Ljubo Sirc: Dolgo življenje po smrtni obsodbi

0
Ljubo Sirc je bil na Nagodetovem procesu obsojen na smrt, a je bila kazen spremenjena na 20 let strogega zapora s prisilnim delom. V zaporu je preživel sedem let in pol. Leta 1954 je bil sicer izpuščen iz zapora. Ker zanj v Jugoslaviji ni bilo ne dela in ne prihodnosti, je že leta 1955 preko Italije zbežal v Združeno kraljestvo.

Ljubo Sirc se je rodil v Kranju 19. aprila 1920. Njegov oče Franjo je bil predvsem v tridesetih letih 20. stoletja eden najuspešnejših slovenskih podjetnikov. Ob nemški okupaciji je družina iz Kranja zbežala v Ljubljano. S tem so se izognili izselitvi v Srbijo, obenem pa je družina ostala skoraj brez premoženja. Med okupacijo je bil Sirc aktiven v odporniški skupini Stara pravda, ki je bila nekaj časa del Osvobodilne fronte. Vodja Stare pravde je bil Črtomir Nagode. Po izključitvi Stare pravde iz Osvobodilne fronte je Sirc odšel v Švico. Tam je poskal stik z zavezniki. Sirc je nato sodeloval v bojih Pete prekomorske brigade in v artileriji VII. korpusa.

Po vojni je družina Sirc zašla v nemilost pri tedanjih komunističnih oblasteh. Ljubo Sirc si je prizadeval za obnovitev večstrankarstva, zaradi česar je komunističnim oblastem postal politično sumljiv. Z očetom Franjom sta bila leta 1947 aretirana. Še istega leta sta bila obsojena v Nagodetovem procesu.Oče je bil sprva obsojen na 10 let zapora s prisilnim delom (kasneje pa zaradi bolezni predčasno izpuščen). Ljubo Sirc je bil obsojen na smrt, a je bila kazen spremenjena na 20 let strogega zapora s prisilnim delom. V zaporu je preživel sedem let in pol. Leta 1954 je bil sicer izpuščen iz zapora. Ker zanj v Jugoslaviji ni bilo ne dela in ne prihodnosti, je že leta 1955 preko Italije zbežal v Združeno kraljestvo.

Ljubo Sirc: Dolgo življenje po smrtni obsodbi – utrinki

“Ljudske sovražnike in izkoriščevalce je treba pozapreti in pobiti, pa bomo dosegli neslutene uspehe,” so govorili in delali leta in leta, desetletja in desetletja. Nihče ni smel odpreti ust in povedati, kaj mu prihaja na misel, ko gleda, kaj se dogaja. S terorjem so lahko preprečili kritiko, niso pa mogli preprečiti slabih rezultatov.

Potem, ko so se za kakšen trenutek potuhnili, vsaj v Sloveniji in nekaterih drugih državah, komunistični veljaki želijo obdržati vse v svojih rokah. Če prav razumem njihovo sprenevedanje, se sklicujejo na to, da so hoteli same lepe stvari, zato imajo vso pravico vladati še naprej. Res je, da ni delovalo tako, kot so želeli, toda moralo je biti zelo lepo, če so bili komunisti pripravljeni za to nedosegljivo lepoto množično ubijati.

Jugoslovanski komunisti pod Titovim vodstvom so bili od začetka odločeni začeti državljansko vojno, medtem ko so seveda obtoževali druge, da jo želijo. Zakaj bi se sicer odločali napasti oficirje, ki so se ob začetku okupacije zbirali, da bi se bojevali proti Nemcem?

V zaporu

Zadnjo nedeljo v oktobru sta me prišli obiskati mama in Katja. Niso nam dovolili ne poljuba, ne stiska roke.

Zgodaj na božično jutro so pazniki začeli premetavati naše stvari po sobah, da bi nam zaplenili, kar bi lahko zaporniki uporabili za praznovanje božiča – sveče, smrekove vejice in papirnate jaslice.

Celo v zaporih je bilo mogoče videti, da se je gospodarski položaj vedno bolj slabšal. Jeseni 1947 je bilo v zaporih še mogoče dobiti sadje ali kumarice, toda zatem se ni dalo dobiti ničesar več, razen cigaret.

Maja 1948 so me iz celice št. 136 odpeljali drugam. Nova celica je bila strahotno umazana. Ko sem vstopil, se mi je zdelo, da mi bolhe kar odskakujejo izpod nog. Bolhe so seveda takoj našle pot v gube mojih trenirk, tako da jih je v vsaki sedelo kar po več in sem imel noge polne črnih kolobarjev.

Izživljanje, mučenje ali ko človek izgubi dostojanstvo

Avgusta je policija aretirala celo vrsto ljudi. V nekaterih primerih niso navedli nobenega razloga za aretacijo, v drugih so bili razlogi kar eksotični, kot na primer, da je nekdo “plesal bugi-vugi”.

Ljudje, ki so bili v Dachau in na “DKD” (prisilno družbeno koristno delo), so trdili, da je bil “DKD” slabši, le da je trajal manj časa. Očividec mi je pripovedoval, kako je nekdo v litostrojskem taborišču zbolel in imel visoko vročino. Ko so to povedali upravniku, je odredil, naj ga pohladijo, če mu je vroče. Vtaknili so ga v kad z mrzlo vodo, tako da je kmalu umrl.

Paznik Joži, ki je nadzoroval zapornike pod posebnim postopkom, je bil na pol nor. Ko sem prišel v Maribor, je nekoč vlačil za seboj na vrvici crknjenega vrabca. Storil je, kar je le mogel, da bi zaporniki trpeli.