Ljudevit Pivko – od italijanskega zapora do poslanca

6

Ljudevit_Pivko_(2)Ob približujoči obletnici I. svetovne vojne objavljamo drugi del opisa življenjske poti Ljudevita Pivka, prvi del lahko najdete na povezavi

Pivko je na italijanski strani pristal v taborišču. Šele 1. decembra 1918 je dobil dovoljenje za odhod 235 oficirjev in 80 vojakov, med njimi 43 Slovencev, iz taborišča Nocera Umbra. Pivko je nato v Italiji organiziral prostovoljce. Spomladi 1918, ko se čehoslovaški polk loči in gre svojo pot, nastane Jugoslovanski dobrovoljski bataljon kapitana Pivka, v katerem je bilo 118 Slovencev. Imeli so posebne naloge, delovali so v prvih bojnih črtah v obveščevalnih in kontraobveščevalnih službah, posebnih misijah in kot demoralizatorji za avstro-nemške sile. Ko so ob koncu vojne Italijani naštevali tiste, ki so jim pomagali v njihovem boju proti centralnim silam, so jugoslovanske borce izpustili. Pivko je žalostno ugotavljal, da so navedli celo Romune. Vendar je vedel, zakaj. Uspeh se meri po uspehu, Pivkovi »carzanci« pa niso imeli uspeha, saj načrt ni uspel. Kljub temu je Pivko dobil italijanski križ za vojne zasluge ter srebrno medaljo za hrabrost, ki jo je Pivkova družina tudi kot edino zadržala. Od odlikovanj je dobil še spomenico vojne za osvoboditev in zedinjenje SHS in red sv. Save 4. stopnje. Republika Čehoslovaška mu je podelila vojni križ in medaljo revolucije (Československá revoluční medaile). Leta 1941 so na domačem vrtu Pivkovi zakopali odlikovanja, ob vrnitvi pa jih tam ni bilo več. Ob koncu vojne se je profesor vrnil v Maribor, kjer pa v slovenskih srcih zanj ni bilo prostora, ob generalu Maistru pač ni imel »šans«. Prav tako se je zameril pripadnikom 17. ljubljanskega pešpolka, ko jih je ob koncu vojne prepričal, naj počakajo Italijane kot zaveznike in naj ne hodijo domov, za nagrado pa so jih Italijani poslali v ujetniško taborišče. Pivko je bil razglašen za izdajalca. Vendar je odigral še eno pomembno vlogo. Njegove sokole so namreč zadolžili, da na dan plebiscitnega glasovanja na Koroškem varujejo slovenske volivce. Noč pred izvedbo referenduma so oboroženi sokoli v Nonči vasi (Einersdorf) pri Pliberku zajeli 100 oboroženih nemških provokatorjev in jih razorožili. Žal, to ni vplivalo na rezultate plebiscita.

Začetek politične kariere

Pivko je v Mariboru nato med 1919 in 1925 delal na mariborskem učiteljišču. Bil je sicer politično aktiven, vendar je deloval bolj v ozadju, ni se izpostavljal. Posvečal se je torej v glavnem pedagoški dejavnosti, bil je zopet dejaven kot sokol; v istih letih (1919-1925) je bil starost mariborske sokolske župe. Leta 1922 je bil med soustanovitelji in do leta 1930 predsednik mariborske Jugoslovansko-čehoslovaške lige. V tem obdobju je bil tudi ploden pisec. Leta 1923 je izšel tretji del celote Telovadnih iger, istega leta so izšli njegovi grobi spomini z naslovom Proti Avstriji, slike iz borbe Jugoslovanov na italijanski fronti proti Avstriji. Naslednje leto je s spomini nadaljeval v delih: Seme, Jablane med frontama, Vulkanska tla, Carzanska noč, Tožitelji in branitelji, leto kasneje pa v spisih Zeleni odred, Informatorji. Leta 1928 je dodal besedili Val Bella in DRUP. Zadnje delo, DRUP, ki govori, kako so onemogočali delovanje avstrijske obveščevalne službe, naj bi nemudoma prevedli in dostavili čehoslovaškemu predsedniku Masaryku. Leta 1991 je pri založbi Obzorja Maribor izšla knjiga z naslovom Proti Avstriji, v kateri so bili združeni vsi spomini Ljudevita Pivka (naslovi del so poglavja) in še dodatek, spomini Ljudmile Pivko, njegove žene, z naslovom Avstrijske ječe. Predgovor knjigi z orisom Pivkovega življenja in delovanja je napisal Janez J. Švajncer, sicer velik poznavalec Pivka. Pivko je bil še predsednik Slovenske šolske matice (v letih 1920–1926), odbornik Zveze kulturnih društev, član vodstva mariborske Posojilnice Narodnega doma (med leti 1923–1931), tajnik Narodnega sveta za Štajersko; deloval pa je tudi v mariborskem Zgodovinskem društvu. Ljudevit Pivko je bil kot liberalec član Jugoslovanske demokratske stranke (kasneje SDS), a na začetku le formalno. Kandidiral je na prvih volitvah v konstituanto 28. novembra leta 1920, na zadnjem mestu med kvalificiranimi kandidati. Seveda ni bil izbran. Leto kasneje je kandidiral na občinskih volitvah, tudi brez uspeha. Leta 1922, ko so spremenili organizacijsko strukturo krajevne organizacije JDS v Mariboru in je bil sestavljen nov, kar petdesetčlanski krajevni odbor JDS, je bil v njem tudi Pivko. Na naslednjih volitvah, tako skupščinskih kot občinskih, ni kandidiral do 1925. Za volitve 8. februarja 1925 je bil namreč imenovan za nosilca liste tako imenovanega Narodnega bloka in Pivko je postal poslanec. Kot edinega izvoljenega poslanca iz vrst SDS – Samostojne demokratske stranke (ki je zastopal ”štajersko okrožje”), ga je doletela naloga, da se je udeleževal velikega števila shodov SDS po Štajerskem, Koroškem in Prekmurju. Prav tako je bil Pivko aktiven pri delu v beograjski skupščini, kjer je večkrat interveniral v zvezi z gospodarskimi vprašanji, ki so pestila (predvsem) slovenske kmete, obrtnike, tudi učitelje. Vseskozi pa je moral poslušati in brati klevetanja, da je izdajalec, vohun, človek brez časti itd. Leta 1927 je prišlo do novih volitev. Pivko je postal nosilec Združene slovenske gospodarske liste, ki je vključevala člane SDS, disidente SKS in predstavnika Narodno socialistične stranke (NSS), s čimer so ustvarili vsaj delno ali nepopolno ”napredno fronto”. Pivko je zopet dobil poslanski mandat, gonja po časopisih pa ni bila bistveno drugačna od tiste izpred dveh let. Kaj je sledilo, vemo. Puniša Račić je 20. junija leta 1928 streljal na poslance HSS in pri tem ranil nespornega hrvaškega narodnega voditelja Stjepana Radića, ki je kasneje za posledicami strelov umrl. Kralj Aleksander je razpustil skupščino in nato 6. januarja 1929 uvedel diktaturo. Pivko pa se je za dve leti vrnil na mariborsko učiteljišče. Leta 1930 je bil imenovan v novonastali svet Dravske banovine, kot eden izmed treh zastopnikov mesta Maribor. Tam pa ni ostal dolgo, saj je že naslednje leto zapustil svet, ker je dobil poslanski mandat.

Na koncu življenjske poti

Leta 1931 so torej zopet bile volitve, na katerih je Pivko nastopil na prorežimski listi generala Petra Živkovića in bil zopet izvoljen. Ob pričetku prvega zasedanja skupščine, ki je potekal karseda slovesno, so pri časopisu Jutru zapisali, da se je le Pivko z vsemi svojimi odličji, pripetimi na obleko, lahko postavil z ramo ob rami z nekaterimi Srbi. Po letu 1935 se je za kratek čas do svoje smrti zaposlil na mariborski realni gimnaziji. Leta 1936 je hudo zbolel ter imel operacijo v Zagrebu, tako da je začel službovati ponovno šele 24. februarja 1937, že čez dober mesec, 29. marca 1937, pa je za vedno zaprl oči. Pivkovo truplo je ležalo na mrtvaškem odru v Narodnem domu v Mariboru. Zraven so bila na blazinici odlikovanja, na častni straži so se izmenjevali sokoli. Pogrebni sprevod se je nato vil od Narodnega doma do pokopališča na Pobrežju, kjer najdemo njegov grob nekaj metrov stran od generala Maistra. Za krsto je šlo veliko Mariborčanov in Pivkovi dijaki. Po njegovi smrti so spominske komemoracije s številnimi pomembnimi udeleženci potekale tako v Pragi kot tudi doma. Na Čehoslovaškem je bil Pivko nasploh spoštovan in cenjen, po prvi svetovni vojni je tam tudi večkrat predaval. Tu so predvsem sokolske organizacije skrbele za to, da osebnost in delo dr. Ljudevita Pivka ne bi ostala pozabljena. Ob drugi obletnici njegove smrti so načrtovali izdajo spominske knjige o njem, načrtovali pa so tudi gradnjo Pivkovega sokolskega doma. Vsi ti načrti so ostali nedokončani.

Foto: Wikipedia

6 KOMENTARJI

  1. Še enkrat vas vprašam , kakšen je smisel tega članka, ki opeva tistega, ki se je boril proti slovenskim fantom, ki so branili svoj slovenski dom ?!!!

  2. Ali avtor pozablja, koliko hudega so morali Slovenci po 1. svetovni vojni trpeti zaradi Italijanov, ki so zasedli slovensko ozemlje, očitno tudi po zaslugi Beograda, ki ni ravnal kot je ravnal Rudolf Msjster in ki je skupaj z Ljubljano na različne načine oviral oziroma onemogočal Rudolfa Maistra pri njegovih osvobodilnih potezah za samostojno Slovenijo.

    Beograd pa je v sodelovanju z Ljubljano dopustil, da so Italijani zasedli slovenska ozemlje vse do Planine pri Rakeku, torej že blizu Vrhnike.

    Ali je bila to nagrada Italijanom, ker so pomagali razbiti Avstroogrsko? Očitno res.

    Vendar zakaj na slovenski račun?!

    Poleg tega pa se je Beograd očitno bal, da bi iz velike Slovenije resnično nastala samostojna država, na katero pa Beograd ne bi imel več dovolj vpliva.

  3. Kakšnih pozitivnih spoznanj? Žal smo pod Avstrijo bili poraženi v 1. sv. vojni. Kaj bi ti rad, iz poraza naredil zmago. Samo da je pozitivno, nič hudega če je laž.

  4. Kaj to pomeni, da je ni slovenske zgodovine, da je le srbska zgodovina?

    In da ni bilo slovenskega domoljubja, ampak le srbsko?

Comments are closed.