Logična pot od “gotof si” do strašljivega grafita o kristjanih

11

Avtor: Milena Miklavčič. Vir: Zarečeno. Konec tedna je po medijih zaokrožila novica, da trideset tisoč Slovencev poseduje 120.000 kosov orožja, med katero statistike uvrščajo tudi bodala in buzdovane. Vsako leto je izdanih novih šest tisoč dovoljenj. In če ob tem številu pomislimo, da je po predalih še vsaj enkrat toliko nelegalnega orožja vseh vrst, potem smo lahko upravičeno prestrašeni ob misli, kaj bi se zgodilo, če bi umetno dvigovanje politične temperature v Sloveniji nekega lepega dne dosegle vrelišče in bi tisti, ki bi se jim do konca ”odklopilo”, sledili temu, h čemer jih poriva ulica in še kdo – ter bi od besed prešli k dejanjem.

Vzorov, ki jih lahko posnemajo, imamo več kot zadosti že na dosegu roke. Tudi v tako opevani bivši Jugi smo vrsto let živeli v tako opevanem bratstvu. In potem je bilo treba samo malo, pa se je razplamtel požar, ki je v svojih krutih nedrjih pogoltnil na deset tisoče nedolžnih žrtev, nekateri od njih se do zadnjega diha nismo mogli sprijazniti z morilci, ki so prihajali celo iz vrst najboljših sosedov, prijateljev, iz vrst družinskih članov.

Kakšen vrag je obsedel tudi nas, Slovence, da smo po komaj dvajsetih letih samostojne Slovenije soočeni z neizmerljivo količino žaljivih besed, ki niso le brutalne, so tudi skrb vzbujajoče?

Zahteve po gotof si, se ne dogajajo le preko zafrustriranih piscev anonimnih komentarjev na različnih internetnih forumih. Gotof si so besede, ki so si jih kot svoje lastne, prisvojili celo številni intelektualci, znani Slovenci, kulturniki in celo pisoči. Boleče prizadeta in ranljivo presenečena sem bila zlasti pri teh, slednjih, kajti niti v najbolj drznih sanjah si nisem nikoli mislila, da bi, na videz milim in tenkočutnim osebam, ki piše prelepe otroške pesmi in zgodbice, kdaj padle na pamet tudi takšne morilske in militantne misli.

Razumem, da nam je šlo v preteklosti relativno dobro, da je denar postal vladar marsikatere glave. Živeli smo v kapitalizmu, a razmišljali smo po socialistično.

Trmasto smo se oklepali miselnosti, da je država tista, ki nam mora nuditi vse. Od brezplačnega zdravstva, šolstva, do ugodnih kreditov za stanovanja in še mnogo kaj.

Ob zahtevi imeti čim več, smo pozabili na srčno kulturo, na moralo in na obče človeške vrednote. To so bila leta, ko je tudi večina levičarjev izgubila svoj humanizem in – kar je prav tako žalostno.- večina desničarjev svojo krščanstvo. Redke izjeme z obeh strani, ki so krdelo, ki se je gnalo zgolj za dobrinami vseh vrst, opominjale, da takšna pot vodi v prepad, so končale na stranskem tiru.

Iz trenutnega bolečega vsakdana vidimo, da v gonji za denarjem človek pozabi ne le na moralna načela, pozabi tudi na verske in politične predsodke. Spajdaši se z vsakim, za katerega zasluti, da bi mu znanstvo pomagalo na poti do cilja.

Živ dokaz zato, je, med drugim, že malo pozabljena finančna afera mariborske škofije, katero so verniki svojim škofom in ostalim, ki so imeli prste v marmeladi, z lahkoto odpustili.

Medtem ko so izkoriščani delavci s sklonjenimi glavami, počasi, drug za drugim, pristajali na cesti, se je plenjenje države še z večjo intenziteto nadaljevalo. Bolj ko je bila državna vreča prazna, bolj grobo in na nož se je kradlo. In- seveda- v borbi za obstanek- diskreditiralo pajdaše, ki so tiste, ki so dotično vrečo držali, motili pri kraji.

Državljani so postali moteč element, kajti prazen želodec in dejstvo, da ni več kaj dati v lonec, so jih prisili v razmišljanje o tem, kdo pa je tisti, ki je državo pripeljal v maloro, da je vedno več ljudi brez dela in vedno več lačnih osnovnih življenjskih dobrin.

Navadnim državljanom, ki so sicer imeli kruha in iger pa mehiških nadaljevank, se ni niti sanjalo, kdaj se je zgodil pajdaški rop stoletja slovenskih bank. Kdaj so posamezniki, ki včeraj niso imeli niti za burek, bili pa so pravih političnih barv, čez noč postali bogati kot naftni šejki na slovenski način.

Slovenija se je spremenila tudi v deželo prestižnih avtomobilov, nemogočih, bogato okrancljanih dvorcev. Po parkih in vrtovih so pričeli tekati psi in mačke najdražjih pasem.

Vsi so bili enako pametni, zato so lahko študirali, tisti, ki so bili leni, a so imeli denar, so brez težav in brez zadreg kupovali diplome, magisterije in doktorate.

Vsak tretji slovenski zakonski stan je šel v franže, po nevrotičnih težavah, ki jih imajo slovenski otroci, smo v vrhu Evropske lestvice.

Mogočneži so pozidali slovensko obalo z nemogočimi bahaškimi vikendi, pokupili nepremičnine, ki so- po njihovem- obetale ogromen zaslužek, ves ta čas pa so denar po legalni in ilegalni poti odnašali v tople kraje, na varno. Kljub svoji pogoltnosti so vedeli, da bo potrebno račune nekoč plačati.

Kdor krade, ta tudi laže, pravi slovenski pregovor. Prejšnji četrtek je znani publicist Igor Omerza v Žireh predstavil svojo zadnjo knjigo 88 stopnic do pekla, v kateri opisuje ugrabitev srbskega poslovneža Bate Todorovića. Knjiga je polna grozljivih dokumentov, ki pričajo tudi o tem, kako si je nekoč nekdo- poleg Udbe- za naivno javnost – izmislil do potankosti izdelan politični triler, s katerim so si izvrševalci ugrabitve pred dotično javnostjo umili roke.

Bolj ko primerjam ta nekoč z današnjo kruto realnostjo, bolj me stresa mraz ob misli, da se tudi danes na podoben, zelo prefrigan način zavaja in slepi javnost.

Glavni akterji izza ozadja – bog mi pomagaj, če vedno bolj verjamem vanje- so pričeli umetno spodbujati razočarano ljudstvo k sovraštvu do drugače mislečih, gonja pa je- predvsem skozi medije- pronicala v vse pore naše družbe.

Grafit Kristjani, klali smo vas 1945, klali vas bomo 2013, dokazuje, da smo v Sloveniji – ne da bi si to želeli- dosegli dno.

Nižje kot to, ne moremo pasti. Dotični grafit je, žal, le logično nadaljevanje vsesplošnega gesla gotof si.

Z dotičnim grafitom o klanju se, žal, gre zgolj in samo v umazane podrobnosti.

Dr. Ljerka Bizilj je nedavno izjavila, da ji je žal, ker se je novinarstvo spremenilo v piar. Mar to pomeni, da novinarji zgolj sledijo napotkom svojih šefov, politikov, naročnikov, skratka tistih, ki jih plačujejo?

Ob vsem, kar se dogaja in od česar se normalni ljudje, ki so ohranili trohico zdrave pameti, distancirajo, se moramo vprašati, smo mi (jaz, ti, on) kaj drugačni, boljši? Smo strpni do tistih, ki razmišljajo malo drugače kot mi? Jih sprejemamo takšne kot so, se z njimi pogovarjamo?

Ali pa se tudi nam- ko jih srečamo- mota po glavi tista prekleta misel, polna konkretnega namigovanja – gotof si?

Vir: Zarečeno


11 KOMENTARJI

  1. Gospo Miklavčičevo malo daje paranoja pred drugače mislečimi! No, saj paranoja je na Slovenskem zelo razširjena psihična motnja. Od predsednika vlade do pometačev …

    • Seveda, jaz že dlje časa berem izlive te živčne razvaline, to žensko sama zloba skupaj drži in se njene reakcije so logična posledica. Me pa še bolj skrbi to, kar je zblebetala čisto na začetku svojega prispevka. A se v tem morda skriva prikrita grožnja?

      • Ko nekdo pove resnico in opozori na problem, se odzivate “ad hominem”.

        Morda je pa ravno to pokazatelj, da je gospa Milena nekomu stopila na žulj.

    • Drugače misleči za demokratično usmerjenega človeka nikoli niso problem. Nekaj drugega pa je to za komuno-fašiste. Zanj je drugače misleči grožnja. Gospa Milena ne spada v to drugo skupino, za vas pa ne vem.

      Vsekakor ne bi rad, da bi me kdo iz druge skupine gledal izza puškine cevi. Tudi vam ne bi bilo prijetno, domnevam. Tega nikomur ne privoščim.

  2. Gospa Milena Miklavcic je pa ze cisto nekaj drugega milega in plemenitega, kot zloglasna Svetlana Makarovic, kadar se zacne peniti od sovrastva do Cerkve. Obe imata pravljicna ali miticno lepa slovanska imena. Pogledal sem na Milenin splet ” Drugi svet ” pod Zareceno , glej zgoraj, pa mi je bilo takoj jasno katera od njiju utegne biti paranojicna. Pri Svetlani bi se celo upal reci, da je tako hudo paranoicna, kot, da je obsedena od svojega nekoliko enakozvenecega podivjanega angela Luci-ferja. Kdor tako divje in slepo sovrazi, v tem primeru starodavno institucijo, katoliska cerkev, ki je za naso dezelo naredila toliko neizmerno dobrega, je zmozen tudi propagirat tisto genocidno parolo: Kristjani, klali smo vas 1945 in klali vas bomo 2013.
    Zato pravim, da stoji Svetlana Makarovic za propad slovenske zemlje, Milena Miklavcic pa je ponos slovenske zemlje.

  3. Kar z veliko večino napisanega se da brez težav strinjati, tudi o doseženem dnu, ki se ga je doseglo v Sloveniji, pa nestrpnosti do drugače mislečih,…
    Čeprav vedno obstaja strah, da po Murphyju “nikoli ni tako nizko, da ne bi moglo iti še niže”.

    Izpeljava, da je geslo “gotof si” fizična grožnja (z napadom, umorom,…) in da iz nje izhaja tudi grafit o klanju pa se mi vseeno zdi zelo za lase privlečena, fobistična, paranoična.

    “Gotof si” pa si jaz (in še mnogo drugih, s katerimi debatiram o situaciji v Sloveniji), razlagam(o) kot sporočilo o politični, položajski, nepotistični itd “smrti”. Upal bi si tudi predvidevati, da podobno tudi avtorji in uporabniki gesla. Podobno, kot se govori o “političnem umoru” (čeprav gre pri mnogih naših politikih prej za politični samomor kot za umor), pa tudi ne bo nihče nikogar klal, ubijal.

    Omenjeni strašljivi grafit (tudi jaz se seveda kot avtorica prispevka in vsi normalni ljudje ne glede na pripadnost čemur koli lahko samo zgražam nad njim) bi prej pripisal spet nekim ekstremističnim strujam, ki samo izkoriščajo nastalo situacijo in poskušajo še dodatno razdeliti narod, povečati prepad med različno mislečimi. Podobno, kot je bilo z načrtnim prevračanjem mirnih protestov v nasilne. Žal je na to temo vse potihnilo.

  4. misliti, da je besedna zveza ”gotof si” nedolžna, je utvara.
    Že njen osnovni pomen ne prinaša nič pozitivnega.
    negativizem v Sloveniji se iz dneva v dan stopnjuje, to je dejstvo.
    Ulica, mediji, nekateri posamezniki in del politike pa ves ta čas intenzivno spodbuja ulico, naj bo še bolj agresivna.
    Močno se bojim, da je zgornje razmišljenje jutrišnja stvarnost, ki smo jo sami priklicali.
    Ultra levičarske agitacije, ki zahtevajo uničenje vsega, kar ni levega, grozljivo spominjajo na nacistično nemčijo, ko se je pričelo pozivati k iztrebljenju Židov.
    Enaki vzorci, podobne parole se prakticirajo tudi pri nas, ljudje pa se obračajo stran, ker se ne zavedajo, kam takšne parole peljejo.

    • Se strinjam. To ni več hec.
      Najbolj zaskrbljujoče je, da preganjajo ljudi, ki delajo dobro in govorijo resnico(Boštjan Furlan). Komu se danes zdi sporen nastop poštenih proti nacizmu, fašizmu a so mnogi takrat izgubljali prostost in celo življenja za svojo zvestobo človečnosti v borbi za človekove pravice.
      Komunizem ni nič drugačen. In nosilci njegovih idej tudi danes niso nič drugačni. Bojijo se za izgubo svojih privilegijev a spoznavajo da v rokah nimajo več nobene moči argumenta, zato se v paniki vedno bolj nagibajo k argumentu moči, kar predstavlja zgolj slepe strasti, ki pa so najbolj nevarne prav tistemu, ki se jim v slepem zaupanju predaja.
      Tu gre za razločevanje duhov. Za te stvari je komunizem povsem slep, zato pozivam vse, ki se tega zavedate, da ravnate z občutkom in diskretno za mir v deželi in njen blagor. In ne pozabimo. Ta rod (demonov) se ne izganja drugače, kot z molitvijo in postom.

  5. Ne verjamem v teorije zarot. Dejstvo pa je, da so ti “spontani ” protesti daljinsko vodeni mitingi. Že kar nekaj let si močnejša stran privošči NABIJANJE laži, polresnici in prikrito iskanje sovražnikov, zadnjega pol leta pa je stanje v medijih nevzdržno.

    Na ulčinih protestih ne bi bilo toliko ljudi, če se le ti ne bi bali za svoje sinekure, za svoje plače, za svoj denar, ki jim ga je Država dajala, sedaj pa v krizi -ga ne bo več. Tu se šele vidi POHLEP, ki je vsem enak. Še najbolj pa ga občutijo lenuhi in socialisti.

    Glede paranoje: če je misleč in občutljiv človek v sistemu, ki je poln nepravičnosti, delovanja po zvezah, sistema korupcije, nedelovanja pravne države in je ob tem osamljen, potem je normalno, da postane previden in nezaupljiv. Samo bedak, norec bi v takem sistemu vsem povprek zaupal, kaj si misli o njih in o sistemu.

    Drugo pa je, če paranoiki danes strašijo, da bo neka SDS in Janša naredila državni prevrat in policijsko-vojaško državo.

  6. Razne vrste nestrpnosti so nevarna reč. Razvite, demokratične države to vedo, zato je njihova toleranca nestrpnosti enaka nič. Vedo, da se požar gasi takrat ko je še majhen, ker je pozneje veliko težje, včasih celo nemogoče-ne da bi utrpeli veliko škodo.
    Pri nas pa se vse to omalovažuje, zmanjšuje pomen (saj ni tako mislil, saj je to le za hec,to se le tako reće-daleč od tega da bi kdo to storil,o kako ste občutljivi…)
    Beseda je že druga stopnja (prva je misel). Ostane le še dejanje, torej speljati to kar sem mislil in govoril.

  7. a je tako težko izložit iz napisanega samo dva stavka

    GOTOF SI
    Kristjani, klali smo vas 1945, klali vas bomo 2013

    Soočite se sedaj z obema grožnjama, predstavljate si, da eno ali drugo slčišite od nekoga nekje na samem, odmislite politični pedigre,pa vaš osebni odnos do levih ali desnih in če vam obe grožnji NE DELUJETA KOT GROŽNJI, potem je z vami nekaj hudo narobe.

Comments are closed.