Ločitev Cerkve in države

Foto: Jože Bartolj.
Foto: Jože Bartolj.

Zakaj se je Cerkev tako aktivno vključila v referendumsko dogajanje oz. je jasno dvignila glas proti novi družinski zakonodaji? Nov val člankov na to temo je spet pred nami. Opozarjajo nas, da so v neki Ameriški državi sprejeli zakon o zaščiti verskega prepričanja, ki dopušča »diskriminiranje« homoseksualcev, lotili so se preverjanja tega, kar so povedali na prižnicah … skratka Cerkev je trn v peti »moderne družbe« 21. stoletja. Na tej in oni strani oceana.

In zdaj odgovor na vprašanje: zakaj se je Cerkev tako aktivno vključila v referendumsko dogajanje? Zato, ker smo verniki del družbe. Duhovniki so del družbe. Vsi smo davkoplačevalci, vsi smo pod zakonodajo države. Po kakšni logiki bi morali biti o zakonih, ki se dotikajo nas in naših otrok kot državljanov, tiho?

Da, Cerkev je ločena od države. Jasno! Zato župnik ni fevdalni gospod, njegov glas na volitvah, v parlamentu, gospodarstvu …, ni vreden več kot moj ali tvoj, ampak volilne pravice mu pa ne smemo odvzeti. Če bi mu jo, bi bila to diskriminacija. Prav tako bi bila diskriminacija, če župniku, ali pa verniku laiku, ne bi dovolili, da pove svoje mnenje. Povedati svoje mnenje, se zanj postaviti, je pač državljanska pravica in nima nič skupnega z ločitvijo Cerkve od države.

Pri nas pa si nekateri predstavljajo, da ločitev Cerkve in države pomeni izključitev Cerkve iz družbe. Hopsa! To bi pomenilo, da se gremo totalitarizem. Nekoč je tako pri nas tudi bilo. Policaji so imeli v svojem učbeniku napisano, da so duhovniki notranji sovražniki in je treba za njimi vohljati. Ko smo stopili v demokracijo, smo se odločili za drugačen nivo. Cerkev ni sovražnica, ampak je partnerica. Za državo lahko, kot organizacija, ki se zavzema za splošno dobro, naredi nekaj, ker državi potem ni treba. Recimo primer Karitas. Dajmo se že enkrat nehat slepiti in preverimo koliko sredstev, ki jih mi sami in tudi država (v našem imenu) preko javnih razpisov, namenja humanitarnim organizacijam, potem konča pri pomoči potrebnih. Iz javno dostopnih podatkov se da lepo izračunati, denimo koliko zaposlenih ima Karitas in koliko Rdeči križ, prav tako koliko prostovoljcev ima Karitas in koliko Rdeči križ. Že samo avtopark Rdečega križa in denimo Karitas, pove dovolj!

Toliko za plastičen in čisto oprijemljiv primer. Lahko bi navedel tudi kakšnega drugega. Če to koga jezi, naj počisti pri sebi in naj ne jamra o ločitvi Cerkve od države.

Sam lahko sklenem le, da sem vesel, da se je Cerkev končno zganila in z jasno besedo pozvala ljudi, naj storijo, kar menijo da je prav. Servilnost nas namreč ne bo pripeljala do tistega kar želimo za družine in otroke.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.