Ena »udarnejših« vesti minulega tedna je bila objava sodbe, s katero je Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavilo obsodilno sodbo proti generalu Leonu Rupniku. Vojaško sodišče ga je avgusta 1946 na procesu, na katerem so revolucionarni oblastniki uprizorili sojenje tudi proti škofu Gregoriju Rožmanu, ministru jugoslovanske vlade Mihu Kreku, jugoslovanskemu podpolkovniku Milku Vizjaku, nekdanjemu upravniku ljubljanske policije Lovru Hacinu in SS generalu Erwinu Rösenerju, obsodilo na smrt. Rupnik je bil septembra 1946 usmrčen, kje so pokopani njegovi posmrtni ostanki, še do danes ni znano.
Pričakovano je odločitev vrhovnega sodišča o razveljavitvi sodbe zaradi procesnih kršitev tedanjih sodnih predpisov in vrnitvi zadeve v vnovično sojenje na ljubljansko okrožno sodišče sprožila burne odzive.
Drobne zanimivosti so sicer, da je bila sodba, ki jo je sprožila zahteva za varstvo zakonitosti (preko pooblaščenke naj bi jo vložil Rupnikov sorodnik), sprejeta že pred tremi meseci, v javnost pa je bila »lansirana« tik pred dražgoškim partizanskim zborovanjem, ki služi »konsolidaciji« nekdanje nomenklature, in le malo po izidu knjige Jožeta Možine Slovenski razkol, ki z macolo dejstev razbija revolucionarno mitologijo; da sta pri njej sodelovala tudi sodnica Vesna Žalik in sodnik Branko Masleša, za katera je vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sicer predlagal izločitev (in sicer zaradi njune partijske in sodniške funkcije v totalitarni Jugoslaviji, pri Žalikovi pa tudi zaradi krvnega sorodstva z Martinom Žalikom, partizanskim in povojnim funkcionarjem režimskega tožilstva in vrhovnega sodišča), kar pa ni bilo sprejeto; da je sodbo prvi objavil časopis Dnevnik, ki je že ničkolikokrat funkcioniral kot podaljšana roka zakulisnih interesov sodniške tranzicijske kontinuitete …
Poprava sodnih krivic kot »bedarija«
Že te okoliščine nakazujejo, da je treba to sodno zgodbo in odmeve nanjo presojati v širšem okviru – namreč v okviru razprave o dejanski naravi povojnega sodnega sistema, katerega neločljivi del so bili politični in montirani procesi, kakršen je bil tudi t. i. »Rupnikov« oziroma »Rožmanov proces« avgusta 1946, in seveda v okviru razprave o tem, kako popraviti krivice, ki jih je sistematično povzročalo totalitarno sodstvo.
Skušajmo ta dvojni okvir ponazoriti z odzivom, ki ga je razveljavitev Rupnikove obsodilne sodbe izzvala pri Ljubu Bavconu. Za Dnevnik je namreč pravnik, za katerega poznavalci zaradi njegove aktivne vloge v povojnem sodstvu uporabljajo pridevnik režimski, med drugim dejal, da je »slaboumna« že sama možnost, da se povojni (dodajamo: totalitarni) sodni postopki presojajo v današnjem (dodajamo: demokratičnem) času. Izjavil je tudi, da so zakonodajo, ki je omogočila vlaganje zahtevkov za varstvo zakonitosti v montiranih medvojnih in povojnih sodnih procesih, dosegli »desničarji in narodni izdajalci«. S tema nalepkama, ki sta včasih pomenili bližnjico na morišče, je torej pomembni akter komunistične kazenske zakonodaje označil poslance državnega zbora in pravnike, ki so v demokratičnem postopku žrtvam totalitarnega sodstva omogočili sicer časovno in procesno zelo omejeno dostopnost do izrednih pravnih sredstev.
Po Bavconovem prepričanju torej sploh ne bi smelo biti zakonskih možnosti za popravo sodnih krivic, saj naj bi bile povojne sodbe nekdanjim »narodnim izdajalcem« upravičene, če pa so takšno zakonodajo sedanji »narodni izdajalci« pač sprejeli, sodišča po njegovih besedah ne bi smela »nasesti takšni bedariji«. V skladu s to logiko denimo ne bi bila mogoča rehabilitacija krivično obsojenih duhovnikov.
Zaradi krivih naj bodo obsojeni tudi nedolžni
Seveda je jasno, da se v tovrstnih opazkah zrcali razočaranje človeka, ki se mu pred očmi tik pred odhodom s tega sveta, ko bo stopil pred nekega drugega Sodnika, podirajo ne ravno nekdanji gradovi v oblakih, temveč zaporniške celice v kleteh, ki jih je pomagal vzpostavljati in vzdrževati. Če bi bilo to osamljeno stališče revolucionarnega zagrenjenca, bi bila to obrobnost, ob katero se ne bi imelo smisla obregniti, ker pa je takšnih Bavconov, kot dokazujejo borčevski, strankarsko-politični, spletno-komentatorski in še kakšni odzivi na razveljavitev Rupnikove obsodbe, »malo morje«, se nima smisla slepiti, da živimo v družbi z večinsko ponotranjenimi demokratičnimi načeli.
Velik delež slovenske populacije namreč živi v trd(n)em prepričanju, da so bili in še so do pravice do poštenega sojenja nekoč in danes upravičeni le naši, njihovi pa nikoli ali kvečjemu po takšni ali drugačni milosti. Prav tako je velik del prebivalstva prepričan, da bi morale zaradi očitne vojne krivde nekaterih (npr. nemškega SS generala Erwina Rösenerja) za vse večne čase obveljati obsodilne sodbe, ki so jih povojna sodišča v istih procesih obesila na nedolžne ljudi (npr. škofa Rožmana); da je skratka bolje zaradi enega krivega iz ideoloških razlogov obsoditi tisoč nedolžnih kot zaradi tisoč nedolžnih iz demokratičnih razlogov morda oprostiti enega krivega.
Eni omadeževani, drugi brezmadežni
V tem kontekstu velja opozoriti na še eno zanimivost, in sicer povezano s stranko, naslednico nekdanje Komunistične partije, ki je po nasilnem prevzemu oblasti tudi s pomočjo sodišč kot učinkovitim ustrahovalnim orodjem počistila z dejanskimi in namišljenimi nasprotniki. Seveda so se ob razveljavitvi Rupnikove sodbe oglasili njeni predstavniki in med drugim zapisali, da »socialni demokrati ne bomo nikoli pristali na to, da bodo tisti, ki so sodelovanje z okupatorjem postavili pred narodno preživetje, zaradi procesnih razlogov oproščeni«.
A spomnimo: še ne tako davno je bil vidni predstavnik te stranke človek, ki bi, sodeč po vseh znanih dejstvih o zločinskem povojnem ubijanju npr. ranjenih vojnih ujetnikov, moral stopiti pred sodišče demokratične slovenske države, pa ga je pred tem obvarovalo falzificirano izvedensko mnenje, pomanjkanje dokazov ipd. Gre torej za ljudi, ki pravzaprav nikomur ne privoščijo poštenega sojenja: za svoje nasprotnike si za vse večne čase želijo, da bi nad njimi ostal madež, ki jim ga je pripisalo pristransko revolucionarno sodstvo, za svoje »ustanovne očete« pa so dosegli nekakšno brezmadežnost, ko so jih po osamosvojitvi skrili pred nepristransko sodno obravnavo, ki bi zelo verjetno izkristalizirala njihovo krivdo.
Širša razprava o popravi krivic se torej nadaljuje. V konkretni Rupnikovi zgodbi pa sta na potezi tožilstvo z odločitvijo, ali bo vložilo novo obtožnico, in sodišče, da odloči, ali je ponovitev sojenja brez usmrčenega obtoženca izvedljiva.
Vir: Družina 2020, št. 3, str. 13
