosti in, ali je to sploh še naša prihodnost?

Ali sploh vemo, kakšno je naše nacionalno poslanstvo, kakšne so naše vizije in tudi kakšne so naše globalne usmeritve?

In kakšno je naše stanje, danes?

In kakšno naj bi bilo v naslednjih 10, 20, 30 letih… , saj smo vendar majhni, nikjer ne vodimo, nismo vodilni, nikjer nam ni potrebno prevzemati večjih tveganj, zgolj sledimo velikim gospodarskim sistemom…? Zelo naravna vprašanja!

Vendar to lahko imenujemo kot srečanje z resnico, lahko pa tudi kot povabilo k preobratu – v iskanje paradigme za snovanje sodobnih slovenskih poslovnih sistemov, ker smo že prisiljeni sprejeti odločen korak v primerno programirano prihodnost!

Prisiljeni smo, da zapustimo akademske razprave o visoki in manj visoki znanosti, zlasti pa to, institucije, ki so naš javni strošek, naj se predvsem usmerijo v naše resnične in tradicionalne programe, v izvedljive slovenske industrijske izdelke in programe, v naše upanje, kjer se kakršnakoli odločitev za prihodnost mora srečati z investicijami.

Dva milijona prizadevnih ljudi z industrijsko tradicijo, predstavlja naš osnovni kapital, ob neizprosni sintagmi, Slovenija končno mora rasti iz sebe, iz svojih sposobnosti, če hoče ostati na svetovni sceni kot verodostojen poslovni partner, in zelo verjetno se je to zgodilo prvič v slovenski zgodovini!

Končno se moramo vprašati, kaj sploh še zmoremo z našimi možnostmi, znanjem in izkušnjami, sploh pa z našimi ljudmi ob nataliteti, ki kaže, da se pomikamo v smer počasnega ukinjanja lastnega naroda, saj, sodeč po drobižu, vse dosedanje vlade niso bile prijazne do spodbujanja rasti prebivalstva, šolanja otrok in iskanje njihove prihodnosti. Le zakaj? Ali država res misli, da lahko obstaja tudi brez ljudi, brez ustvarjalcev dodane vrednosti in tako tudi brez davkoplačevalcev?

Sloveniji je usojeno, da prihodnost lahko išče le v več-znanju, kjerkoli in na kakršenkoli način in brez dvoma je proizvodno gospodarstvo tisto mesto, kjer ima znanje največji vpliv na gospodarske spremembe, zato je logično, da se usmerimo v iskanje modelne rešitve, kjer bi nujno rabili sistemski pristop, saj mnogi ne vedo, kako začeti svoje sanje, niti tega, kako pokopati stare rešitve, ki nimajo perspektive. Slovenija potrebuje ustrezno inventuro proizvodnih sposobnosti in nov razvojni model, ki bo temeljil na resničnih temeljih.

Nimamo več druge možnosti kot poiskati odgovor na vprašanje, kolik je celoten strošek za snovanje, vzdrževanje in proizvajanje kateregakoli produkta, ali celo nekega programa, sedaj in v prihodnje, seveda ob spremljanju konkurence.

Kaj takega slovensko proizvodno gospodarstvo še ne zmore.

Pripis uredništva: Objavljeni prispevek je odlomek iz knjige Komu izstaviti račun? Izzivanja in madeži, o kateri  lahko izveste več oz. jo brez poštnine naročite preko Časnika.

Foto: Flickr