Ljudska sodba

Oktobra 1986 sem nekdanjim partizanskim političnim voditeljem v nekdanjem partizanskem okrožju Jesenice predstavil načrt raziskave druge svetovne vojne v tem okrožju. Napovedal sem tudi raziskavo tedaj še tabuiziranih usod, tako tudi mobilizirancev v nemško vojsko in oseb, ki jih je ubilo partizansko gibanje. Besedilo o partizanskem pobijanju slovenskih civilistov in partizanskih soborcev je bilo januarja 1994 objavljeno v reviji Borec, št. 526-528. Jože Pučnik ga je kasneje ocenil kot pionirsko delo te vrste. Seveda bi zlasti o zločinskih temeljih totalitarnega titoizma in njegovih posledicah dandanes še marsikaj dodal.

Takrat sem uvodoma zapisal: »Besedilo je poročilo o doslej zbranem gradivu in poskus oblikovanja pripovedi tako, da človeku odkrije del resnice o sebi takem, kakršen postane v mejnih položajih. Ker zgodba še ni popolna, navajam le kratice imen in priimkov nastopajočih oseb. Kopija besedila z vpisanimi imeni in priimki je shranjena v arhivu Gorenjskega muzeja. Na nekatera vprašanja, ki jim nisem posvetil ustrezne pozornosti, posebej opozarjam v besedilu.«

V tej objavi dodajam imena ubitih. Omenjenih jih je okoli 150. O ubijalcih in tistih, ki so jim ukazali ubijanje, nisem pisal. Pa jih ni nič manj kot njihovih žrtev. To je raziskava, ki jo bo potrebno še opraviti, če hočemo razumeti revolucijski udar po rojakih oz. kako je revolucija zlorabila svoje partizane. Morilci in naročniki so ali mrtvi ali se skrivajo pred roko pravice. Vendar tudi njihova imena in dela bodo prišla pred sodbo zgodovine.

Nasprotno pa svojci žrtev odkrivajo, kako sporni, brez obremenilnih dokazov so bili mnogi uboji. Predvsem pa prihaja na dan, kako je titoizem družine ljudi, ki jih je ubil, trajno zaznamoval. Mnogi niso mogli in niso smeli pokopati svojih mrtvih, spominjanje nanje je bilo prepovedano, iskanje resnice in pravice o zločinih partizanskega gibanja prav tako.

Prav s pričevanji svojcev ubitih dobiva slika, ki sem jo leta 1993 napisal predvsem po partizanskih virih, nove razsežnosti. Nobeden od ubitih ni bil obsojen pred sodiščem, mnoge so pred smrtjo mučili … Tudi v partizanskem okrožju Jesenice partizani pobijejo več kot dvakrat več rojakov kot okupatorjev. Zmaga v državljanski vojni je bila prvi cilj titoizma.

Zato objavi dodajam zgodbe družin članov študijskega krožka Moč preživetja: Gašperinove, Jelenčeve, Medjeve, Polakove, Šolarjeve, Žvanove. Krožek nadaljuje svoje delo in bomo raziskovali predvsem titoistično trpinčenje sorodnikov ubitih.

Več zgodb o partizanskih ubojih domačinov je napisala tudi Vanja Kržan in so objavljene v reviji Zaveza.

Celotna objava: tukaj.