Janez Janša je pred nekaj meseci v javnost vrgel krilatico petdeset plus, s katero naj bi označil cilj svoje stranke za prihodnje volitve. Zadeva se je prijela in od tedaj pogosto dviguje temperaturo možakarjevim številnim skrivnim oboževalcem na levici. Če sodimo po zadnji novinarski konferenci Nove Slovenije, si je cilj zastavila tudi Janševa najverjetnejša koalicijska partnerica.
Stritar bi se počutil domače
Ob že precej predvolilno obarvanih besedah Ljudmile Novak bi se domače počutil celo sloviti slovenski književnik Josip Stritar. Najbolj znani krajan dolenjske Podsmreke je v Dunajskih sonetih svoje vrle rojake že davnega leta 1873 pozval, naj ga kamenjajo, ker se ima za liberalnega Slovenca. Več kot sto trideset let pozneje nas je prvakinja Nove Slovenije poučila, da liberalizem – tokrat v paru z globalizacijo – še naprej uničuje našo lepo podalpsko domovino.
Teze potemtakem ni moč imeti za preveč izvirno, ker liberalci, deloma v družbi židov in prostozidarjev, vsaj od Stritarjevega časa , za dobršen del slovenske javnosti niso nikoli prenehali biti vir navdiha in hkrati domnevni izvor vsakršnega pohujšanja za v jedru zdravo karantansko ljudstvo. V trenutku, ko jih Novakova vleče s podstrešja katoliške politične mitologije (čeprav so si kultni status med tem zagotovili tudi marsikje na levici), nas po drugi strani znova preseneča velik prepad med navzočnostjo duha resničnega liberalizma pod Alpami in njegovo opevano uničevalno močjo. V nasprotju z vso škodo, ki naj bi jo naredil, liberalizem, če odštejemo vulgarni antiklerikalizem kot edini na Slovenskem širše odmevni del njegove dediščine, v teh krajih nikoli ni bil osrednji, celo srednje velik pojav ne.
Liberalizem brez liberalcev
Če se nam že ne ljubi na izlet v zgodovino, bi lahko o tem marsikaj povedal eden najvidnejših slovenskih liberalcev Ljubo Sirc. Slednji je kot kandidat po imenu liberalne stranke na predsedniških volitvah leta 1992 vknjižil veličastnih 1,5 odstotka glasov. Da je stranka, ki ga je predlagala, pobrala petnajstkrat več, v tem primeru ne dokazuje ničesar, saj je svoj rezultat dolgovala ravno dejstvu, da se je namesto kot liberalna raje profilirala kot glavna postkomunistična sila s primernim voditeljem v podobi predsednika pravkar propadle države.
Podobnih okov se dvajset let pozneje ne zmoreta rešiti tisti grupaciji, ki na Slovenskem najviše dvigata zastavo liberalizma in sta članici zadevnih mednarodnih strankarskih družb. Žalostno je recimo, da prvak ene izmed njiju leta 2011 ni zmožen vsaj simbolično potegniti črte pod starimi, vse prej kot liberalnimi časi in še naprej trmasto brani neumno priznanje za šefa nekdanje tajne policije. Ker je zanj pač najzaslužnejši njegov politični prijatelj.
Komaj za zadostno
Ljudmilin boj z liberalizmom ni v takih razmerah nič drugega kakor spopad s fantomskimi prikaznimi. Ker mu je za smetano na torti dodala visoko leteče, a pomensko precej izmuzljive parole tradicionalizem, vrednote in domoljubje, ki bodo kljub nedvomno dobrim namenom pri marsikom zbudile neprijetne asociacije na posesivni etatizem in domačijstvo, glavno orožje tako nekdanjih klerikalnih kot poznejših komunističnih in postkomunističnih gospodarjev domovine, lahko po moji grobi oceni nagovori kvečjemu šest odstotkov volilnega telesa. Prej manj kot več. Zatorej bi njeni strategiji po analogiji z Janševimi petdeset plus lahko rekli strategija šest minus.
Morda bo zdaj kdo – eden v žalosti, drugi škodoželjno – vprašal, ali je tedaj Novakova politična amaterka. Odgovor je odločen ne. Predsednica Nove Slovenije se najbrž zaveda, da najzvestejši privrženci katoliške stranke potrebujejo prav tovrstna zagotovila in tovrstna gesla. Liberalizem je zanje, naj bo v resnici še tako brezzob, že od pradavnine prapodoba slabega in uničuje Slovenijo, kakršno si želijo, četudi ga sploh ni. V trenutnem položaju stranke, ko je treba narediti vse za ponovni preboj v državni zbor, je predsedničina novinarska konferenca morda celo najlažja pot tja. Žalosten paradoks je samo, da z njo hkrati betonira hiranje stranke s krščanskim predznakom na obrobju – naj bo v parlamentu ali zunaj njega. Spopadanje s prikaznimi pač ne bo nikoli privlačno za veliko volivcev.
Foto: Nsi
