Ljubo Bavcon o razveljavitvi sodbe proti generalu Rupniku

22
1504
Bavcon izjavil, da so zakonodajo, ki je omogočila vlaganje zahtevkov za varstvo zakonitosti v montiranih medvojnih in povojnih sodnih procesih, dosegli »desničarji in narodni izdajalci«.

Ena »udarnejših« vesti minulega tedna je bila objava sodbe, s katero je Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavilo obsodilno sodbo proti generalu Leonu Rupniku. Vojaško sodišče ga je avgusta 1946 na procesu, na katerem so revolucionarni oblastniki uprizorili sojenje tudi proti škofu Gregoriju Rožmanu, ministru jugoslovanske vlade Mihu Kreku, jugoslovanskemu podpolkovniku Milku Vizjaku, nekdanjemu upravniku ljubljanske policije Lovru Hacinu in SS generalu Erwinu Rösenerju, obsodilo na smrt. Rupnik je bil septembra 1946 usmrčen, kje so pokopani njegovi posmrtni ostanki, še do danes ni znano.

Pričakovano je odločitev vrhovnega sodišča o razveljavitvi sodbe zaradi procesnih kršitev tedanjih sodnih predpisov in vrnitvi zadeve v vnovično sojenje na ljubljansko okrožno sodišče sprožila burne odzive.

Drobne zanimivosti so sicer, da je bila sodba, ki jo je sprožila zahteva za varstvo zakonitosti (preko pooblaščenke naj bi jo vložil Rupnikov sorodnik), sprejeta že pred tremi meseci, v javnost pa je bila »lansirana« tik pred dražgoškim partizanskim zborovanjem, ki služi »konsolidaciji« nekdanje nomenklature, in le malo po izidu knjige Jožeta Možine Slovenski razkol, ki z macolo dejstev razbija revolucionarno mitologijo; da sta pri njej sodelovala tudi sodnica Vesna Žalik in sodnik Branko Masleša, za katera je vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sicer predlagal izločitev (in sicer zaradi njune partijske in sodniške funkcije v totalitarni Jugoslaviji, pri Žalikovi pa tudi zaradi krvnega sorodstva z Martinom Žalikom, partizanskim in povojnim funkcionarjem režimskega tožilstva in vrhovnega sodišča), kar pa ni bilo sprejeto; da je sodbo prvi objavil časopis Dnevnik, ki je že ničkolikokrat funkcioniral kot podaljšana roka zakulisnih interesov sodniške tranzicijske kontinuitete …

Poprava sodnih krivic kot »bedarija«

Že te okoliščine nakazujejo, da je treba to sodno zgodbo in odmeve nanjo presojati v širšem okviru – namreč v okviru razprave o dejanski naravi povojnega sodnega sistema, katerega neločljivi del so bili politični in montirani procesi, kakršen je bil tudi t. i. »Rupnikov« oziroma »Rožmanov proces« avgusta 1946, in seveda v okviru razprave o tem, kako popraviti krivice, ki jih je sistematično povzročalo totalitarno sodstvo.

Skušajmo ta dvojni okvir ponazoriti z odzivom, ki ga je razveljavitev Rupnikove obsodilne sodbe izzvala pri Ljubu Bavconu. Za Dnevnik je namreč pravnik, za katerega poznavalci zaradi njegove aktivne vloge v povojnem sodstvu uporabljajo pridevnik režimski, med drugim dejal, da je »slaboumna« že sama možnost, da se povojni (dodajamo: totalitarni) sodni postopki presojajo v današnjem (dodajamo: demokratičnem) času. Izjavil je tudi, da so zakonodajo, ki je omogočila vlaganje zahtevkov za varstvo zakonitosti v montiranih medvojnih in povojnih sodnih procesih, dosegli »desničarji in narodni izdajalci«. S tema nalepkama, ki sta včasih pomenili bližnjico na morišče, je torej pomembni akter komunistične kazenske zakonodaje označil poslance državnega zbora in pravnike, ki so v demokratičnem postopku žrtvam totalitarnega sodstva omogočili sicer časovno in procesno zelo omejeno dostopnost do izrednih pravnih sredstev.

Po Bavconovem prepričanju torej sploh ne bi smelo biti zakonskih možnosti za popravo sodnih krivic, saj naj bi bile povojne sodbe nekdanjim »narodnim izdajalcem« upravičene, če pa so takšno zakonodajo sedanji »narodni izdajalci« pač sprejeli, sodišča po njegovih besedah ne bi smela »nasesti takšni bedariji«. V skladu s to logiko denimo ne bi bila mogoča rehabilitacija krivično obsojenih duhovnikov.

Zaradi krivih naj bodo obsojeni tudi nedolžni

Seveda je jasno, da se v tovrstnih opazkah zrcali razočaranje človeka, ki se mu pred očmi tik pred odhodom s tega sveta, ko bo stopil pred nekega drugega Sodnika, podirajo ne ravno nekdanji gradovi v oblakih, temveč zaporniške celice v kleteh, ki jih je pomagal vzpostavljati in vzdrževati. Če bi bilo to osamljeno stališče revolucionarnega zagrenjenca, bi bila to obrobnost, ob katero se ne bi imelo smisla obregniti, ker pa je takšnih Bavconov, kot dokazujejo borčevski, strankarsko-politični, spletno-komentatorski in še kakšni odzivi na razveljavitev Rupnikove obsodbe, »malo morje«, se nima smisla slepiti, da živimo v družbi z večinsko ponotranjenimi demokratičnimi načeli.

Velik delež slovenske populacije namreč živi v trd(n)em prepričanju, da so bili in še so do pravice do poštenega sojenja nekoč in danes upravičeni le naši, njihovi pa nikoli ali kvečjemu po takšni ali drugačni milosti. Prav tako je velik del prebivalstva prepričan, da bi morale zaradi očitne vojne krivde nekaterih (npr. nemškega SS generala Erwina Rösenerja) za vse večne čase obveljati obsodilne sodbe, ki so jih povojna sodišča v istih procesih obesila na nedolžne ljudi (npr. škofa Rožmana); da je skratka bolje zaradi enega krivega iz ideoloških razlogov obsoditi tisoč nedolžnih kot zaradi tisoč nedolžnih iz demokratičnih razlogov morda oprostiti enega krivega.

Eni omadeževani, drugi brezmadežni

V tem kontekstu velja opozoriti na še eno zanimivost, in sicer povezano s stranko, naslednico nekdanje Komunistične partije, ki je po nasilnem prevzemu oblasti tudi s pomočjo sodišč kot učinkovitim ustrahovalnim orodjem počistila z dejanskimi in namišljenimi nasprotniki. Seveda so se ob razveljavitvi Rupnikove sodbe oglasili njeni predstavniki in med drugim zapisali, da »socialni demokrati ne bomo nikoli pristali na to, da bodo tisti, ki so sodelovanje z okupatorjem postavili pred narodno preživetje, zaradi procesnih razlogov oproščeni«.

A spomnimo: še ne tako davno je bil vidni predstavnik te stranke človek, ki bi, sodeč po vseh znanih dejstvih o zločinskem povojnem ubijanju npr. ranjenih vojnih ujetnikov, moral stopiti pred sodišče demokratične slovenske države, pa ga je pred tem obvarovalo falzificirano izvedensko mnenje, pomanjkanje dokazov ipd. Gre torej za ljudi, ki pravzaprav nikomur ne privoščijo poštenega sojenja: za svoje nasprotnike si za vse večne čase želijo, da bi nad njimi ostal madež, ki jim ga je pripisalo pristransko revolucionarno sodstvo, za svoje »ustanovne očete« pa so dosegli nekakšno brezmadežnost, ko so jih po osamosvojitvi skrili pred nepristransko sodno obravnavo, ki bi zelo verjetno izkristalizirala njihovo krivdo.

Širša razprava o popravi krivic se torej nadaljuje. V konkretni Rupnikovi zgodbi pa sta na potezi tožilstvo z odločitvijo, ali bo vložilo novo obtožnico, in sodišče, da odloči, ali je ponovitev sojenja brez usmrčenega obtoženca izvedljiva.

Vir: Družina 2020, št. 3, str. 13

22 KOMENTARJI

      • Čista BEDARIJA. Tam so bili komunisti pijani od ropanja v Nemčiji in so podlegli anglosaškemu sodstvu.
        Topoglavčine še danes ne razumejo kje je problem v levičarskih glavah- demokrati so bili odkriti pri podkupovanju v Ukrajini pa so vede začeli govoriti o poštenju. Če ima Biden – recimo takega sina kot Kardeljev vnuk, mi ni treba delati v naftni industriji ali na na Uradnem listu. Razlika je samo v lokaciji, zavarovanje s plačo pa primerljivo. Pri nas vsi reveži pri javnem koritu, tam pa na dobičku v Hilton hotelu.
        Res moraš imeti v mladosti vzgojo AFŽ-ejev in rdeče rutice, švercati kavo ali ploščice iz Trsta pa postaneš na stara leta kao demokrat levice ali bolje levičarski fašist.

  1. Mah, še ena neumnost slovenskega sodstva. V Nurenbergu so nacistom sodili za zločine, ki jih kazenski zakonik sploh ni predvideval. Zavezniško sodišče je moralo delati pravniške akrobacije, da so zločince obsodili. Danes bi te sodbe lahko vsak izpodbijal in tudi uspel. Vendar tega ne počnejo. Sicer pa vojni zločini ne zastarajo in tako bodo sodnik še enkrat obsodili Rupnika (kajti sodba je bila razveljavljena samo zaradi procesnih napak in ne zaradi vsebine). In tako bodo sodniki ponovno bili plačani za delo, ki je bilo že opravljeno. Beda. Mimogrede, če je razveljavljena sodba proti Rupniku, to velja tudi za nacista SS generala Erwina Rösenerja.

  2. Socialni demokrati naj raje povedo, kdaj bodo pravosodno procesuirani sovjetski plačanci in teroristi, ki so med vojno in po njej ubijali nedolžne ljudi, da bi ustvarili eno izmed sovjetskih republik. Sodelovanje z okupatorjem, ki nam je za 45 let inštaliral komunistično okupacijo, ki se je še sedaj nismo rešili, res ni mogoče oprostiti.

      • Kdo je vas poslal na ta forum ? Ga nič ne skrbi, da se bodo modelu s tako prazno glavo smejali ob njegovih lažeh in narejenem”neznanju” tudi osnovnošolci, če bi slučajno kdo pogoledal pod kak komentar ? Ta portal ni RTV, 24 ur ali Delo…ga večinoma ne berejo Butalci.

      • Zivo,
        saj bi vas o tem lahko poučil tudi Jože Pirjevec, ki mu najbolj zaupate, a če niti Jožeta ne berete ali poslušate, pač marsičesa ne morete vedeti.
        Predstavljam vam dva Slovenca izmed moskovskih štipendistov Kominterne, torej sovjetskih plačancev in teroristov:

        https://www.rtvslo.si/slovenija/30-let-od-smrti-glavnega-ideologa-partije/96977

        Tegale pozorno poslušajte od približno 11:30 minute naprej, vam bo kar sam povedal:

        https://m.youtube.com/watch?v=eHWVc-VVF-E

        Vodilni predvojni jugoslovanski komunisti, med temi slovenski, so bili večinoma vsi plačani agenti moskovske centrale Kominterne (o tej organizaciji lahko nekaj izveste že na slovenski Wikipediji) in od te tudi finančno popolnoma odvisni: Kominterna je zanje urejala lažne potne liste, jih financirala in organizirala mrežo postojank v raznih evropskih mestih, kamor so se lahko umaknili v primeru nevarnosti. Ena od takih postojank je bila v Parizu.
        Poleg zgornjih dveh so bili sovjetski plačani agenti Kominterne med Slovenci tudi Ivan Srebrenjak, Lovro Kuhar alias Prežihov Voranc, Boris Kidrič, Dragotin Gustinčič, Franc Leskošek, Mitja Ribičič in še kdo.

        Eden najzloglasnejših sovjetskih plačancev in najhujših jugokomunističnih teroristov – ki je svojo pravo identiteto skrival pod različnimi izmišljenimi imeni in je med svojim bivanjem v Moskvi kot denunciant poskrbel za likvidacijo več sto jugoslovanskih komunistov – emigrantov v Moskvi, ker so potencialno ogrožali njegov primat med jugoslovanskimi komunisti – je bil kasneje znan pod imenom Josip Broz Tito.
        (berite Silvina Eiletza: Titova skrivnostna leta v Moskvi 1935-1940)
        Po navedbah Jožeta Pirjevca je bil Tito med špansko državljansko vojno vodja likvidatorske skupine v Parizu, ki je po nalogu NKVD v Španiji pobijala “trockiste”.
        (berite Jožeta Pirjevca: Tito in tovariši)

        Sicer pa, Zivo,
        če boste brali sodobne knjige na to temo ali pa le pobrskali po medmrežju, boste marsikaj novega in presenetljivega izvedeli o zločestosti svojih komunističnih idolov.
        Skrajni čas je, da nadgradite svoje zakrnelo znanje o jugoslovanskih in slovenskih komunistih.

  3. »v Nurenbergu so nacistom sodili za zločine, ki jih kazenski zakonik sploh ni predvideval«

    Ob razveljavitvi protipravne sodbe zoper pok. Leona Rupnika je mnenje, da »v Nurenbergu so nacistom sodili za zločine, ki jih kazenski zakonik sploh ni predvideval«, neutemeljeno. V indoktrinacijsko neugodnih okoliščinah tega naroda in države lahko neutemeljeno mnenje še danes (2020) učinkovito varuje intimo pred soočenjem z notoričnim dejstvom, da so masovni zločini slovenskih prokomunistov nad tem narodom in državo vsaj od leta 1941 dalje (do ?) podvrženi kazenskopravni prepovedi.

    Poglejmo primer podvrženosti prepovedi v luči zgoraj neutemeljeno izvajanih načel t.i. Nurnberškega prava:

    Primer je lahko sodba Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice št. 36376/04 z dne 17. 5. 2010 v izidu 13 sodnikov »za« in 3 »proti«. S sodbo z dne 17. 5. 2010 so sicer ugotovljene določene konvencijske kršitve s strani Republike Latvije. Toda v uvodoma navedenem kontekstu sodba vključuje pomembne vsebinske razlage prepovedi masovnih zločinov vsaj od leta 1941 dalje (do?) ob osvetlitvi Nurnberškega prava.

    Gre za zadevo št. 36376/04 na podlagi pritožbe zoper Republiko Latvijo s strani pritožnika Vasilija Krononova, ki je bil rojen leta 1923 v Latviji, bil v času zadevnih postopkov državljan Republike Latvije do leta 2000, nato pa na podlagi posebne odločbe državljan Ruske federacije. V zadevi je vložil pritožbo zoper Republiko Latvijo kot nekdanji sovjetski partizan, ki ga je latvijsko sodišče obsodilo zaradi vojnih zločinov, kajti med drugo svetovno vojno je poveljeval enoti, ki je pobila skupino latvijskih vaščanov z ozirom na sodelovanje (»collaborated«) z Nemci.

    Med temeljnimi vprašanji, ki jih sproža sodba z dne 17. 5. 2010 je vprašanje uporabe prava glede na čas domnevnih zločinov, ki je vezan na okoliščine zločina enote dne 27. 5. 1944. Dodamo lahko še splošno okoliščino, da je 8. 5. 1945 latvijsko ozemlje prešlo pod nadzor sil Sovjetske zveze.

    V sodbi z dne 17. 5. 2010 Veliki senat torej izhaja iz domneve, da so bili prizadeti vaščani oziroma civilisti neposredno udeleženi v sovražnih aktivnostih (»hostilities«), kar gre lahko v prid pritožniku Kononovu. Toda Veliki senat zaključi, da izvensodno pobitje oseb kot osumljenih vojnih ujetnikov, ki pa so bili v trenutku zločina nad njimi izven boja (»hors de combat«) pomeni, ne le nedvoumno prekršitev današnjega vojnega prava, temveč tudi kršitev obstoječega prava v letu 1944 (primerjaj točke 202 do 204 sodbe).

    Tako v obravnavanem letu 1944, kakor tudi že pred tem letom, je razlikovanje med »vojaki« in »civilisti« temeljni kamen mednarodnega vojnega prava in običajev. V tem smislu se lahko civiliste napada le, dokler so udeleženi kot neposredni del sovražnosti. In tudi, če bi se civiliste osumilo, da so kot civilisti kršili pravila vojne, tudi v takšnem primeru ostanejo še naprej subjekti varstva ob aretaciji, poštenem sojenju in kaznovanju, njihova protipravna eksekucija pa nasprotuje mednarodnemu pravu in običajem vojne.

    Zato Veliki senat šteje, da je v tudi zadevnem času kršitev sprožila posameznikovo kazensko odgovornost, ob čemer osvetli načela Nurnberškega prava takole (primerjaj 3. odstavek točke 207 sodbe z dne 17. 5. 2010):

    Listina oziroma statut Mednarodnega vojaškega tribunala v Nurnbergu (»The Charter of the IMT Nuremberg«), ki je priloga t. i. Londonskega sporazuma z dne 8. 8. 1945 vključuje odprto (»non-exhaustive«) definicijo vojnih zločinov, ki vključujejo individualno kazensko odgovornost, skladno s čimer sodbe tega tribunala izražajo, da so tudi leta 1939 pravila humanitarnega prava iz t.i. haaške konvencije in spremljajočih pravil iz leta 1907 »priznana s strani vseh civiliziranih narodov in štejejo za vojno pravo in običaje (»recognized by all civilized nations and were regarded as being declaratory of the laws and customs of war«) ter da pomeni njihova kršitev zločine, za katere je mogoče posamezne osebe kaznovati.

    Navedeno je razlog, da Listina oziroma statut Mednarodnega vojaškega tribunala v Nurnbergu ne predstavlja dejansko retroaktivne (»ex post facto«) kazenskopravne zakonodaje. Slednje kaže na mednarodno sporazumno doktrino, da je mendarodno pravo že prej, torej pred Nurnberškim pravom definiralo vojne zločine in vzpostavilo zahtevo, da se zanje posameznike procesuira.

    Pa še tole: V izogib jedrni slovenski prokomunistično indoktrinirani miselni pasti, da naj pravila ne bi veljala zoper masovne zločine slovenskih totalitarnih prokomunistov zoper ta narod in državo vsaj od aprila 1941 dalje (do?), je treba dodati, da so zadevna pravila oziroma kazenskopravne prepovedi veljavna zoper vse (erga omnes).

    • Vse to drži, res pa je tudi, da bi moral pred to sodišče tudi kdo iz zavezniške strani za storjene zločine uničevanja kulturne dediščine in civilnega prebivalstva nekaterih nemških mest (npr. Dresden). Povečini so bili to Angleži.

  4. Odločitev vrhovnega sodišča o razveljavitvi sodbe zaradi procesnih kršitev tedanjih sodnih predpisov je tudi zame popolni nesmisel. Da ne bo pomote: poudarek je na “procesnih kršitvah”. Popolnoma bi moralo razveljaviti “sodbo”, ki je ni sprejel legalni pravosodni organ, ampak neka banditska združba, imenovana Vojaško sodišče. Ali sme vojaško sodišče soditi civilnim osebam, med katerimi je bil tudi Rupnik?
    Majhen, a ne tako nepomemben detajl ob rob tega sramotnega dejanja: predsednik senata dr. Heli Modic se je še dolga leta po tem zločinu z bolečino v srcu in s solzami v očeh sramoval svojega dejanja. Ne ve se – morda pa kdo o tem vendarle kaj ve – ali so imeli Milan Lah, Alojzij Grčar, Janez Lotrič, Marjan Vivoda in dr. Viktor Damjan kaj dostojanstva in vesti. No, dr. Modic jo je očitno imel. Ve se, kaj bi se z njim in z vsemi navedenimi zgodilo, če bi sodelovanje odklonili. Vzela bi jih noč. V tem smislu so bili sami žrtev te zločinske in banditske organizacije. Vendar pa, imeli so v nekih drugih časih možnost, da se javno izpovejo, pa tega niso storili.
    Je pa to zmogel dr. Heli Modic:
    “Danes me je sram, ko se spomnim tega procesa in svoje vloge v njem…General Rupnik ne bi smel biti obsojen na smrt…Rupnik ni imel kot tako imenovani prezident Ljubljanske pokrajine pod italijansko in
    pozneje pod nemško okupacijo prav nobenih kompetenc… Ni podpisal nobene smrtne kazni, ni ustanovil ‘bele garde’, kot so mu to podtikali… Po pravnih normah, kot jih je sprejelo nürnberško mednarodno sodišče za vojne zločine, bi bil najbrž oproščen sleherne krivde. Zagotovo pa ne bi bil obsojen na smrt.”
    Če je kdo izdajalec slovenskega naroda, je to prav Bavcon sam. Saj poznamo njegovo izjavo o nalogah socialističnih sodišč, in to že v “mehkejših” časih socializma. Zaradi Bavcona je naše pravosodje tam, kjer je. Baraba!

  5. Bavcon očitno ne priznava krivic, ki jih je storil totalitarni režim.

    Gliha skup štriha. Zato naj bo še naprej razlagalec prava totalitarnih režimov. Vemo, kateri so bili totalitarni režimi.
    Nas, v demokraciji pa naj pusti pri miru.

  6. Odkod tolikšna zmedenost?
    Kapodistrias, zakaj govorite o nesmislu razveljavitve iz procesnih razlogov, sami pa se potegujete za razveljavitev iz: procesnih razlogov!
    Avtorju pa, v čem je ta zrežiranost? Ni nobenega razloga videt, vsaj meni ne, pa sem si misli, da me bo članek razsvetlil, komu bi bila ta zrežiranost koristna?! Kar neko udrihanje, ki je samo sebi namen.

    Nikjer pa nikogar, ki bi sedaj ob razveljavitvi sodbe zahteval preiskavo, kje je Rupnik pokopan. Nič.

    • Vsem bi pa zdaj že lahko bilo povsem jasno, da je bil proces zoper generala Rupnika montiran proces. Veliko bolj elegantno je bilo sodbo razveljaviti iz procesnih razlogov- zdaj bodo v nedogled lahko vpili in tudi vpijejo, da to ne pomeni da je bil rehabilitiran oz. da to ne pomeni, da ni storil mnogoterih “zločinov”….Sodbe pa iz materialnih razlogov niso razveljavili, ker to pa bi bila rehabilitacija in hud udarec “Dražgošanom”…Kdaj pa bodo sodili na nižji stopnji pa je nemogoče reči….Morda čez več let…Do takrat pa bodo generala enako kot doslej lahko obmetavali z izdajalcem. Morda pa so prav zato ravno zdaj, ko je Možina napisal sijajni Slovenski razkol, preko te razveljavitve odprli novo javno zmerjanje napadene strani z izdajalci….In ljudje vedno znova pozabljajo – komusti vedno drugim očitajo to kar samo na veliko počnejo ali so počeli….izdajali v tem primeru.
      da ne govorimo o tem, kdaj so komunisti začeli “operetni odpor” proti okupatorjem…Ne takrat ko je bila SLO napadena, pač pa takrat, ko je njihov dotedanji zaveznik Hitler napadel Sovjetsko zvezo. Niso se torej borili za Slovenijo, pač pa za sovjetski komunizem in SLO kot sovjetsko republiko….sapienti sat ! Najmanj jih je brigal slovenski narod. Brigala jih je samo oblast !! Tisoči dejanj, kaj tisoči, milijoni dejanj, do danes to dokazujejo. Večina Butalcev pa tega še ni pokapirala.

    • Zdravko, torej vi soglašate, da lahko sodišče “popravlja” pravosodne zmazke nesodišč, nekih nelegitimnih in nelegalnih stvorov. Po tej logiki pa se lahko dogaja, da Vrhovno sodišče potrdi sodbo nekega revolucionarnega partizanskega “sodišča” na tkim. Kočevskem procesu. Čisto po bavconovsko!

      • Ne vem po kateri logiki je bilo sojenje na Kočevskem provesu priznano. Nagibam se k temu, da je bila pritožba slabo pripravljena. To se pri nas množično, da ne rečem namerno, dogaja pri naših odvetnikih.
        Se je pa težko pravdati s sodišči.
        Če že imamo to razveljavitev bi jo morali sprejeti kot božji dar, ne pa da ji gledamo v zobe.
        100x važnejša bi bila preiskava, kje je Rupnik pokopan, ali zakopan! Tako pa bo tudi ta zadeva šla v pozabo.
        Celo ob Rožmanovi rehabilitaciji je Cerkev prosila Kučana, za dovoljenje za prekop. Nisem prepričan, da je ta prošnja sploh bila potrebna. Sploh ne po razveljavitvi sodbe. In tako je tudi Rožmanova rehabilitacija šla v pozabo.

    • Čestitke za vašo misel!

      Javna različica zadevne vrhovnosodne sodbe I Ips 3425/2014 z dne 8. 10. 2019 na portalu sodnapraksa.si je anonimizirana. Toda v obrazložitvi sodbe se na večih mestih omenja, da gre vnuka pok. Leona Rupnika zastopa vložnica. Ob večih dilemah sodbe se navaja veliko podobnost vsebin zadevne zahteve za varstvo zakonitosti z vsebinami zahteve v zadevi glede pok. dr. Rožmana, npr. v tč. 9 obrazložitve sodbe. Na primer pred leti se v prispevku pok. Antonu Drobniču v Novi Slovenski zavezi št. 90, str. 70-73 omenja odvetnico v zadevi po pok. dr. Rožmanu.

      Navedeno vodi v smer odvetnice Lidije Grbec iz Ljubljane.

  7. Povojno slovensko sodstvo je bilo seveda karikatura prava. Vse, prav vse sodbe, ki se nanasajo na t.i.”sovraznike ljudstva” ne bi niti priblizno prestale presoje, ali je bilo sojenje posteno in skladno z zakoni. To je bil rezim skregan z vsemi pravili mescanske parlamentarne vladavine, vkljucno s tradicijami, veljavnimi od anticnega rimskega prava naprej. In eden nosilcev tega absurdnega boljseviskega “prava in pravosodja” je bil vecni Ljubo Bavcon. Sramotno je, da tega cloveka kdorkoli kadarkoli se povabi k javni besedi. Skriti bi se moral, ce ze biolosko ne uspe zapustiti tega sveta, v zadnjo misjo luknjo in pustiti Slovenijo, da normalno svobodno zadiha.

Prijava

Za komentiranje se prijavite