Avtor: Milena Miklavčič. Vir: Zarečeno. Konec tedna je po medijih zaokrožila novica, da trideset tisoč Slovencev poseduje 120.000 kosov orožja, med katero statistike uvrščajo tudi bodala in buzdovane. Vsako leto je izdanih novih šest tisoč dovoljenj. In če ob tem številu pomislimo, da je po predalih še vsaj enkrat toliko nelegalnega orožja vseh vrst, potem smo lahko upravičeno prestrašeni ob misli, kaj bi se zgodilo, če bi umetno dvigovanje politične temperature v Sloveniji nekega lepega dne dosegle vrelišče in bi tisti, ki bi se jim do konca ”odklopilo”, sledili temu, h čemer jih poriva ulica in še kdo – ter bi od besed prešli k dejanjem.
Vzorov, ki jih lahko posnemajo, imamo več kot zadosti že na dosegu roke. Tudi v tako opevani bivši Jugi smo vrsto let živeli v tako opevanem bratstvu. In potem je bilo treba samo malo, pa se je razplamtel požar, ki je v svojih krutih nedrjih pogoltnil na deset tisoče nedolžnih žrtev, nekateri od njih se do zadnjega diha nismo mogli sprijazniti z morilci, ki so prihajali celo iz vrst najboljših sosedov, prijateljev, iz vrst družinskih članov.
Kakšen vrag je obsedel tudi nas, Slovence, da smo po komaj dvajsetih letih samostojne Slovenije soočeni z neizmerljivo količino žaljivih besed, ki niso le brutalne, so tudi skrb vzbujajoče?
Zahteve po gotof si, se ne dogajajo le preko zafrustriranih piscev anonimnih komentarjev na različnih internetnih forumih. Gotof si so besede, ki so si jih kot svoje lastne, prisvojili celo številni intelektualci, znani Slovenci, kulturniki in celo pisoči. Boleče prizadeta in ranljivo presenečena sem bila zlasti pri teh, slednjih, kajti niti v najbolj drznih sanjah si nisem nikoli mislila, da bi, na videz milim in tenkočutnim osebam, ki piše prelepe otroške pesmi in zgodbice, kdaj padle na pamet tudi takšne morilske in militantne misli.
Razumem, da nam je šlo v preteklosti relativno dobro, da je denar postal vladar marsikatere glave. Živeli smo v kapitalizmu, a razmišljali smo po socialistično.
Trmasto smo se oklepali miselnosti, da je država tista, ki nam mora nuditi vse. Od brezplačnega zdravstva, šolstva, do ugodnih kreditov za stanovanja in še mnogo kaj.
Ob zahtevi imeti čim več, smo pozabili na srčno kulturo, na moralo in na obče človeške vrednote. To so bila leta, ko je tudi večina levičarjev izgubila svoj humanizem in – kar je prav tako žalostno.- večina desničarjev svojo krščanstvo. Redke izjeme z obeh strani, ki so krdelo, ki se je gnalo zgolj za dobrinami vseh vrst, opominjale, da takšna pot vodi v prepad, so končale na stranskem tiru.
Iz trenutnega bolečega vsakdana vidimo, da v gonji za denarjem človek pozabi ne le na moralna načela, pozabi tudi na verske in politične predsodke. Spajdaši se z vsakim, za katerega zasluti, da bi mu znanstvo pomagalo na poti do cilja.
Živ dokaz zato, je, med drugim, že malo pozabljena finančna afera mariborske škofije, katero so verniki svojim škofom in ostalim, ki so imeli prste v marmeladi, z lahkoto odpustili.
Medtem ko so izkoriščani delavci s sklonjenimi glavami, počasi, drug za drugim, pristajali na cesti, se je plenjenje države še z večjo intenziteto nadaljevalo. Bolj ko je bila državna vreča prazna, bolj grobo in na nož se je kradlo. In- seveda- v borbi za obstanek- diskreditiralo pajdaše, ki so tiste, ki so dotično vrečo držali, motili pri kraji.
Državljani so postali moteč element, kajti prazen želodec in dejstvo, da ni več kaj dati v lonec, so jih prisili v razmišljanje o tem, kdo pa je tisti, ki je državo pripeljal v maloro, da je vedno več ljudi brez dela in vedno več lačnih osnovnih življenjskih dobrin.
Navadnim državljanom, ki so sicer imeli kruha in iger pa mehiških nadaljevank, se ni niti sanjalo, kdaj se je zgodil pajdaški rop stoletja slovenskih bank. Kdaj so posamezniki, ki včeraj niso imeli niti za burek, bili pa so pravih političnih barv, čez noč postali bogati kot naftni šejki na slovenski način.
Slovenija se je spremenila tudi v deželo prestižnih avtomobilov, nemogočih, bogato okrancljanih dvorcev. Po parkih in vrtovih so pričeli tekati psi in mačke najdražjih pasem.
Vsi so bili enako pametni, zato so lahko študirali, tisti, ki so bili leni, a so imeli denar, so brez težav in brez zadreg kupovali diplome, magisterije in doktorate.
Vsak tretji slovenski zakonski stan je šel v franže, po nevrotičnih težavah, ki jih imajo slovenski otroci, smo v vrhu Evropske lestvice.
Mogočneži so pozidali slovensko obalo z nemogočimi bahaškimi vikendi, pokupili nepremičnine, ki so- po njihovem- obetale ogromen zaslužek, ves ta čas pa so denar po legalni in ilegalni poti odnašali v tople kraje, na varno. Kljub svoji pogoltnosti so vedeli, da bo potrebno račune nekoč plačati.
Kdor krade, ta tudi laže, pravi slovenski pregovor. Prejšnji četrtek je znani publicist Igor Omerza v Žireh predstavil svojo zadnjo knjigo 88 stopnic do pekla, v kateri opisuje ugrabitev srbskega poslovneža Bate Todorovića. Knjiga je polna grozljivih dokumentov, ki pričajo tudi o tem, kako si je nekoč nekdo- poleg Udbe- za naivno javnost – izmislil do potankosti izdelan politični triler, s katerim so si izvrševalci ugrabitve pred dotično javnostjo umili roke.
Bolj ko primerjam ta nekoč z današnjo kruto realnostjo, bolj me stresa mraz ob misli, da se tudi danes na podoben, zelo prefrigan način zavaja in slepi javnost.
Glavni akterji izza ozadja – bog mi pomagaj, če vedno bolj verjamem vanje- so pričeli umetno spodbujati razočarano ljudstvo k sovraštvu do drugače mislečih, gonja pa je- predvsem skozi medije- pronicala v vse pore naše družbe.
Grafit Kristjani, klali smo vas 1945, klali vas bomo 2013, dokazuje, da smo v Sloveniji – ne da bi si to želeli- dosegli dno.
Nižje kot to, ne moremo pasti. Dotični grafit je, žal, le logično nadaljevanje vsesplošnega gesla gotof si.
Z dotičnim grafitom o klanju se, žal, gre zgolj in samo v umazane podrobnosti.
Dr. Ljerka Bizilj je nedavno izjavila, da ji je žal, ker se je novinarstvo spremenilo v piar. Mar to pomeni, da novinarji zgolj sledijo napotkom svojih šefov, politikov, naročnikov, skratka tistih, ki jih plačujejo?
Ob vsem, kar se dogaja in od česar se normalni ljudje, ki so ohranili trohico zdrave pameti, distancirajo, se moramo vprašati, smo mi (jaz, ti, on) kaj drugačni, boljši? Smo strpni do tistih, ki razmišljajo malo drugače kot mi? Jih sprejemamo takšne kot so, se z njimi pogovarjamo?
Ali pa se tudi nam- ko jih srečamo- mota po glavi tista prekleta misel, polna konkretnega namigovanja – gotof si?
Vir: Zarečeno
